Rahlo zaljubljeni tujec
Dominik Tatarka: Pleteni naslonjači. Prevod in spremna beseda Andrej Pleterski. Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2014, 148 str., 22,95 €
03. 04. 2015
Pleteni naslonjači so prva v slovenščino prevedena knjiga Dominika Tatarke. Prvi primerki so vedno dobrodošli, zato jim ne gre preveč gledati v zobe.
Dominik Tatarka (1913–1989) velja za enega največjih slovaških pisateljev. Po njem se imenuje glavna slovaška nagrada za književnost. Na platnici slovenskih Pletenih naslonjačev piše, da je »simbol intelektualne neuklonljivosti in osebne svobode«. Ta oznaka je laskava, a morda preveč enostranska za nekoga, ki je bil 25 let član partije in je tedaj komunističnemu režimu podrejal celó svojo književnost. Pozneje je res postal oporečnik, bil ob službo in ni več smel objavljati svojih del. Več o pisatelju, ki je pri nas precej neznan, je mogoče prebrati v obsežni in temeljiti spremni besedi prevajalca Andreja Pleterskega.
Pleteni naslonjači so precej avtobiografski. Avtor se je pri pisanju oprl na svoje nekajmesečno bivanje v Parizu leta 1938, ko je študiral na Sorboni. Francija je tedaj ravno podpisala münchenski sporazum, s katerim je Nemcem v zameno za mir v Evropi predala češkoslovaško pokrajino Sudeti. Tudi Tatarkov pripovedovalec Bartolomej Slzička prispe v Pariz, da bi tam študiral, v tem občutljivem zgodovinskem trenutku. Pred prihodom je, kakor pozneje izvemo, celo branil domačo mejo, a po francoski »izdaji« je šlo vse po zlu. Vendar Bartolomej ni preveč obremenjen s političnim dogajanjem, ne prekipeva od nacionalistične bojevitosti in Pleteni naslonjači nikakor niso politični roman. Brez dvoma prav negotove družbene okoliščine Bartolomeja spodbujajo, da v Franciji išče bližino izseljenih rojakov in se oglasi celo pri slovaškem veleposlaniku. A najbolj ga vleče k sivooki Danieli, tudi študentki, ta pa je Francozinja. Pleteni naslonjači v središče postavijo njuno ljubezen, ki se na spor med državama in krhek položaj vse Evrope požvižga, a jo zunanje okoliščine vseeno bistveno zaznamujejo.
Bartolomej svojo zgodbo o ljubezni pravzaprav pripoveduje po spominu, in sicer kolegici na sindikalnem izletu ob poljskem morju. Rad se ji hvali s poznavanjem žensk. Zlasti spretno, tako ji zagotavlja, zna opraviti z nezadovoljnicami, ki jih uspešno pridobiva za nove članice Društva ljubiteljev dobre knjige, s čimer si služi denar. O tem, ali ljubi dobre knjige, ne izvemo kaj dosti; zato pa postane jasno, da je ljubitelj žensk. Ob koncu pravi, da bi bil lahko pravcati »donjuan«. A kot mladenič v zaljubljenem Parizu je bil, na bralkino razočaranje, pravo nasprotje: neizrazit, pasiven in plah.
