Robert Langdon in Sophie Neveu v Mariboru
Aleš Šteger: Odpusti. Beletrina, Ljubljana 2014, 332 str., 24 €
18. 06. 2014
Vse je izmišljeno, resničen je le Maribor, piše na prvem listu Štegrove knjige. In res je Maribor s svojim duhom provincialne zatohlosti, nastrojenosti proti vsakršnim spremembam, zagovedne malomeščanskosti in pritlehne nevoščljivosti med njegovimi prebivalci, kar je popisano z dobršno mero cinizma in duhovitosti, glavna dodana vrednost romana Odpusti.
Delo je sicer po vsebini in zapletu nekaj med grotesko, znanstveno fantastiko in trilerjem s primesmi nakazane ljubezenske zgodbe – kot bi bral mariborsko različico Da Vincijeve šifre.
Občutek, da bi bilo mesto, ki ga Ljubljančani s kancem posmehljivosti imenujemo »štajerska metropola«, že samo po sebi (ali vsaj z nekaj vidnejšimi prebivalci) lahko imeniten literarni lik, se je polastil obiskovalca že v pogovoru z zdaj že nekdanjim županom, ki je le nekaj tednov pred začetkom Evropske prestolnice kulture v novinarski diktafon klatil take neumnosti, da bi jih vljudnost velevala preslišati (novinarska objektivnost pa, da se jih vsaj nekaj omeni – v zapisu, objavljenem v Pogledih 14. decembra 2011). Na tem mestu res ne gre brcati v že obnemoglo truplo, nesrečni nekdanji župan bo navsezadnje kmalu nastopil zaporno kazen, toda primerjava Maribora s filmskim Fargom, malim podeželskim mestecem, ki ga poseljujejo ameriški Butalci, se je zdela čisto umestna. Ali celo s Twin Peaksom – in menda se je tudi avtor romana Odpusti navdihoval pri kakšnem takem filmskem izdelku, saj je svoje delo uglasil na tone trilerja.
Če se komu zdi omalovaževalno primerjati pričujoče književno delo s filmi, je treba navesti še nekaj elementov, ki bi jih v resnici bolj pripisali kakšni ameriški filmski produkciji kot domačemu ali tujemu leposlovju: v Odpusti je eden glavnih likov Adam Bely, Mariborčan, ki pa se je, ko je kot dramaturg v mariborskih gledaliških krogih padel v nemilost, izselil v Avstrijo, se tam prepustil scientologiji in z metodo poglobljenih intervjujev, imenovanih auditing, dodobra spoznal svoja pretekla življenja (mar ne spominja to na Andersonov film Gospodar z Joaquinom Phoenixom in Philippom Seymourjem Hoffmanom?). Nadalje se je zapletel v skrivnostni kult Dvojčkov, katerega iniciacijski obred na obrežju Blatnega jezera je neke vrste predelava prizorov srečanj med prostozidarji v Kubrickovih Široko zaprtih očeh. Iskanje članov še bolj misterioznega in vsemogočnega omrežja Velikega Orka, ki obvladuje Maribor in njegove prebivalce ter je osnovni motiv Belyjeve vrnitve v domače mesto (pri čemer ga spremlja avstrijska novinarka kubanskega rodu Rosa Portero, ki je imela nekoč še sestro dvojčico z imenom Blanca), pa bi lahko primerjali z nič več in nič manj kot iskanjem sklepnika v Brownovi Da Vincijevi šifri.
