Prevajalski izziv
David Foster Wallace: Zgodbe. Prevod Jure Potokar. Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki), Ljubljana 2011, 200 str., 27,95 €
02. 04. 2012
Ena izmed izrazitih značilnosti proze pred dobrimi tremi leti umrlega ameriškega pisatelja srednje generacije, za katerega so številni kritiki in bralci šele posmrtno ugotovili, da sodi med največje upe ameriške književnosti, njegov zajetni roman Infinite Jest (Brezkončna burka) pa med najboljše ameriške romane zadnjih desetletij, če ne kar nasploh, je izjemno poseben jezik.
Wallace velja za enega najbolj zanimivih mislecev in stilistov generacije in so ga v enaki meri oblikovali Jacques Derrida, Strunk & White (kar je priljubljeno ime za učbenik Elements of Style, Sestavine sloga, ki sta ga prej omenjena avtorja objavila leta 1918) in risanke Scooby-Doo. Kar z drugimi besedami pomeni, da zna, pogosto v enem samem odstavku, uporabljati moderni filozofski govor, vzvišeno in izbrušeno izražanje, pa tudi elemente slenga oziroma čveka, ki se uveljavlja med mladimi. Za bralce je ta nenavadna in, priznati je treba, pogosto tudi zelo učinkovita mešanica samo dodatna privlačnost njegovega pisanja, precej drugače pa je, ko se je treba lotiti prevajanja njegovih del.
V Zgodbah (Cankarjeva založba, 2011), ki prinašajo izbor iz Wallaceovih treh zbirk kratkih zgodb (izraz je pogojen, kajti nekatere zgodbe precej presegajo obseg tega izmuzljivega pojma in so vsaj obsežne novele, če ne celo kratki romani), sem se s posebnostmi njegovega jezika precej ukvarjal. Pravzaprav sem se z njimi ukvarjal še več, preden mi je knjigo sploh uspelo sestaviti. Znova sem namreč zelo živo spoznal, kolikšna je razlika med branjem in prevajanjem, kako je nekaj mogoče čisto dobro razumeti, ko pa je treba prevesti, ostaneš brez besed, brez ideje, kako to narediti. Enkrat je bilo tako skoraj tik pred koncem zgodbe zaradi nekaj precej frivolnih šal, ki jim sicer ne bi bilo težko najti domačih ustreznic, če ne bi šlo hkrati za besedno igro, ki ji žal nikakor nisem znal poiskati primerne rešitve, drugič prav tako skoraj pred koncem zaradi duhovitega dialoga o specifičnih ameriških okoliščinah, ki bi jih lahko ustrezno pojasnila samo obsežnejša opomba.
»Znova sem zelo živo spoznal, kolikšna je razlika med branjem in prevajanjem, kako je nekaj mogoče čisto dobro razumeti, ko pa je treba prevesti, ostaneš brez besed, brez ideje, kako to narediti.«
Vendar me je kljub težavam Wallaceov jezik vseskozi zelo privlačil in včasih popolnoma navdušil. Ne samo zaradi izjemnega besednega zaklada, zavoljo katerega sem moral pogosteje kot običajno brskati po slovarjih, ampak tudi zaradi že omenjenih neologizmov, slenga in izrazov iz interesnih govoric določenih družbenih slojev, ki bi bili brez medmrežja za razumevanje povsem nedoumljivi. Pravzaprav me je najbolj navduševalo, kako se zna z jezikom prilagajati družbenemu položaju pripovedovalca ali »glavnega junaka«, kako zna že z jezikom nakazati, kam nekdo sodi in kakšno je njegovo obzorje. O tem zelo lepo priča že kar prva Wallaceova zgodba, s katero sem se spopadel, ki ima naslov Punca z nenavadnimi lasmi. V njej nastopa deviantni predstavnik družbene elite, ki sebi primerno kompanijo najde v marginalni skupini pankerjev, vse skupaj pa se dogaja na koncertu improvizatorja Keitha Jarretta. Da gre za spretno ironiziranje, je samoumevno, kot je samoumevno, da se Wallace precej odkrito norčuje tudi iz Ameriškega psiha Breta Eastona Ellisa.
Zgodbo sem samo kakšen mesec po prezgodnji avtorjevi smrti uporabil na prevajalski delavnici Javnega sklada za kulturne dejavnosti v Izoli. Udeleženca delavnice (ja, po spletu okoliščin sta ostala samo dva, in to fanta) sta takoj predlagala, da vzdevke vseh likov iz zgodbe poskusimo prevesti, in to nam je – najbrž prav zaradi redko mogočega medgeneracijskega dialoga – tudi uspelo, predlogi udeležencev so bili dobri, nekajkrat naravnost odlični, toliko bolj, ker smo tako prišli tudi do nekaterih pokrajinsko obarvanih rešitev. Zdi se mi, da prav zaradi poslovenjenih vzdevkov in angleških blagovnih znamk izdelkov, ki v zgodbi precej množično nastopajo, temeljna ironija zgodbe še bolj izstopa.
