Pod gladino

Mojca Kumerdej že dolgo deluje kot novinarka in kritičarka, a uveljavila se je tudi kot pisateljica. Pred desetimi leti je izšel njen prozni prvenec Krst nad Triglavom, kjer je z enajsterci in drugimi aluzijami na Prešernov Krst pri Savici, s komentarji z distance in predvsem s hudomušno fabulo pretanjeno ironizirala vraže in religijo, topoumnost institucij, časnikarski senzacionalizem, podeželsko pamet, vaško opravljivost, sorodniške spore zaradi dediščine, pa tudi druge tipične značajske poteze in embleme slovenstva (Poezije, gore in gobe). Če se nam je ob prvencu še lahko porodil kak zadržek, povezan z enostranskostjo likov in oslabljenim estetskim vtisom celote, pa sta vrhunski zbirki zgodb, ki sta sledili, Fragma in letošnja Temna snov, povsem pometli s pomisleki.
Obe zbirki sta se od Krsta nad Triglavom precej oddaljili, nanj sta nemara vezani le še s popkovino ironije. A sta si toliko bolj podobni med seboj. Izmenično in uravnoteženo se posvečata tako protagonistkam kot protagonistom, v prvi, drugi ali tretji osebi. Avtoričina empatija do junakov je zaslužena za to, da so vsi enako prepričljivi, ne glede na spol ali pripovedno perspektivo, poklic, nazore in nagnjenja. Junaki nas vabijo v svojo bližino, dokler se z njimi skoraj povsem ne spojimo, pa čeprav jih pogosto zaznamujejo psihopatološke poteze, ki lahko vodijo tudi v samomor, umor, nesrečo ali norost. Avtorica ne skuša moralizirati, raje uri bralčevo zmožnost vživljanja v sočloveka. Skupna poanta zgodb bi morda lahko bila ta, da bo z več zanimanja, razumevanja, strpnosti in zdrave topline (tudi in predvsem do drugačnih, čudakov) na svetu manj psihopatov.
S Temno snovjo, zbirko enajstih kratkih zgodb, Kumerdejeva nadaljuje prodorno poetiko Fragme. Motivno, tematsko in sporočilno je nova knjiga še bolj raznolika, vseeno pa zgodbe sodijo v skupni svet. Če je bil v Fragmi največja grožnja posameznik, v Temni snovi trepetamo tudi pred skupnostjo. V nasprotju s Fragmo se tu pojavljajo futuristični odtenki, seveda le kot karikirana in estetizirana sedanjost. Kapitalizem, tehnologija, znanost z medicinskimi čudeži in podobni pojavi kot literarne teme niso nič novega, a avtorica v umetniškem raziskovanju teh naredi korak naprej v manj znano in manj zaznavno ter na samosvoj način nakazuje njihovo temno plat.
V prvi zgodbi Jetrnik biolog pripoveduje, kako je pristal v primitivnem lenuhu kot njegova nova jetra. V posmrtno življenje in podobne »iluzije« kot znanstvenik ni nikoli verjel, zato je podpisal papirje o darovanju organov po svoji smrti. Toda usoda se je z njim poigrala in ga vsadila v popolnega »kretena«, s katerim vse dni preživita na kavču, gledata pornografske vsebine s »polnoritimi črnci« in se samozadovoljujeta. Eno od vprašanj, ki si jih zgodba zastavlja, je, kaj pravzaprav pomeni živeti s človekom drugačnih nazorov in navad. Zgodbena linija je speljana tako, da junaka nalašč prisili v življenje z osebkom, kakršne je prej preziral, avtorica pa se mu posmehuje tudi zato, ker je živel v prepričanju, da pozna dokazljive in dokončne odgovore na to, kaj ga čaka po smrti, izkazalo pa se je drugače. Zgodba raziskuje še odnos med telesnim in netelesnim ter skuša pokukati v krhki moment med bivanjem in nebivanjem.
Jetrnik se poigrava z »znanstvenimi« nedoumljivostmi, zgodba Vsiljivec pa se posveča nedoumljivemu v živalih ali v odnosu med živaljo in človekom. Gre za mačka, ki je nekakšen odsev notranjosti svoje gospodarice, zlasti njenih mračnih in muhastih razpoloženj. Zgodba Siromaki je spisana z zornega kota samoljubnega in pokroviteljskega kapitalista, ki nase gleda s prizanesljivimi očmi. Verjame, da denar osrečuje, da je z njim mogoče doseči vse, zato sam pridno izkorišča njegovo moč, ne ozirajoč se na druge. Marsikateri bralec bi se po zaslugi odprtosti tega pisanja utegnil postaviti na njegovo stran in tedaj, ko ga recesija oropa nekaterih luksuznih dobrin, kot sta jahta in hotel, z njim sočustvovati. Drugi bodo v njem videli kritiko kapitalistične logike, ki najbolj sposobnim res obljublja možnost uspeha, a ga še bolj nudi brezobzirnežem, ki ne izbirajo sredstev. Nezdravo družbeno ozračje Siromakov se nadaljuje v Programu nacionalne obnove. Avtorica tu z antiutopično noto in birokratsko zvenečimi neologizmi prikazuje nečloveškost nadzornih organov družbe, ki zahtevajo, naj bo človek družbeno koristen, in sicer kot stroj za reprodukcijo. Družba s svojimi zahtevami po telesni ustreznosti in plodnosti pritiska zlasti na tiste ženske, ki bi družbi svoj delež prispevale npr. v obliki umetniškega ustvarjanja; te so »sebični osamelci« in kot take nezaželene.
