Pedagoška antipoema
A te vzporednice z avtorjevim življenjem ne smejo in ne želijo biti glavni predmet bralčevega zanimanja. Merc, znan po verbalni neposrednosti, ki utegne marsikoga užaliti, se je zavaroval pred takimi branji. Kar nekaj besed je namenil pojasnjevanju, da v romanu ne nastopajo realne osebe in dogodki in da ga ne moremo klicati na odgovornost. Z domala istimi besedami si je hrbet zavaroval že v knjigi esejev Resničnostna predstava in utopija iz leta 2009. Med obema deloma je precej podobnosti in vezi. Ne le, da obravnavata sorodna pedagoška vprašanja (seveda z različnima pristopoma, ki se le včasih prelivata – z bolj resnim, esejističnim, in norčavim, leposlovnim), celo isto izhodišče imata. V obeh je namreč zapisano tole: »ko si na dnu in ko te samo še teptajo in hodijo po tebi, brcajo, zmerjajo, zaničujejo – pa naj je videti, da si spoštovana oseba –, moraš narediti dvoje: napisati pedagoške eseje, da bi ugotovil, za kaj gre pri celi neslani šali, ko si po nekem čudnem, poigravajočem se naključju /…/ postal ravnatelj osnovne šole za tako neskončno in krivično dolgo, ker si pač nekakšen javni hlapec, ali pa moraš napisati roman, nekakšne izpovedi, ki so podobne vsem izpovedim, da se odrešiš, odkupiš, vzpostaviš nazaj vsaj malo dostojanstva«. Resničnostna predstava in utopija je torej napovedovala izid Pedagoškega triptiha, ki pa se vrača k esejem in z njimi stopa v nekakšen dialog. Obe deli bralca nagovarjata z učiteljskim diskurzom, ga torej odkrito poučujeta in vzgajata ter se hkrati posmehujeta tovrstnemu početju. Zaznamovani sta namreč z velikanskim dvomom o smislu pedagoškega pristopa k žrtvi ter o uspehu in upravičenosti (šolskega) vzgajanja. Tako se lepo dopolnjujeta. Eseji ugotavljajo, da je šolstvo prava resničnostna predstava, v romanu si lahko to predstavo ogledamo na lastne oči.
V Pedagoškem triptihu spremljamo en teden v življenju osnovnošolskega ravnatelja Jožeta. Vse dogajanje vidimo skozi njegove oči, saj pravzaprav prebiramo njegove izpovedi, ki jih na tridnevnem kongresu Osnovna šola na Slovenskem v Portorožu popravlja in pregleduje. Sklenil je z brezkompromisno iskrenostjo razkrinkati priliznjenost, zlaganost in neukost šolske institucije ter zraven obračunati s samim seboj, ki je njen del. Njegov odnos do šolskega sistema je na eni strani prisiljen, na drugi surovo odkrit. Težko je biti ravnatelj in Jožetovo življenje je precej klavrno. Neprenehoma mora poslušati žalostne in absurdne zgodbe staršev, otrok ter učiteljev. Pogosto se v teh zgodbah skrivajo telesne in duševne zlorabe otrok. Pedofilija je tista, ki Jožeta, upravičeno, najbolj razbesni; a ostaja nemočen. Njegova druga nadloga so spori s podrejenimi, z nekaterimi učiteljicami in snažilko Gertrudo Fuerst, ki jo je »poslal v pičko materino«. Te njegove sovražnice pišejo anonimne pritožbe prav tako osovraženemu Kazimirju Bogomolki, glavnemu tajniku SKVIZ (Stanovsko kominternsko vzgojno izobraževalno združenje; aluzija na SVIZ). Ravnatelj Jože je med manj poslušnimi državljani, zato ga pogosto nadleguje tudi televizijska snemalna ekipa ali ga nadzirajo inšpektorji (beri: inkvizitorji). Dodatna neprijetnost na ravnateljskem jedilniku so še šolski ministri, ki vsi skušajo šoli pustiti svoj pečat, ne da bi se na pedagogiko spoznali. Vse psihično nasilje nad njim – tako zadeve vidi sam – doseže višek v objavi časopisnega članka Šikaniranje in ustrahovanje učiteljev; krivec: ravnatelj Jože. Ob tolikšnih neumnostih in pritiskih, ki jih je deležen, ni čudno, da na plano sili njegov Jazst, nekakšen »Nadjaz« ali drugi jaz, s svojimi sarkastičnimi in ciničnimi pogledi na pedagoško dogajanje. Preseneča nas le, da se Jože po ravnateljskem kongresu in dokončanih izpovedih vrne na svojo šolo Šolico in ostaja ravnatelj.
