Preveč resnično o ljubezni
Jela Krečič: Ni druge. Beletrina, Ljubljana 2015, 355 str., 26 €
21. 08. 2015
Jela Krečič, poznana predvsem kot novinarka kulturne redakcije Dela, kolumnistka in blogerka, se tokrat predstavlja v vlogi pisateljice z zajetnim prvencem Ni druge.
V romanu se na dobrih 350 straneh odvije zgodba nič kaj prijetnega tipa Matjaža, ki bistroumno uvidi, da je edina pot do ponovne obuditve svojega propadlega razmerja vodi prek drugih žensk. Že hiter pregled naslovov (Saša, Brigita, Stela, Mina, Melita, Nada ...) pokaže, kam pes moli taco, da je torej vsako poglavje namenjeno enemu izmed Matjaževih podvigov, eni izmed njegovih trofej. Sprva nam junak skozi pogovor s prijateljem Aleksandrom nakaže svojo življenjsko tragedijo in odločitev, kako jo bo prebrodil, nato pa si po vrsti sledijo dogodivščine z različnimi dekleti, mično Sašo, ki jo zgodaj zjutraj vrže iz stanovanja, prijateljico Suzano, ki med seksom zaspi, pred njo nekajkrat na zmenek pelje Brigito, za katero se izkaže, da je lezbijka, pijan in nevede domov pripelje tudi transžensko. Mino samo užali, saj mu gre preveč na živce, potem se odpravi na kratko skupinsko potovanje, kjer v dveh nočeh obdela najprej hčerko in nato še njeno mati, malo se zaplete tudi s sodelavko, mlado mamico, ki se ravnokar vrača s porodniške. In glej ga zlomka, Matjažev načrt dejansko uspe, svoje bivše dekle uspešno odpelje v posteljo in ta si celo zaželi ponovnega razmerja. Na tem mestu se roman naposled le malo zaplete in zgodba postane nekoliko bolj zanimiva; Matjaž se namreč odloči, da ne, saj enostavno »ni druge«. Sledi odlična epizoda, v kateri Matjaž duhovniku strne vse svoje dotedanje dogodivščine, nato pa še nekoliko daljše poglavje o poroki na Hvaru, kjer se v sklopu iste filozofije, da »ni druge«, »da za dobro razmerje ni pravil« in da ima »vsaka ljubezen pač svoje pravilo«, zbliža, čustveno in telesno, z nevestino sestro, že poznano lezbijko Brigito.
»Slogovno in tehnično je prvenec napisan odlično, a precej več težav ima na vsebinski ravni, kjer izstopa pretirani verizem, zaradi katerega posledično umanjka tematizacija, saj je zgodba o Matjažu preprosto preveč »resnična«.«
Roman je zasnovan odlično, jasno strukturiran na krajše epizode, vsaki pa sledi kratka evalvacija dogajanja v pogovoru s prijateljem Aleksandrom, ki poglavja bolj ali manj poveže v koherentno celoto. Tudi slogovno in tehnično je prvenec napisan odlično, v lahkotnem tonu, prepleten je s šalami in nekaterimi zabavnimi medklici ali dogodki, pisateljica pa uporablja enakomerno izmenjevanje med dialogom in opisi, kar zagotavlja gladko, hitro in lahkotno branje. A precej več težav ima roman Ni druge na vsebinski ravni, kjer izstopa pretirani verizem, zaradi katerega posledično umanjka tematizacija, saj je zgodba o Matjažu preprosto preveč »resnična«. Čar literature je ravno v tem, da snov črpa iz vsakdanjega življenja, a jo predstavi tako, da nanjo pogledamo z drugačnega zornega kota, kot smo vajeni, da nas preseneti ali zintrigira. To prvencu preprosto ne uspe. Tako so preveč »resnični« vsi pogovori, plehki, brez vsebine, o ničemer, pač takšni, ki so verjetno vsakomur poznani iz vsakdana. Preveč »resnični« so liki, na primer Matjaž, ki iz stavka v stavek spreminja razpoloženja in prepričanja, recimo, ko najprej panično ugotovi, da je Stela pravzaprav Stelo, nato pa naslednji večer ob istem komentarju Aleksandra ugotavlja, da je »on ali ona ženska in pol«. Preveč »resnično« je dogajanje, posedanje po kavarnah, pijančevanje, zabave, novinarska, kulturniška in snobovska scena, preveč »resničen« je vseprisotni šovinizem, ki je tako globoko vtkan v pogovore in dogodke, da popolnoma izgubi svoj smisel in ne doprinese niti karakterizaciji likov, niti zgodbi, niti problematizaciji lastne pozicije. Rezultat je roman, ki poskuša razmišljati o ljubezni in o tem, da ni druge, a ga zaduši neskončen plaz nesmiselnih in praznih pogovorov, dolgočasnih dogodkov, dobrih in bolj problematičnih šal, kupa šovinističnih opazk in ostalih nezanimivih momentov, poznanih iz naše vsakdanjosti, ki ostanejo navrženi na papir brez kakršne koli tematizacije, obravnave ali problematizacije. Vsebina tako leti mimo bralca, ki se sem in tja zakrohota, se pretežno dolgočasi, na koncu pa mu od vsega skupaj ne ostane kaj dosti.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