Tako zaradi njegovega značaja kot zaradi mednarodnih odnosov je bila ljubezen med njim in Danielo presenetljivo zadržana in diskretna: brez erotike, pomenkovanj o skupni prihodnosti, celo brez konca in slovesa. Z Danielo se ves čas vikata in sprenevedata. Daniela npr. pravi: »Ali se vam še ni posvetilo, da kulturne narode od nekdaj najbolj spravlja v obup ravno ta vaša naravnost? Kaj bi z njo? V Parizu je treba govoriti, in to lepo govoriti, pri čemer ni tako pomembno, kaj mislimo ali čutimo.« S takim tonom vzdržujeta medsebojno razdaljo, ki je nepremostljiva. Ves čas jo dobro čutimo, a je nekako ne moremo dojeti. Bartolomej vztraja, da je med njima »vse prepovedano in nemogoče. Tako sanje kot pogledi.«
Platonska ljubimca se zadovoljita z družnim sprehajanjem po pariških ulicah in posedanjem na pletenih naslonjačih v kavarni. Nekoč Bartolomej Danieli okrog stopal ovije svoj šal, ker jo zebe v noge, in ona na naslonjaču v njegovi prisotnosti zaspi. To je nadvse ljubek prizor. Višek intime pa njun odnos doseže z nekim dogodkom, ki si je priboril celo status najbolj znamenitega Tatarkovega prizora. Junaka se ponoči skrivata v Luksemburškem vrtu in Daniela je neobičajno razigrana. Bartolomej v hladnem tonu pripoveduje: »Sklonila se je k meni, iz globokega izreza vzela dojko in mi jo dala. Toda le kaj bi rekla druga, če bi ostala prikrajšana? S prizanesljivim oziroma usmiljenim nasmehom ali preprosto iz značajnosti in doslednosti je izvlekla tudi njo in mi jo dala.«
Tudi ko se nesojena golobčka znajdeta v razvpitem lokalu, obkrožena z razgaljenimi dekleti, pripovedovalec dogajanje podaja enako distancirano kot vselej; vse je zelo spodobno in razmišljujoče, zasanjano in brez življenjskega soka. Se Bartolomej tako zelo boji za svojo svobodo? (Pravi namreč, da ne verjame, »da bi si pametni ljudje zares dajali na voljo ljubezen na prvi pogled«.) Se zato, ker je tujec in povrh prihaja iz »nikogaršnje« dežele, čuti neupravičenega do dvorjenja? Je teža zgodovinskega trenutka že vnaprej poteptala vsak njun up? O tem se lahko veliko sprašujemo, kajti Tatarka ničesar ne zapečati. Njegova upodobitev ljubezni, ki sicer obstaja, vendar je znotraj nekako votla, zunaj je pa nič ni, je pravzaprav kar mojstrska.
»Ali ni za ljubezen navsezadnje značilno, da je le v zraku, nedorečena in neizrekljiva? Prav v tem je tudi nenačrtovana kleč Pletenih naslonjačev. Ljubezen je nedostopna, kot Kafkov grad.«
Od mladeniča, ki študira in se zaljubi v Parizu, bi pričakovali pestrih doživetij, a Bartolomeja meddržavne okoliščine blokirajo. Kadar ni z Danielo, ki ga vodi in razveseljuje, ga samo naključje nosi sem ter tja. Počuti se izgubljenega. Vojna trka na vrata in francoski policijski organi odločajo, ali je slovaški študent še zaželena oseba ali ne. Toda tudi drugi junaki, večinoma prav tako prebivalci penziona, ki prihajajo iz različnih držav, so tesnobni spričo bližajoče se vojne. Pogosto se pomenkujejo pozno v noč. Četudi so njihovi pomenki večkrat izumetničeni in zbadljivi, uživajo v bližini drug drugega. To pa je tudi osrednje Tatarkovo sporočilo: »Najbolj bistveno je posvetiti se sočloveku.«
Glede na to, da so Pleteni naslonjači vsebinsko minimalistično zastavljeni, saj skoraj nič ne izvemo ne o Bartolomeju ne o Danieli ne o njuni ljubezni, in da se sučejo pretežno okrog bivanjskih vprašanj, je toliko pomembneje, kakšen je sam izraz. Prevajalcu je sicer uspelo ujeti starinsko patino, ki dobro pristoji upodobljenemu času in je pisana na kožo pripovedovalcu, ki ga pripovedovanje radosti. A slog je včasih vseeno prenabuhel od bogatega besedja, drugič se zatika ob – s pomišljaji – vrinjenih stavkih, spet tretjič se prebijamo skozi pretresen vrstni red besed. Ciljno besedilo bi bilo nemara, ne glede na izvirnik, treba še malce izbrusiti. Za ilustracijo navrzimo le nekaj drobcev, ki jih je krivično presojati zunaj konteksta, a jim je morda tudi tako videti, da slogovno niso ravno prefinjeni ali da so nerazumljivi: »lepoto, ki je naša skupna slabost kot lastna srčna hiba«; »Meni pa je na podlagi moje matere, zdaj pa tudi na podlagi mamice Gregorjeve, znano«; »po vseh nujnih in odvečnih adaptacijah oziroma prezidavah, ki sem jih bil primoran izvajati na sebi«; »vendar si ne znam razložiti, zakaj in ali trajno naj bi od njega ostajal nekakšen večno preživeli prežitek«.