Roman pozornost najprej pritegne s kontroverzno tematiko, nato nas očara s sproščenim, odkritim in duhovitim slogom. Nerodnosti, ki nastajajo prav zavoljo sproščenosti, odkritosti in želje po duhovičenju, se v tem šarmu kar nekako skrijejo. Že na prvih straneh nas avtor zabava tako: »V naravi tega Jožeta je, da v hotelski sobi vse takoj razmeče, da takoj naredi svoj red – najprej prižge vse luči, televizijo, potem se poščije v umivalnik. Če je možnost in je potrebno, tudi prdne. Jasno in glasno. Tudi v tej hotelski sobi je to naredil.« Protagonist je naveličan prenarejanja, zato daje prosto pot pogrošnim mislim in nečednim besedam. Tovrstna sproščena odkritost je postavljena nasproti rigoroznosti, zapetosti in sterilnosti šolskega sistema. Ravnatelj Jože si privošči vse tisto, česar si, ko je bil sam šolar (sodil je k porednežem, zato se še zdaj najlaže poistoveti z »vedenjci«, »problematiki«), ni smel; zato ima toliko veselja z izrekanjem grdih besed: »Povedal bom, kaj si mislim o vsem skupaj – eno navadno sranje, to je to šolstvo, sranje. Jebe se tem štirinajstletnikom, za kaj v resnici gre.« Zapisanemu učinkovitost pogosto zmanjšuje množenje sopomenk, kot so: »kjer je feces, drek, blato, govno« in »Da mine pljuvanje, bruhanje, kozlanje, scanje po tvoji duši«. V nizanju tovrstnih besed se kažeta uporništvo in izzivalnost, ter seveda – to je značilnost Merčeve proze nasploh – očaranost nad samim jezikom. Vendar je treba priznati, da bralec bržkone ne bo očaran nad istimi stvarmi kot avtor.
Najbolj humoren je pripovedovalčev dvorezni namen, da bralca poučuje in se hkrati iz lastnega dvignjenega kazalca nenehno norčuje. »Ko piše ta tekst, so zanj bralci razred, ki sledi učni uri.« Nekatere zamisli tako v pedagoški maniri večkrat ponavlja, določene stavke (denimo tri tako imenovane podnaslove romana: PEDAGOŠKI ESEJI ZA GOVEDA, SPOKORJENA PEDAGOGIKA, IZPOVEDI POKVARJENEGA PEDAGOGA) piše z velikimi tiskanimi črkami, da bralec uvidi njihovo pomembnost in si jih bolj zapomni. Z bralcem, skratka, odkrito manipulira, s tem pa le ponazarja, da je pedagogika v temelju manipulacija oziroma posebna oblika laganja. Najbolj zlagan je tisti princip pedagogike, ki ga radi uporabljajo tudi politiki, da je namreč vse za nekaj dobro, četudi je porazno. »Reče se, sedaj smo se iz izkušnje nekaj naučili.« Merc zna nasmejati, ni kaj. A čez čas je duhovitosti vse manj, ironična distanca nekam ponikne, zasenčijo jo grenkoba, stresanje gneva in neposrednih, ne vselej upravičenih, brutalnih opazk.