»Kdor je pričakoval, da je Odpusti nekakšen roman s ključem, v katerem bo zlahka prepoznal vse protagoniste EPK in sploh vidnejše meščane, skupaj z njihovimi nečednostmi v organizaciji EPK in upravljanju mesta, se je uštel.«
Kot pri Danu Brownu, imamo namreč tudi tu opraviti s simboli, ki jih mimogrede spregledamo, ker so tako vsakdanji in v njih ne iščemo globljih pomenov. O, napaka, kajti grb mariborskega nogometnega kluba skriva vse kaj drugega kot nedolžne vijolice: »Vijolica je omamnega vonja, v bistvu je droga. Obenem njeni listi na grbu izgledajo kot veliki oblaki dima, kot nekakšen izbruh. Mariborski grad ni grad, ki stoji tukaj za vogalom, v starem mestnem jedru. Stari mariborski grad je stal na hribu visoko nad starim mestom, kjer danes stoji le še kapela. Stoletja po porušenju gradu pa je stala tam manjša piramida. Zato se hrib še danes imenuje Piramida. Piramida je torej hrib, kjer stoji grad na grbu NK Maribor. Zdaj pa najvažnejše: ta lik nad gradom v grbu ni ptica. /…/ To je bomba ali neko zračno plovilo, ki strmoglavlja v hrib Piramide, ali nekaj podobnega.«
Poleg tega je v zgodbo vpletenih še cel kup nenavadnih domislic, za katere ni povsem jasno, ali je njihov namen smešiti Maribor z njegovimi prebivalci vred in jih gre potemtakem razumeti kot izraz bogate avtorjeve domišljije, ali naj bi odsevali neko bolj poduhovljeno metaforiko: jušne kroglice iz Hoferja, ki jih glavni junak Adam Bely spusti skozi svoj organizem, prečiščen po štiridesetdnevnem postu (»Nisem jih pojedel. Le pustil sem jih pasti skoz moje telo in se po poti informirati. V roku nekaj minut so kroglice spet padle iz moje zadnjice. Pobral sem jih in jih spravil nazaj v vrečko.«), da nato delujejo kot nekakšen serum resnice za člane skrivnostnega Velikega Orka, ki po zaužitju »odpustijo« na milijone duš umrlih prednikov, zadrževanih v svojih telesih. Veliki Ork je namreč »velika stelarna formacija trinajsterice«, ki »obstaja od nekdaj, a se v času materializira na različnih mestih, da tam opravi določeno nalogo«. Kje in kdaj, ni znano, zato pa mariborska prerokovalka in ena od ljubic župana Vode, ki v romanu nosi ime Nana Numen, takole razloži genezo Velikega Orka na Pohorju: »Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, leta 1913. Skupina kmetov s Pohorja je šla na romanje k cerkvici na Kalvariji. Tam jih je zatekla noč. /…/ Ponoči so iz zemlje pognale svetleče gobe. /…/ Bile so kot brezbarvne mrtvaške trobente in od njih se je širil zadušljiv vonj, ki jih je prebudil. Kmetje so si jih ogledovali, a v tistem trenutku je iz gob vstal droben prah, ki ga je spremljal zvok, in vsi, ki so bili v bližini, so kot zmešani planili po gobah in jih pričeli surove jesti. Nikomur od njih seveda ni padlo na pamet, da se nahajajo na ogromnem hribu, narejenem iz trupel milijonov pobitih bitij z drugega planeta. Gobe niso bile gobe, ampak podaljški njihovih razpadlih teles. Kmete, ki so jedli od gob, je dvignilo v zrak. /…/ Med njimi se je oblikovala trinajsterica varuhov tega, kar so videli in doživeli, tako imenovani Veliki Ork.«
Kot je iz odlomka razvidno, se avtor dotika vprašanja pobitih, resda »z drugega planeta«, v zgodbo pa vključi tudi povojne poboje na slovenskih tleh. Omenja jih že direktorica mariborskega pogrebnega podjetja Magda Ornik, ki bi najraje preorala vse s kostmi vred (»Cela naša država je eno samo veliko grobišče.«), potem pa nastopi še Dedek Mraz s Pohorja, ki tik pred koncem druge svetovne vojne tri tedne nepretrgoma z mitraljezom pobija vse neustrezne, že vmes popiva, da bi utopil spomine, po vojni pa mu namenijo službo mestnega Dedka Mraza, ki obdaruje otroke … A vsi ti poboji so neprimerljivi s pokolom, ki ga je uprizoril vladar Xenu, ki se bo nekega dne vrnil na Zemljo namesto Jezusa – in to v Maribor, Evropsko prestolnico kulture.
