Pol knjiga, pol film
Branko Šömen: Plave talige: Slovenski triptih. Založba Litera, Maribor 2011, 252 str., 24,60 €
21. 01. 2012
Sodobna slovenska književnost se rada tako ali drugače druži s filmsko umetnostjo. Eden novejših primerkov tovrstnega druženja in celo »križanja« je roman literata in filmskega scenarista Branka Šömna Plave talige. Ta Slovenski triptih je nenavadna zmes scenarija za tragikomedijo, ki nas nasmeji, samorefleksivnega zapisa scenarista in režiserja, ki nas tu in tam pritegne, in literarno metaforičnega izseka iz življenja komunističnega revolucionarja, ki nam da misliti.
»Med branjem Plavih talig ves čas pričakujemo, da nam bo vsaj sklep razkril, kaj raznolike zgodbe počnejo skupaj v triptihu. A na koncu imamo polno zmede, akcije in veliko trupel, iz katerih bi komaj lahko izluščili sporočilo.«
Prvi pramen Triptiha, scenarij filma Medena rosa, govori med drugim o emigrantih iz nekdanje Jugoslavije v času tranzicije, ki se med begom na Zahod znajdejo na Goričkem. Tu se njihova pot preplete s potjo poštarja Pepija, protagonista scenarija, in zanj je to srečanje usodno. Zaljubi se v Ano, begunko s Kosova, a ta ljubezen lahko traja le kratek čas, dokler Ane po pomoti ne ustreli lastni oče in Pepija na pokopališču ne prekrije sneg. Scenarij, ki je z nenehno situacijsko komiko, burkami in erotičnimi prigodami vse dotlej deloval vedro, šaljivo, včasih že kar spakljivo, se tako konča precej tragično.
Scenarij sam na sebi ni ne film ne literatura, temveč okleščeno ogrodje peripetij in dialogov. A tisto, za kar bi nas utegnil prikrajšati, dopolnjuje prvoosebni pripovedovalec, režiser in scenarist tega majhnega nizkoproračunskega debitantskega filma. Zapisuje zgodbo o zgodbi, film o filmu, in z razgrinjanjem avtopoetike vselej govori predvsem o sebi. Rad bi vedel, kako z očesom kamere posneti življenje in kaj sploh je življenje. Sam je svoj kritik, interpret in sodnik. Ko razgrinja zakulisje snemanja, se učinkovito navezuje na dele scenarija, ki jih prebiramo sproti, a včasih tudi malce zaide na stranpoti spominov na pretekla potovanja v dežele vzhodnega bloka. Ta del triptiha, Prekleti film, svojo moč najbrž črpa iz nekaterih izkušenj in dognanj samega avtorja ter deluje avtobiografsko, še zlasti z elementi, kakršna je denimo ujemajoča se letnica rojstva (1936) avtorja in našega scenarista, ki je, mimogrede, tudi prozaist.
Filmu o Pepiju in zgodbi o avtorju filma se pridružujejo še Plave talige o Štefanu Kovaču z vzdevkom Marko – toda čemu? V tem delu imamo opravka z zavzetim komunističnim revolucionarjem, partijskim sekretarjem, ki med drugo svetovno vojno zaradi svojega aktivizma izgubi življenje. Pripoved o njegovi tragični usodi je ganljiva, vendar bralcu ni povsem jasno, zakaj se je znašla ob drugih dveh delih triptiha. Tako z enim kot z drugim jo povezujejo zgolj redki, naključni in povsem zunanji drobci, ki ne zagotavljajo organske vpetosti v triptih. Vtis je, da se zgodba Plavih talig v romaneskno celoto kar nekako ne umesti, sama zase pa tudi ostaja brez razvidne poante.
Med branjem Plavih talig ves čas pričakujemo, da nam bo vsaj sklep razkril, kaj raznolike zgodbe počnejo skupaj v triptihu. A na koncu imamo polno zmede, akcije in veliko trupel, iz katerih bi komaj lahko izluščili sporočilo. Blagohotno si morda rečemo: z dinamičnim menjavanjem sekvenc filmske in literarne fikcije ter njunega realnejšega okvirja Slovenski triptih spominja na film Ženska francoskega poročnika in je kljub pomanjkljivostim – ali morda prav zaradi njih – razgibano delo. Z naklonjenostjo opažamo Šömnovo vizualno nazorno poetiko in jezik, ki se od pramena do pramena razlikuje, a je vselej dovolj spreten: z občutkom odmerjeni ščepec prekmurščine (talige so samokolnica), bosanščine in vulgarizmov, refleksijskih pasaž in metaforike. Roman z burkaško platjo v slovenski film »intermedialno« vnaša humor in z erotično plastjo namiguje na to, da je Prekmurje vse kaj drugega kot seksualno zavrto. A ob smrti junakov in podobnih dogodkih si nekoliko razočarani ne moremo misliti drugega kot to, da je literarno ali filmsko delo težko spraviti h koncu, če življenje teče dalje.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