Pripovedna zgradba romana je zastavljena kompleksno, ravni se večkrat izmikajo analizi. Najverjetneje je pripovedovalec ravnatelj Jože sam, ki piše Pedagoški triptih v tretji osebi, zato da bi se distanciral, čeprav mu v besedo nenehno skače prva oseba – Jazst; Jože ima pač močan samoopazovalni aparat. Vendar nikakor ne gre za dve osebi (razen če prištejemo avtorja), gre za dvojno osebnost. Dvoumnosti, ki jih pisec tako ustvarja, so brez meja: »Ravnatelj Jože in njegov, se pravi moj Jazst izmenično lažeta in zavajata.« Ali kar z oklepaji: »Sovraži(m) svoje ateistične učitelje, njihova nevednost se je prijela, nič ne ve(m) o vsem skupaj, čeprav se poskuša(m) izobraziti, poskuša(m) nadoknaditi.« Kadar smo priča dvojnosti prve in tretje osebe, ugotavljamo, da: a.) skuša avtor prikazati protagonistovo razcepljenost, trenje med jazom, ki živi (1. oseba), in jazom, ki opazuje (3. oseba); b.) je avtorjev namen begati bralca in ga zavajati (morda tako, kot to počne pedagogika); ali c.) se avtor ni mogel odločiti za eno od obeh možnosti. Brez dvoma pa lahko rečemo, da se norčuje iz svojega alter ega.
Alter ego, ravnatelj Jože, je torej razdvojena, če ne raztrojena osebnost. Zagrenjen je zaradi vzgoje, ki ji je bil podvržen v času socializma, ko so mu »privzgojili samoponižanje in samozaničevanje«, in prav tako je nezadovoljen s sistemom, kakršnega imamo danes. Po naravi je sila nepotrpežljiv človek, med drugim zato, ker je vzvišen nad vsemi. Svojo večvrednost utemeljuje tako, da druge (sam pri sebi) ponižuje z vulgarnim izrazjem. Bistroumnim bralcem in ljubkim bralkam se bo sprva prikupil, čeprav je nečimrnež in seksist. A po mnogih pretiravanjih se jim bo vendarle zazdel pregrob, celo neotesan (»Na sestanku je ravnatelj Jože razmišljal: mati je prasica /…/, kobila, njene joške je hotel narisati, da jo šola en kurac briga, tudi to je razmišljal.«). Njegova najpomembnejša hiba pa je morda ta, da kljub vsemu nerganju in pritožbam ostaja popolnoma pasiven. Vse gre narobe, a ravnatelj Jože skozi okno opazuje motno reko. Njegovo pasivnost lahko vidimo kot determinanto slovenskih literarnih junakov ali si jo razlagamo z avtorjevimi eseji, v katerih je med drugim izpričano tole stališče: »Nič se ne bo spremenilo na tem področju /…/ Lahko je samo slabše.« Zato ne išče konstruktivnih rešitev in ne ukrepa. A je vseeno nenavadno, da kljub nezadovoljstvu ostane na šoli Šolici, čeprav ves čas po malem namiguje na nekakšno slovo od nje. Navsezadnje bi lahko postal akviziter, prodajal na primer priročnike za zdravje, vrtnarjenje in hiter zaslužek, celo pel bi lahko na pogrebih (s tem se preživlja protagonist Merčevega romana Šesta knjiga sanj), da bi le prenehal z duhomornim ravnateljevanjem.
Pedagoški triptih kaže nekaj kontinuitete s prejšnjimi Merčevimi deli. Mnogi njegovi junaki imajo marsikaj skupnega, denimo nagnjenost k paranoji in potrebo po pisanju. Jazon iz predzadnjega romana o ljubezni Ne dotikaj se me (2010), tudi nekakšen samoizobčenec, piše izpovedi z naslovom Ne dotikaj se me (podobno kot Jože Pedagoški triptih). V Dantejevi smrti (2007) veliki pesnik piše dnevnik o svojih poslednjih dneh. Junak Šeste knjige sanj (2006) prav tako popisuje svoje življenje: »Vse bom zapisal, da ne bi pozabil jaz sam.« Potažba (2001), paradigmatsko postmodernističen in strašansko zabaven roman, se vrti domala le okrog protagonistovega pisanja in njegovih predelav zapiskov drugih. Druga taka značilnost je združevanje različnih pripovednih oseb, še ena meseno poželenje kot glavni pogon življenja. Tako se denimo v Pedagoškem triptihu težišče s pedagogike kot vira zla postopno prenese na zakonitost Merčevega sveta, da so ljudje predvsem spolna bitja. Nekatere ženske so v njegovih romanih »tempeljske svečenice«, pogosto pa jih pripovedovalci – tudi Jože – vulgarizirajo in zaničujejo. (Jih tako dobro poznajo, ali se jih samo tako zelo bojijo?)