Vzdušje bližnje prihodnosti najdemo tudi v zgodbi Božič s Hirošijem. Junakinja, razočarana nad maminimi sinki, ki tičijo doma skoraj do svoje upokojitve, si najde moškega, s katerim se ne počuti osamljeno: »V dnevni sobi je pokleknila poleg Hirošija, roki položila na njegova ramena in ga pogladila po kovinski glavi, kjer sta mu na mestu njegovih oči v dolgih intervalih šibko utripali rdeči lučki.« Ljubezen do robota je še bolj nenavadna od tiste do mačka; a tako robot kot maček ženski očitno bolj zapolnjujeta in jima nudita več varnosti kakor moški. Zgodba s prikazom bližine med človekom in robotom človeškega videza obsoja medsebojno odtujenost ljudi, morda tudi človekovo razčlovečenost; upodablja pa tisto nedoumljivo, deloma srhljivo (ko se v gmoti kovine nekaj živo zgane), kar je izvrstno prikazano npr. v Spielbergovem filmu Umetna inteligenca.
V mnogih besedilih Kumerdejeve srečamo smrt. V Vandi mora umreti naslovna junakinja, zato ker, grobo rečeno, ni povsem taka kot orhideja – v lončku, pri miru, lepa in obvladljiva; v zgodbi Čas potem enega od zakoncev (par zaradi kroničnega pomanjkanja časa ohranja le površinski odnos) doleti nesreča s smrtnim izidom, v življenje preživele polovice pa se z izkušnjo, polno krivde, vrne čas in postane spet otipljiv. Smrt ne počiva niti v naslednjih dveh zgodbah, kjer do glasu – to je novost zbirke – pridejo otroci. V pripovedi Na terasi Marija pred nami zaživi otroški svet, poln sanjarij in podobnih telesno in duševno omamljajočih stanj. Spremljamo trinajstletnika, a iz časovne daljave. Zgodba Včasih Mihael molči prav tako ubira prvoosebno otroško perspektivo junakinje tretješolke, bolj neposredno, brez distance. Ob naivnem, ne pa tudi neumnem otroškem pogledu pridejo do izraza starševsko pretvarjanje, dvoličnost ter celo izprijenost. Starši otroke prepričujejo v to in ono (versko dogmo, družbeno normo), a s svojimi dejanji spodkopavajo lastne besede. Zgodba nam sprva postreže s sliko prijetne, urejene in povrhu verne družine, postopoma pa nam razkriva njene anomalije, ki jih starši skušajo prikriti, vselej na škodo otrok. Pripovedovalki kljub temu postane jasno, zakaj je njena sestra žalostna in bolna in zakaj je oče neke noči iz kopalnice prišel gol. V sklepnih akordih zgodba bralcu zazvoni kot otroški krik nemoči.
V zgodbi Zdaj spita … na videz običajen lekarnar opazuje mladi turistki in jima, ko nimata strehe nad glavo, prijazno ponudi prenočišče. Čeprav se nam že takoj zdi sumljiv, nas na koncu preseneti z razkritjem izvora svojega izkrivljenega dojemanja sveta in kovanjem načrtov o tem, kam bo pospravil ženski trupli. Pripravna zanje je klet pod kletjo, prostor, za katerega nihče ne ve; ta simbolizira vsem skrito, temačno in brezoblično klet v junakovi notranjosti. V tej zgodbi avtorica ne vztraja do dokončnega razpleta; podobno tudi marsikje drugje rada pusti kaj nerazjasnjenega. Še zlasti to drži za zadnjo zgodbo Kaca, ki morda ni najboljša v zbirki, a je najbolj vohunsko zagonetna, saj je spisana odprto in v razmislek ponuja različne interpretacije.
Kumerdejevo kot ustvarjalko privlači družbeno nesprejemljivo, rada ubeseduje nepričakovane misli, nezaželena in potlačena čustva ter ekscesna dejanja. Hodi po robu ali celo zunaj sprejemljivega, vendar nam prav to »nesprejemljivo« približuje s človeške plati. Kaže ga kot notranjo nujnost, take nujnosti pa pogosto ubirajo naravne poti, ki jih ne gre vnaprej obsojati.
Zgodbe v Temni snovi se ponašajo s pronicljivimi upodobitvami človekove intime in bistroumnim razmišljanjem o njeni vpetosti v družbo. Družbenokritične osti niso sistematično uperjene v vselej iste probleme, ampak se razpršeno usmerjajo na vse strani. Literatura tako ni nosilka nestrpnosti ali zamer do prav določenih oblik družbenih in zasebnih odnosov. Pisateljica prevprašuje vse in se ne ozira na konvencionalne (znanstvene, biološke ali psihološke) meje, pač pa pogleduje prek njih in raziskuje tisto, kar je skrivnostno, neraziskano in nedostopno. Človeka zaznava v mnogih razsežnostih in povzdiguje njegovo brezmejnost. Protagonistom ne pridemo do dna, saj v njih prevladuje, če uporabimo avtoričino odlično naslovno metaforo, nevidna »temna snov«; tisto večno vabljivo, hkrati pa nevarno pogoltno ter pogosto škodljivo. Mojstrica nenavadnih, zlobnih psihičnih stanj s privlačnim, neposrednim jezikom snuje značaje in vzdušje ter razkriva temačna območja človekove notranjosti, ki so v življenju večinoma skrbno varovana z mnogimi maskami in oklepi ter ostajajo, s Freudovimi besedami, skrita pod vodno gladino.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011