Potujena sugestivnost
Gorazd Kocijančič: Primož Trubar zapušča Ljubljano. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 113 str., 23 €
03. 04. 2012
Težko bi bilo priti do dokončnega odgovora, kaj naj bi v novi pesniški knjigi Gorazda Kocijančiča res tlelo, težko se je odločiti, ali gre za nekaj mračnega ali nekaj svetlega. V vsakem primeru se zdi skrito, zavito in podloženo s čudnimi ogledali.
Knjiga Primož Trubar zapušča Ljubljano je večkrat uokvirjena, kot da bi bilo njeno sporočilo bodisi preveč za človeške oči bodisi preveč očitno. Postavljena je skoraj pol tisočletja v preteklost, njen glas je z deklarativno gesto, ki deluje hkrati subverzivno in samozadostno, zadovoljno v spotakljivosti, ki se jemlje hkrati resno in spet cinično, pripisan očetu naše književnosti. Po grafični plati ponareja starinski rokopis, ki poskuša bralca preslepiti in prikriti svoj slogovni nemir, po vsebinski pa bolj kot od približevanja nekemu zgodovinskemu potovanju opisuje lastna (a čigava?) duhovna meandriranja. Knjiga ima kratek (bržkone avtorjev) predgovor in kratek (bržkone avtorjev) pripis iz (ponarejene) »anonimne recenzije«. Videti je torej, kot da se je avtor zelo potrudil narediti svojo igro čimbolj igrivo, nemara pač zato, da bi pod pretvezo tuje resnosti laže razvijal svojo kritično norčavost in pod pretvezo lastne distanciranosti bolj odkrito spregovoril o svojih najbolj neposrednih miselnih in duhovnih tavanjih.
»Nova Kocijančičeva pesniška zbirka je že na površini mnogoplastna in večglasna knjiga, svoj pravi glas, prav tako razcepljen, pa skriva s hoteno nedoslednostjo.«
Primož Trubar zapušča Ljubljano je tako že na površini mnogoplastna in večglasna knjiga, ki pa svoj pravi glas, prav tako razcepljen, skriva s hoteno nedoslednostjo. Kajti ta se nemara bolj kot pred bralcem skriva pred samim sabo. Prave vsebine govorčevih izjav gre zato iskati v razpokah, skozi katere se v ponarejene tekste prikrade odmev neke globlje izkušnje sodobnika. Pesmi te knjige se berejo kot intenzivne meditacije, v katerih subjekt napreduje tako, da svojo pot tlakuje z nasprotji in odmiki. Skozi zbirko se razvijajo zdaj bolj kritične, zdaj bolj iskateljske teme, ki se v različnih legah pnejo čez polja dvoma. Strnjen časovni okvir Trubarjevega odhoda iz Ljubljane je za Kocijančiča trenutek duhovnega izplutja, ki se giblje nekje na blakovski osi med nedolžnostjo in izkušnjo, ki se, videti je, dviguje s padcem.
Naloga, s katero bralca torej sooča Kocijančič, je velik, prevelik zalogaj, kar je vtis, ki ga še dodatno krepi govorčev lastni občutek presunjenosti in domnevne izgube gotovosti v začetku knjige. Kocijančičeve meditacije se stopnjujejo proti mističnemu vrhuncu, ki ga ob koncu knjige simbolizira črka, torej pisanje: »Črke. / Postale ste obhajila. / Niste odveč. Ve niste izmišljija. / V nas se naseljuje glas, / ki je bližji od kože. / Vse, kar čutiš, / je črka.« Toda skriti glas Kocijančičevih pesmi pravzaprav od vsega začetka poskuša izreči pomanjkljivo izkušnjo življenja. Življenje namreč paradoksalno krha ideale in nemara prav v tem tiči jedro duhovne preizkušnje, ki vodi zapisovalca. Navidezne dobrote so, pravi, »[z]arezane v kožo. Razbarvane / z življenjem, česar si ne odpustim«. Zato govorec, kadar govori o svobodi, govori tudi o tem, da ga je življenje porazilo. Vidi ga v ogledalu, in vendar ga ne priznava: »Ne priznavam urejenega sveta, izpraznjenega smrti.« Toda, konec koncev, ves angažma, tako družbeni kot osebni, je moral pri sebi doživeti v luči nekega radikalnega pretresa, razbitja in sesutja, ki v svojih ruševinah ponudi edine stopnice do višjih spoznanj. Kocijančič se s Trubarjem postavlja nekje med Blaka in Péguya, kritičen je in radikalno samosvoj, obenem pa mu vse kaže na nekaj presežnega. Četudi verjame v črko, vidi svoj obstoj vendarle kot ponovitev v izbrisu izvorne geste. Ne vem, nekaj močnega in temnega je v tem, bralcu težko dostopnega.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