Na knjižnični polici ob boku Merčevi knjigi esejev Resničnostna predstava in utopija tiči roman Pedagoška poema Antona Semjonoviča Makarenka, ki opisuje vzgojo v totalitarni Sovjetski zvezi, vzgojo, zamišljamo si lahko, polno nasilja. Merc Makarenkov roman vidi kot »metaforo za zločin«. Tudi v Pedagoškem triptihu tarča napada niso le slabosti pedagogike in didaktike, histerija učiteljic in staršev, nevednost ministrov, pač pa ga lahko beremo kot splošnejšo kritiko družbe in njenih institucij. Lovke steguje na vsa področja; pedagogiko, ki je središče pozornosti, ker jo avtor pač pozna do dna, navaja med drugim le kot negativni zgled, kaj in kako se ne sme. Avtor brez ovinkarjenja kritizira odnose, ki se vzpostavljajo v šoli in s šolo povezanih ustanovah, a zaveda se, da ti odnosi škripljejo na vseh področjih, ne le šolskem (ne nazadnje slabištvo pripisujemo človeku, tudi ravnatelju Jožetu, ne vedi), zato so hkrati metafora za občo zlaganost odnosov, za občo voljo do moči.
Vsakdo bo na tej ali oni točki prikimal svetu Pedagoškega triptiha; a da bi takemu svetu povsem pritrdil, bi pomenilo, da privoli v nemoč in brezup. Zdi se, da je danes javno kritična drža precej cenjena in tudi razširjena. Morda tako zelo, da cinični Merc ter njegov vsesplošno kritični, a pasivni junak, ki priznava brutalno iskrenost in seks, sploh nista protiutež prevladujočemu stanju duha, temveč prej del njega. Novi roman naredi korak naprej od take drže predvsem tedaj, ko je duhovito distanciran od nje in nas nasmeji. Tudi sklene se v tovrstnem vedrem tonu (pedagogika je, se zdi, nekaj precej komičnega, da le ima opazovalec kanček smisla za humor): kdor ni dojel bistva knjige (ali kritike), mora brati še enkrat; tokrat naj si podčrtuje, izpisuje in dela miselne vzorce. Uspešno branje bo avtor svojemu učencu priznal, ko bo ta sposoben sinteze. Povzemimo torej nekatere pozitivno naravnane avtorjeve zamisli v zvezi s šolstvom (kako idejo bomo »preplonkali« tudi iz njegovih esejev): Prvič: prenehati s poneumljanjem učencev (opustiti denimo pesem »didl, didl, dajčka«, ker nič ne pomeni; znebiti se tiste otroške literature, ki otroke razglaša za bebave). Drugič: z otroki ne delati v rokavicah niti zahtevati smrtne tišine na šolskih hodnikih, saj gre vendar za živa bitja. Tretjič: ne zapletati položaja z vedno novimi reformami, kajti otroci in njihove naravne danosti v njihovi starosti so konstanta. Četrtič: držati se smotrnega pedagoškega načela: od konkretnega k abstraktnemu (od zavezovanja čevljev k tujemu jeziku). Petič: omejiti nasilje nad otroki tako v šoli kot doma. Šestič: spoštovati razlike med ljudmi, ki jih je dala narava, ne pa jih za vsako ceno presegati. In sedmič: starši naj zaupajo šoli in jo pustijo pri miru. Za konec še zlato pravilo, vzeto iz esejev: učenec naj si izobrazbe želi. »Potem je šola lahko dobra, pedagogika pa nevidna.«
S Triptihom smo dobili drzen in domiseln roman, ki bo morda nagovoril široko množico bralcev. Pogrela jih bodo radikalna stališča in surovi besednjak, ali pa se bodo naklonjeno poistovetili z otrokom, ki biva v ravnatelju, z zatiranim »problematikom«, ki verjetno tiči potuhnjen v vsakem izmed nas. Na kaj bo prisegla peščica literarnih strokovnjakov – na Galilejev lestenec, Potažbo ali novi roman –, je zaenkrat še uganka. A če na Pedagoški triptih, potem zagotovo ne »le« zaradi njegove literarne dovršenosti, temveč prej zato, ker prebrisano upodablja prav naš nehvaležni čas.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011