Ibsen: 3 prevodi Stebrov družbe
Prigode maturitetnega branja
»Kakor resnično živim!« (Moder)
»A vidim prav?« (Čuden)
»Nemogoče!« (Zlatnar Moe)
Henrik Ibsen: Stebri družbe
I.
Kadar se komisija odloči za prozo, določi dva naslova, kadar za dramatiko, štiri (za poezijo se ni, kolikor pomnim, še nikdar!), in vsakokrat sta domača in tuja književnost enakovredno (vsaka pol) zastopani. To seveda pomeni, da bo ti dve ali štiri knjige v prav kratkem času prebralo približno 10.000 (deset tisoč) slovenskih dijakov, kolikor se jih vsako leto prijavi k splošni maturi, in velika večina jih bo kupila lasten izvod, za preostale pa bodo poskrbele splošne knjižnice, ki ob takšni priložnosti pač ne smejo ostati ob strani. Založbi, ki bo servisirala maturitetno mladež v nakladi, ki je sicer pri stvareh literature popolnoma nepredstavljiva, se torej prve dni februarja napove nemajhen, hiter in zanesljiv izkupiček, zato so mnoge na preži in se po razglasitvi naslovov podajo na lov za avtorji in prevajalci in včasih tudi v neizprosen medsebojni boj za pravico do natisa predpisanih del.
Pri tem sta dve možnosti: avtorji, domači in tuji, se delijo na »žive« (ki to ostanejo še sedemdeset let po fizični smrti) in tiste, katerih avtorske pravice so »ugasnile« in prešle v »javno dobro«. Pri prvih založba, ki izposluje privoljenje avtorja, dedičev ali tujih knjižnih agentov, s tem avtomatično izključi konkurenco, saj se tovrstne pravice prodajo le enemu kupcu; izvirno delo Vitomila Zupana ali Milana Dekleve ali preveden roman Georgea Orwella ali Milana Kundere lahko natisne le en slovenski založnik. Pri domači zares »mrtvi« klasiki je zadeva popolnoma drugačna: dela Ivana Cankarja (ki se je menda edini iz te kategorije kdaj uvrstil na maturitetni seznam) lahko izda katerakoli založba (in kolikor se jih to domisli), in res se je zgodilo, da je bila katera njegovih iger maturantom na razpolago v dveh ali celó treh vzporednih, tekstovno seveda identičnih izdajah; založbam se je desettisočglava množica, četudi nakupovalno razpršena, po vsem videzu finančno obnesla.
Do tu je vse pregledno in nekako predvidljivo; zaplete pa se kdaj pri tuji »mrtvi« klasiki. Tam prevzame vlogo avtorja ali njegovih zastopnikov prevajalec, ki je delo že prej poslovenil; on se zdaj pogaja z založbami in skuša iztržiti (kot v sorodnem primeru avtor ali agent) čim višji, enkratni nakladi in priložnosti ustrezen izkupiček. A pripeti se (po zaslugi vse bolj bogate slovenske prevodne literature), da je bilo predpisano klasično delo v preteklosti prevedeno ne le enkrat, kar pomeni, da sta založbam na voljo vsaj dva prevoda, ki pripovedujeta isto »vsebino«, a vsak na svoj, posameznemu prevajalcu lasten način. V takšnem primeru (in doživel sem jih kot knjižni urednik kar nekaj) založbe poprimejo, kar jim je na voljo, in tako so imeli slovenski maturanti doslej na izbiro dva prevoda romanov Zločin in kazen in Gospa Bovary, pa pred leti tudi kar tri Hamlete, med njimi enega, ki ni bil dotlej ne natisnjen ne uprizorjen, in še kaj. Državna izpitna komisija ... se ni ob takšni ponudbi še nikdar opredelila in predpisala, po katerem prevodu naj se maturanti pripravljajo na »esej«; to po eni strani priča o njeni demokratičnosti, saj noče vrednotiti različnih prevajalskih rešitev (med katerimi se kdaj razteza tudi pol stoletja), pa tudi o njeni popolni brezbrižnosti do neogibnih interpretativnih razhajanj, ki se jim pisci »eseja« ob različnih predlogah pač ne morejo ogniti.
II.