Čisto drugačen, pa po svoje nič manj poučen primer je zgodba Depresivna oseba, za katero sem menil, da mora biti že zaradi Wallaceovega neuspešnega boja s tem bolezenskim stanjem nujno zastopana v izboru, čeprav je bilo že njeno branje (da o prevajanju niti ne govorim) ena bolj mučnih izkušenj. V tej zgodbi se zdi, da se je jezik spremenil v nekaj podobnega melasi, kar zdaj meandrira okoli »glavne junakinje«, ki v svojem stanju pravzaprav sploh ne živi, ampak samo nenehno ponavlja nekaj najbolj mučnih dogodkov iz svojega obstoja. Kljub obsežnosti zgodbe namreč o njej izvemo samo nekaj anekdotičnih življenjskih podatkov, ki jih dodatno »omrtvičijo« izjemno obsežne opombe pod črto (v nekaj primerih daljše od tipkane strani). In šele ko zgodbo po hudih mukah prebereš, se začneš spet zavedati Wallaceovega ironiziranja: življenje naslovne junakinje je tako mučno, da tega ne zdrži niti njena terapevtka (in v toku večletne terapije – po 90 dolarjev na uro – umre »zaradi posledice nečesa, za kar so oblasti dognale, da je bila 'naključna' toksična kombinacija kofeina in homeopatskega zmanjševalca teka, kar pa je bilo, če upoštevamo obsežno medicinsko znanje in poznavanje kemijskih interakcij, ki ju ni mogel opaziti samo takšen človek, ki bi skušal vse skupaj popolnoma zanikati, vsaj na določeni ravni namerno«), medtem ko ji edino oporo predstavlja prijateljica, ki se bojuje z zahrbtno, usodno boleznijo in ima zato skoraj kadarkoli čas poslušati njeno jadikovanje.
Tretji primer sta povezani zgodbi Odrasli svet. V prvi najprej spoznamo mlado ženo, ki je nekoliko zaskrbljena zaradi spolnega življenja, ki ga imata z možem. Zdi se ji namreč, da sama nekaj ne dela »prav« in da zato mož ne uživa tako, kot se dela, da uživa. Razen tega ima mož odgovorno službo borznega posrednika, ki zahteva nenehno spremljanje deviznih tečajev ne samo v službi na drugem koncu mesta, ampak tudi doma, v primerno izoliranem okolju. Počasi se skozi zgodbo vse bolj razkriva, da protagonista pravzaprav živita drug mimo drugega in da se skoraj ne poznata. Grotesknost okoliščin doseže vrhunec ob koncu prve zgodbe, ko mlada ženska doživi razsvetljenje, ne da bi nam zgodba docela pojasnila, kakšno je. Jezik sledi temu vročičnemu ritmu spoznanj in postaja vse bolj shematičen, eliptičen, vendar kljub vsemu še bolj ali manj običajen. Zato pa se v drugem delu zgodbe, po bolečem in streznjujočem spoznanju mlade žene, radikalno spremeni. Najpogostejše besede so okrajšane v nekakšno samosvojo stenografijo, dogajanje je predstavljeno z oštevilčenimi alinejami in podalinejami, imena se spremenijo v začetnice ipd. Zdi se, kot da avtor v zgodbi tudi z jezikom in zapisom sledi življenju mlade žene. Od mladostnega idealizma in predane ljubezni skozi vihar spoznanja v streznjeno in v usodo vdano obstajanje, za katerega se je po pretehtanju plusov in minusov odločila, da bo v njem kljub bolečemu kolapsu idealov vztrajala, kot bo zaradi varnosti in navajenosti vztrajala v zavoženi zakonski zvezi.
To so samo trije primeri Wallaceovega pisanja in uporabe jezika. Na podoben način bi lahko obdelal vse njegove Zgodbe v slovenščini oziroma vse tri zbirke zgodb. Med prevajanjem sem se teh značilnosti zelo zavedal in jim skušal v slovenščini kar najbolj zvesto slediti, čeprav je to včasih, zlasti zaradi premajhne socialne razplastenosti jezika, skoraj nemogoče. Kljub temu upam, da bo pozoren bralec tudi v slovenskem prevodu spoznal, da je David Foster Wallace eden najboljših ameriških pisateljev srednje generacije, zato je njegova prezgodnja smrt še toliko bolj obžalovanja vredna.
Pogosto zna v enem samem odstavku uporabljati moderni filozofski govor, vzvišeno in izbrušeno izražanje, pa tudi elemente slenga oziroma čveka, ki se uveljavlja med mladimi.
OPUS
Romani: The Broom of the System (Sistemska metla, 1987), Infinite Jest (Brezkončna burka, 1996), The Pale King (Bledi kralj, 2011).
Zbirke zgodb: The Girl with Curious Hair (Dekle z nenavadnimi lasmi, 1989), Brief Interviews with Hideous Men (Kratki pogovori z odurnimi moškimi, 1999), Oblivion (Pozaba, 2004).
Zbirke esejev: A Supposedly Fun Thing I'll Never Do Again (Domnevno zabavna stvar, ki je ne bom več nikoli počel, 1997), Everything and More (Vse in več, filozofska razprava, 2003), Consider the Lobster (Pomislite na jastoga, 2005).
Izšle so še številne druge knjige, a to so temeljna dela v izdajah, kakršne je zasnoval sam.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
