Pomemben glas razuma
Zgroženi ekonomisti: Manifest. 20 let slepote. Prevedla Špela Žakelj, spremna beseda Rastko Močnik. Založba /*cf. (Rdeča zbirka), Ljubljana 2012, 170 str., 18 €
14. 05. 2013
Dve pomembni, tehtni, angažirani besedili, ki sta nastali v krogu skupine francoskih ekonomskih strokovnjakov – Philippeja Askenazyja, Thomasa Coutrota, Andréja Orléana, Henrija Sterdyniaka, Benjamina Coriata … – skupine t. i. zgroženih ekonomistov, prihajata v branje ob pravem času, saj se neposredno ukvarjata s političnoekonomsko realnostjo, v kateri živimo, in jo povsem odkrito postavljata pod vprašaj. Ogorčeni francoski ekonomisti odločno nastopijo proti mantri o varčevanju za vsako ceno in strogi fiskalni vzdržnosti, ki jo, kot je dobro znano, Evropski uniji narekujejo države razvitejšega in bogatejšega »severa« na čelu z Nemčijo. Ker pa razmišljajo širše in temeljiteje, zavrnejo tudi razširjene zablode o informacijski učinkovitosti finančnih trgov, o ustreznosti evropske politike konkurenčnosti, o pravilnosti posploševanja makroekonomskih razmerij na družinsko ekonomiko – države in družinskega gospodinjstva v nobenem primeru ne gre enačiti (!) – in podobno. Prvi tekst, Manifest: Kriza in dolgovi v Evropi, 10 resnic, 22 predlogov ukrepov za izhod iz slepe ulice, je nastal leta 2010 v ozkem krogu strokovnjakov, potem pa prerasel v nekakšen razglas –glas razuma sredi vsesplošne varčevalne ihte – ki je v Franciji požel nemalo pozornosti, podpisalo pa ga je, kot lahko preberemo, več kot sedemsto ekonomistov.
Avtorji v Manifestu zavrnejo deset najbolj pogostih neresnic oziroma zmot, po katerih se ravna prevladujoča evropska ekonomska politika. S tem želijo vzpostaviti razpravo onkraj glavnih političnoekonomskih konceptov, ki naj ne bi imeli alternative. Najprej se dotaknejo razvoja finančnih trgov – t. i. finančne globalizacije –, ki se je zgodil v zadnjih desetletjih, predstavlja pa novo vrsto (neoliberalnega) kapitalizma, ko finance dobijo občutno večjo moč od (realnega) gospodarstva. Globalno povezan finančni trg sestavljajo podjetja, države, finančne institucije, gospodinjstva itn., ki na njem menjavajo različne vrste finančnih inštrumentov, delnic, obveznic, posojil ipd. za vse vrste ročnosti – dolgoročno, srednjeročno in kratkoročno. Njegovo delovanje temelji na predpostavki, da so finančni trgi edini ustrezen mehanizem za učinkovito alokacijo oziroma razdelitev kapitala. Osnovna ideja je, da t. i. finančna konkurenca na trgu vzpostavlja pravilne cene, ki delujejo kot zanesljivi napotki za potencialne investitorje, ki lahko potem učinkovito usmerjajo gospodarski razvoj. Cena, ki se izoblikuje na trgu, naj bi potemtakem brez sence dvoma predstavljala zanesljivo oceno o pravi vrednosti finančnih produktov, kar pa ne drži. Finančna konkurenca pogosto spodbuja prav neracionalno rast cen, nastanek borznih, nepremičninskih ipd. balonov in povzroča destabilizacijo, saj ustvarja zanko t. i. pozitivnega feedbacka, ki neravnovesja še poglablja. Ko cena za določen vrednostni papir zraste, se povpraševanje, kot je to značilno za trge z »vsakdanjimi dobrinami«, ne zmanjša, temveč – nasprotno – pogosto poveča. Tako pride do kumulativne rasti cen, ki spodbuja samo sebe: borzni trgovci, lastniki vrednostnih papirjev tako gibanje še pospešujejo, saj porast cene zanje pomeni povečan donos zaradi realizacije presežne vrednosti. Mrzlično napihovanje cen se tako pogosto konča z zlomom, finančni trgi sami po sebi pa zato ne morejo zagotavljati ne učinkovitosti – kot se je pokazalo, lahko ustvarjajo neustrezne cene določenih produktov – ne stabilnosti, saj so vir nenehne negotovosti in povzročajo nihanja deviznih in borznih tečajev, dolžniške krize in podobno.
