Približevanje preteklosti s stališča sedanjosti

Sentiment za časi v Jugoslovanski ljudski armadi, katere hierarhično ureditev Lainšček do potankosti opiše, torej kmalu prekrije ljubezenski sentiment. Marko in Ljiljana sta v svojih srečevanjih, priseganjih in dolgih pogledih rahlo patetična; vmes Lainšček prida še svoj nepogrešljivi lik Cigana muzičarja, in predvsem zastavnika Palaverso, za katerega se pozneje izkaže, da je več kot zgolj stranski lik. Medtem ko Marko čuti, da v sebi nosi poniglavost, da ni pravi junak, je Ljiljana idealizirana. Njeno okrancljanost pisatelj zrelativizira z nasilnim očetom, ki je nekoga ubil in je tistega poletja, ko se Ljiljana in Marko zbližata, v zaporu. Zgodba ljubimcev ima tako omejen rok trajanja. Toda ne glede na to trepetajoča čustva med mladima človekoma, skupaj s podrobnimi opisi dogajanja v vojaški kasarni, ustvarjajo občutek nasedlosti v lepi, razpotegnjeni sliki; želimo si, da bi se nekaj zgodilo in zganilo.
Bolj ko se pomikamo proti drugi polovici romana, bolj se kaže, da Lainšček veliko bolje igra na otožne pisateljske strune kot pa pripoveduje o ljubezenskem razcvetu. Marko je ljubosumen na Ljiljano, ob tem pa se zvrstijo še drugi dogodki; med drugim vrnitev Ljiljalinega očeta iz zapora. Pripoved se začne zgoščevati in šele tu pisatelj ujame svojo pravo lego. Lainšček je zagotovo mojster ustvarjanja slutljivih stanj, kar se je ob panonskem melosu izkazalo za nadvse produktivno, medtem ko v romanu Strah za metulje v nevihti magično umanjka in slutnje pretijo, da se bodo prevesile v trivialnost. Še preden je skrivnost razkrita, jo bralci zaslutimo. Pisatelj nam da vedeti več od samega lika; s tem je resda ohranjena avtentičnost samega govorca, na zgodbeni ravni pa to pripovedi odvzame nekaj srži.
V poglavju »Marko«, ki sledi in v katerem zagledamo like dvajset let pozneje, tik ob osamosvojitvi Slovenije, se ukvarjamo samo še z motivi, zakaj so ti ravnali, kot so, čeprav je tudi to dokaj predvidljivo. Ljiljana je lagala, da bi zaščitila svojega ljubimca. On pa tega ni vedel zaradi enega samega neizgovorjenega stavka – varnostni oficir mu ni povedal, da je otrok, ki ga nosi Ljiljana, sad posilstva. To, kar je bila prej ljubezen, postaja veliki nesporazum in njegova največja žrtev ni Ljiljalin oče, temveč otrok, spočet v tistem strastnem poletju. Na vprašanje, čemu mladi vojak ni znal sprejeti svoje ljubice takšne, kot je bila, zakaj ni razumel, da ji gre v pripovedi o metuljih v nevihti zares, je v romanu odgovorjeno. Usodnost te zgodbe ni toliko v tem, da Marko in Ljiljana nista mogla izživeti svoje ljubezni, temveč v končnem romanju njunega sina na najbolj skrajni sever razpadajoče države.
Razrešena uganka spodletele ljubezni med Markom in Ljiljano je, kot zapiše pisec spremnega besedila Tomo Virk, le uvod v vojno klanje na ozemlju bivše Jugoslavije. V tem smislu Marko in Ljiljana delujeta kot filmska lika. Ob koncu nista ne modrejša ne bolj izkušena, čeprav se zdi, da je zanju krog zaključen. V romanu je mogoče zaslutiti določeno shakespearjevsko aritmetiko, toda Lainšček ji je z drobnimi motivi vdahnil človeškost. Svoje like je očitno gnetel tako dolgo, dokler se niso prizemljili. Navsezadnje niti skrivnostne sile, ki naj bi bile na delu, niso vedno to, kar se zdijo: oklepna in mehanizirana divizija Jugoslovanske ljudske armade, ki je leta 1991 krenila iz beograjskih vojašnic, ni bila uspešna zgolj zato, pravi Lainšček, ker so se mnogi tanki, oklepniki in druga vozila na dolgi poti pokvarili in obstali.
Lainšček nam s tem, ko nam kaže jugoslovansko resničnost, pod nos moli tudi našo današnjost in znotraj tega predvsem odnos do kulture. »Kultura za vojake, ki v povprečju nimajo osnovne šole, je lahko predvsem zabava,« poduči zastavnik vojaka Marka, ki ima nalogo, da oživi vojaški klub. Če smo se poprej v romanu spraševali, čemu je Lainšček posegel ravno v čas vojne, potem se ob branju preostalih dveh romanov trilogije izkaže, da nam pisatelj kaže predvsem človeško nezmožnost. Zaljubljenim parom se vedno zatakne v specifičnih zgodovinskih okoliščinah: bodisi ob prvi ali drugi svetovni vojni, in kot smo videli nazadnje, ob osamosvajanju Slovenije. Lainšček ob tem zaziranju v preteklost – in v luči njenega sopostavljanja s sedanjostjo – diskurz o možnosti posameznikovega svobodnega odločanja predvsem odpira in ne zapira.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015