Poleg tega, da se slovenski prevod slogovno zatika, se v njem pojavijo opombe. Ko pripovedovalec denimo omeni »trnavsko« narečje, iz opombe izvemo vrsto podatkov o mestu Trnava od geografske lege do števila prebivalcev. O »filmskem tedniku« pod črto preberemo, da je bil ta tedaj »vrsta večtematskega kratkega dokumentarca o aktualnih dogodkih (ang. Newsreel), kakršne v 1. polovici 20. stoletja v kinodvoranah predvajajo pred celovečerci«. Ob »uličici Pri železnem loncu« iz pripovedi v opombi nenadejano preberemo, da je tam v letih 1928–29 stanoval Orwell. Ob omembi pariškega predmestja Ivry se nam pod črto zasvetlikata še gratis podatka, da je bil v letu 2014 dolgoletni župan P. Gosnat izvoljen v novi mandat in da je bila v tamkajšnji psihiatrični bolnici nekaj let nastanjena edina Joyceova hči Lucia. Zanimivo, a za roman nepomembno. Tatarkovo zagonetno metaforo »kot angel na konici igle« nam opomba celo razvozla z malo razpravo o Akvinskem in Cudworthu. Takih zanimivosti v sprotnih opombah je še več, med njimi pa je najbolj nenavadna ta: »Odstavek z močno avtobiografsko noto – Tatarka se je rodil kot šesti od sedmih otrok, edini deček. Bil je tudi (pol)sirota, kajti očeta ni poznal, po njem mu celo ni ostala nobena fotografija.«
Ni nerazumljivo, zakaj sta se prevajalec oziroma urednik odločila dodati tovrstne opombe. Pleteni naslonjači so kratek, izmuzljiv in skorajda prosojen roman, v katerem je veliko neopaznih namigovanj, trdnega konteksta pa malo. Nedoločljivi svet z opombami dobi jasnejše obrise, ki bralcu razširijo pogled na tedanji položaj Slovaške in omogočajo boljše razumevanje tistega časa, zunaj katerega Bartolomej ne bi bil osamljeni tujec, kakršen je. Vseeno pa ni vseeno, da je zdaj slovenska različica ukleščena v nekaj (na)ključnih opornih točk iz sveta stvarnosti, interpretacijsko zamejena in s tem poenostavljena. Za uživanje literarnega sveta v njegovih neomejenih dimenzijah so take opombe moteče. Roman mora ostati svet zase. Vzporejanje z zunajbesedilno resničnostjo, ki prekinja iluzijo literarnega sveta, si lahko privošči kvečjemu avtor. A Tatarka pripoveduje v sledovih in se vrti kot maček okrog vrele kaše. Zato so leksikonske in samovoljno izbrane opombe toliko manj primerne. Vzemimo še sami poljuben primer Akakija Akakijeviča, ki se v Plašču sprehaja po Peterburgu. Predstavljajmo si opombo pod črto o zemljepisnih in zgodovinskih značilnostih realnega mesta. Ne, Peterburg, po katerem se sprehaja Akakijevič in nato njegov duh, ni Peterburg z zemljevidov sveta. Je kvečjemu njegov duh, a z lastnimi konotacijami. In Tatarkov Pariz je literarni odsev realne francoske prestolnice.
Po drugi strani zunajliterarni dogodki vsaj malo razgibajo Bartolomejevo življenje, ki deluje monotono, čeprav nas pripovedovalec poskuša z nekako pretiranim tonom prepričati, da se mu dogajajo spektakularne reči; npr. veličastna ljubezen, ki pa si jo bralci le težko prikličemo pred oči. Vprašamo se, zakaj brezspolna, neizživeta ljubezen brez pravega začetka in konca učinkuje pomanjkljivo? Ali ni za ljubezen navsezadnje značilno, da je le v zraku, nedorečena in neizrekljiva? Prav v tem je tudi nenačrtovana kleč Pletenih naslonjačev. Ljubezen je nedostopna, kot Kafkov grad. Tako pripovedovalec z esejistično vnemo teži k natančnosti in iskrenosti opisov in ves čas išče čim bolj precizen izraz, da bi se ji približal. Ona pa se oddaljuje od njega. In on v bistvu besedno drobenclja za njo kot zaljubljenec s tresočimi se koleni. Z vsem tem pa slovaški roman, paradoksalno, vendarle ponuja presežek, ki ga je sposobna nuditi le literatura: neznansko skrivnost ljubezni, do katere hočemo, a ne moremo.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