Letos se je na tem področju zgodilo nekaj nenavadnega. Državna izpitna komisija ... je kot del tematskega sklopa za maturitetni esej predpisala tudi dramsko besedilo Henrika Ibsena Stebri družbe, ki je bilo doslej dostopno v prevodu Janka Modra, natisnjenem leta 1966. Pričakovati je bilo, da bo prevod ponatisnjen, kar se je res zgodilo; ponudil ga je založnik, ki ga je izdal pred 45 leti. Pohiteli pa sta še dve drugi založbi in naročili vsaka svoj prevod in ga tudi že natisnili; dramsko besedilo po obsegu pač ni pretiran zalogaj in prevede in za tisk pripravi se ga vsekakor hitreje, kot bi se kakšno Vojno in mir. Modrovemu (M) prevodu sta se torej pridružila povsem sveža prevoda Darka Čudna (Č) in Marije Zlatnar Moe (Z), preizkušenih prevajalcev iz norveškega jezika, in če ne bi poznal ozadja, se ne bi mogel načuditi povsem nenavadni naklonjenosti, ki jo slovenske založbe na lepem izkazujejo tuji dramatiki.
Če pogledam s stališča slovenske traduktologije, je to izjemen in vsekakor srečno rodoviten trenutek: prevodoslovci, vešči izvirnika ali tudi ne, bodo lahko primerjali sočasna izdelka in ju postavljali ob starejšo različico, razbirali prevajalske strategije in rešitve in na različne načine tolmačili ponekod občutne razlike med njimi, zlasti med slednjima, kjer nemara ne bo spregledati, da ju podpisujeta moška oziroma ženska roka ... Takšnih priložnosti v slovenski prevodni tradiciji res ni veliko in velja jo vsestransko izkoristiti.
Če pa pomislim na letošnje maturante, njihove profesorje (in poznejše ocenjevalce »eseja«), moje navdušenje precej skopní. Že ko bežno pregledam vse tri prevode, namreč opazim, da so med njimi marsikje velikanske razlike, za katere ne vem, ali naj jih pripišem površnosti, jezikovni neokretnosti ali neznanju posameznega prevajalca. Kako naj se mladi bralci, zlasti tisti bolj skrbni ali zavzeti, ki jih bo zanimalo, kako se Ibsenovi stavki slišijo v treh slovenskih prevodih, nepoškodovani pretolčejo skozi džunglo raznoterosti, v kateri ne gre le za slogovne odtenke, temveč za kapitalne, včasih nasprotujoče si pomenske razlike? Kako naj jim te spodrske pojasni pedagog, da bodo ohranili (za)upanje v prevajalsko početje in njegov smisel? Kaj si bodo povedali vrstniki iz treh paralelk, kjer bodo profesorji predpisali vsak svoj prevod?
Če so »trije pionirji« (M) morda nekaj podobnega kot »vrli prvaki« (Č) ali »utiralci poti« (Z), potem »revolucionarna družba« (M) pač ni isto kot »razhujskana družba« (Č) in prav tako ne »zagitirana družba« (Z). Nekaj razlike je tudi v tem, ali je kdo »spoznal kujona« (M), »prepoznal pustolovca« (Č) ali »zamenjal s prismodetom« (Z), kot nikakor ni vseeno, ali nekogaršnji ugled stoji na »trhlih temeljih« (M), »pozibavajoči se močvari« (Č) ali »na močvirju, ki se poseda« (Z). Kaj reči o očetu, ki pravi: »meni še na misel ne pride, da bi ostal brez otrok« (M), »ne zaslužim si, da bi ostal brez otrok« (Č), »nič nimam od tega, če ostanem brez otrok« (Z)? In ki svoje početje opravičuje, češ, ali nas ne sili družba, da »hodimo kriva pota« (M), »smo zvijačni« (Č), pa tudi »v iskanje obvozov« (Z).
III.
Kaj pravzaprav dodati? Založbam ne more nihče preprečiti, da ne bi tiskale knjig, pri katerih pričakujejo nadpovprečen odjem. Tudi prevajalcem ne, da na hitro kaj skrpajo, če tisto kdo kupi in plača. A nemara bi lahko bila Državna izpitna komisija ... pri tako pomembnem dogodku, kot je matura, le malo bolj čuječna, usmerjevalna in morda tudi omejevalna, ne pa, da predpiše tuje leposlovno klasično delo in si glede njegove slovenske podobe umije roke. Sicer se bo še kdaj zgodilo, kot se utegne letos, da bo ocenjevalec ob vprašanju, koliko je stara oseba v igri, dobil odgovore: »meni bo že šestdeset let« (M), »v petdesetih letih sem« (Č) in »tukaj sem petdeset let« (Z) – in bodo vsi trije pravilni!
Pogledi, št. 23, 23. december 2011