Finančni trgi tudi ne morejo biti zagotovilo za spodbujanje gospodarske rasti. Ne nadomeščajo bančnega financiranja investicij, polega tega pa uveljavljajo nov način vodenja podjetij, ki favorizira delničarje. Prva naloga podjetij, ki kotirajo na borzi, je tako, da delujejo v interesu delničarjev in si prizadevajo za čim večje dobičke. Tudi tržno vrednotenje, ki ga vzpostavljajo finančni trgi, ni nevtralno, saj neposredno vpliva na predmet, ki ga ocenjujejo, ter proizvaja ocene, ki pogosto nimajo zveze z dejanskimi ekonomskimi razmerji.
»Avtorjem bi morda lahko očitali, da se večinoma osredotočajo samo na trenutno evrsko krizo in njene posledice, manj pa se posvečajo na primer širši zgodovinski analizi delovanja kapitalističnega sistema ali iskanju novih političnoekonomskih paradigem.«
V nadaljevanju se zgroženi ekonomisti ustavijo pri kompleksnosti javnega dolga ter med drugim pokažejo, da ta v Evropi v zadnjih letih ni naraščal na račun čezmernega javnega trošenja posameznih držav, kot lahko vsak dan poslušamo, temveč prej zaradi postopnega upadanja javnofinančnih prihodkov, t. i. davčne konkurence, uvedbe raznih davčnih olajšav, zniževanja davkov na podjetja, visoke dohodke, premoženje itn., v obdobju po letu 2008 pa tudi zaradi pretvarjanja zasebnih (bančnih) dolgov v javne. Francoski ekonomisti kritizirajo tudi pomanjkanje skupnih evropskih ciljev na področju gospodarske rasti in zaposlovanja, opozarjajo na šibkost evrske valute in na neupoštevanje ekonomskih, gospodarskih in socialnih razlik med posameznimi državami EU.
Drugo besedilo, 20 let slepote (2011), je sestavljeno iz več prispevkov, komentarjev, ki se ukvarjajo s konkretnimi situacijami reševanja finančne oziroma bančne krize na Irskem in na Islandiji pa tudi s širšo krizo evropskega ekonomskega upravljanja. Ključno ostaja dejstvo, da so glavne pogodbe evropske skupnosti (npr. Lizbonska in Maastrichtska pogodba) ukrojene po meri finančnih trgov, saj se države članice pri financiranju svojih primanjkljajev ne morejo obrniti na Evropsko centralno banko (ECB), temveč si morajo izposojati denar na trgih in se tako izpostavljajo najrazličnejšim špekulantom. Stroga fiskalna konsolidacija, okrevanje javnih financ, stabilnost finančnih trgov itn. pa imajo zaradi narave prevladujočega finančnega kapitalizma prednost pred vseevropsko solidarnostjo, zaposlovanjem in ohranjanjem blaginje državljanov EU.
Avtorjem bi morda lahko očitali, da se večinoma osredotočajo samo na trenutno evrsko krizo in njene posledice, manj pa se posvečajo na primer širši zgodovinski analizi delovanja kapitalističnega sistema ali iskanju novih, radikalno drugačnih političnoekonomskih paradigem. Zato pa Rastko Močnik v spremni besedi glavne argumente francoskih ekonomistov pronicljivo umesti v širši kontekst sodobnega evroatlantskega kapitalizma in pa tudi v kontekst prizadevanj za boljšo družbo, kjer bo mogoča drugačna ekonomska, socialna, gospodarska ipd. politika.
Toda šele pri natančnejšem branju se pravzaprav dobro zavemo, kako globoka je t. i. kriza, ki nas preganja zadnjih nekaj let in na katero se v svojih tekstih odzivajo francoski ekonomski strokovnjaki. Ne gre samo za varčevalne ukrepe, zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja za vsako ceno, za visoko brezposelnost, krčenje javnega sektorja, naraščajočo revščino ali za vsemogočne bonitetne agencije. Prevlada ideologije finančnih trgov vpliva tudi na jezik politike, niža raven javnega diskurza, vsiljuje hudo poenostavljeno razumevanje sveta, spreminja medčloveške odnose in tako dalje. Družba je namreč preveč kompleksna, da bi jo lahko zbanalizirali na raven družinskega gospodinjstva, na skupino individualiziranih posameznikov ali na ustrezno vsoto bilanc, točk, številk, s katerimi bomo, kot se pogosto reče, »pomirili finančne trge«.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