In kot da vse to ne bi bilo dovolj, se vmes pojavijo nekdanji ekonom mariborske nadškofije, ki se v katakombah ukvarja z izdelovanjem miniaturnih jaslic iz živalskih in človeških kosti; dekan mariborske univerze, ki oddaja prostore mladinskega kulturnega centra svingerskemu klubu za upokojence; pa golobi kamikaze, trenirani kot usodni prenašalci biološkega orožja – pri razvijanju tega projekta sta imela prste vmes sam župan Voda in njegov kolega v policijskem internatu, po spodletelem projektu pa zapriseženi sovražnik in policijski inšpektor Maus. Pojavi se tudi »Aleš Šteger, vodja Terminala 12 pri EPK«, vedno zelo zaposlen in rahlo nervozen.
Kdo se (ne) pojavi
Ampak kdor je pričakoval, da je Odpusti nekakšen roman s ključem, v katerem bo zlahka prepoznal vse protagoniste EPK in sploh vidnejše meščane, skupaj z njihovimi nečednostmi v organizaciji EPK in upravljanju mesta, se je uštel. Bolje, pa tudi samo bolj površinsko obveščeni bodo v likih resda z nemalo težav prepoznali Franca Kanglerja, Tomaža Pandurja, Karin Ježovito, Mirka Krašovca, Sanjina Jašarja, mogoče celo Magdaleno Tovornik in še koga. Ampak vsi ti nastopajoči, za lažje sledenje pripovedi navedeni že na prvih dveh straneh knjige kot Dramatis personae, se v nadaljnjem besedilu obnašajo drugače, kot bi dejali za resnične osebnosti. Domnevni Franc Kangler, recimo, je pravi žrebec, ki svoj regiment ljubic nastani kar v luksuznem stanovanjskem bloku pod Kalvarijo in se po vplivnosti more kosati s samim Berlusconijem (kar je sicer nekoliko teže verjetno, ker je tudi v knjigi prikazan kot resno omejen navdušenec nad podvodnim ribolovom).
Bralcu zato ne preostane drugega, kot da se prepusti pripovednemu toku. Če plava na površini, je branje napeto in primerjava z Danom Brownom ne meri v pregovorno plehkost njegovega pripovednega sloga, Štegrovo besedišče je brez dvoma bogatejše. Opisi so lahko tudi zelo zabavni, takale je definicija mariborskega kulturnika iz ust samega »Pavla Dona Kovača, šefa EPK«, ki rad pije in poje: »Prvič, veliko govori. Drugič, malo ustvarja. Tretjič, vse, kar ustvari, je genialno. Četrtič, užaljen in prizadet je, ker nihče ne prepozna njegovega genija. Petič, protestira, ker neprepoznana genialnost ni nagrajena. Šestič, živi pri mami, je alkoholik, občasno fuka ženo najboljšega prijatelja. In sedmič, dober je le, če je slabši od tistih, ki ga mučijo in ki jih prezira.«
Kar pa zadeva glavno sporočilo romana, se bralec utegne izgubiti v preobilni metaforiki. Le kako bi si sicer lahko razlagali tehle par stavkov proti koncu romana: »V par sekundah se stavba mariborskega gledališča spremeni v vesoljsko ladjo, podobno glavi orjaške hobotnice, in se med silnim bobnenjem dvigne v zrak. Plovilo vleče za sabo ogromne, utripajoče lovke. Naslednji hip drhtenje preneha in vesoljska ladja izgine v kalno nebo. Smrtna tišina. Na mestu, kjer je do nedavnega stalo največje slovensko gledališče, zija ogromno brezno.« Včasih se pač zgodi, da se tudi Hoferjeve jušne kroglice komu zataknejo v grlu …
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
