5 finalistov za kresnika
Sami stari mački. V najboljšem pomenu
Letošnji nabor finalistov, ki se potegujejo za 21. nagrado kresnik, zgovorno priča o razveseljivi okoliščini, da je bilo lani napisanih precej razmeroma dobrih romanov. Humoristično skuhana, ravno prav začinjena in lahko prebavljiva Ernijeva kuhna Zorana Hočevarja na primer, ki z nekaterimi potezami, denimo s pogovornim slogom in tipom pripovedovalca, spominja na lanskoletnega zmagovalca, Svinjske nogice Tadeja Goloba, a ga po literarni plati pošteno prekaša, se je ob letošnji konkurenci znašla šele v drugi peterici. Tam ji družbo dela vsaj še en roman, ki bi ga brez zadrege lahko uvrstili v ožji krog finalistov, namreč poetična in slikovita Galerija na izviru Sončne ulice Romana Rozine. Preostali trije romani »druge jakostne skupine« so za uvrstitev v prvo vendarle razkrili premalo adutov. Roman Evropa Avgusta Demšarja je sicer dovolj spretno zgrajen po vzorcu klasične detektivke, a prav žanrski vzorec bralca ohranja v območju predvidljivega in se ne vzpne do literarnega ali estetskega presežka. Tudi Mazzinijevi Nemški loteriji, katere najmočnejša točka je njena fabulativna zamisel (odlična tudi za filmski scenarij), za optimalno literarno težo še manjka nekaj kilogramov, morda v obliki psiholoških razčlemb in poglabljanj ter s tem boljše motivacije dogajanja. Zadnji roman druge peterice, Ljudstvo lunja Vlada Žabota, ima verjetno to »slabost«, da navdušuje in nagovarja le peščico ljudi: tiste, ki uživajo v avtorjevem težkem, mračnem in gostem slogu ter v nezavednem še hranijo spomin na pradavno življenje v divjih gozdovih in hrepenijo po njem.
Flisarjeva zlata obala
Peterica, ki se poteguje za prestižni naslov najboljšega romana leta – sami stari mački, med njimi ni nobenega novinca, tudi nobene avtorice –, je na tem položaju bolj ali manj upravičeno. V tej druščini bi verjetno še najlaže pogrešali delo Na zlati obali Evalda Flisarja. Roman ima precej zapleteno fabulo, ki je posledica natančnega snovanja nekakšnega fiktivnega labirinta, a ta ne deluje kot kulisa za odpiranje tem ali za slikanje vzdušja, niti ne omogoča prostora, v katerem bi lahko junaki samostojno zaživeli. Fabula ima preveliko prednost pred psihološkim orisom junakov, zato ti ostanejo povprečni ter nezanimivi, kar je za romaneskno zvrst največkrat usodno. Prav zaradi ambiciozne fabule in šibkih likov se Flisarjevemu romanu ne uspe izogniti trivialnosti, čeprav se dotika tudi »resnejših«, bolj intelektualnih vprašanj. Vtis je, da je avtor tudi tokrat, podobno kot lani nominiranega Opazovalca, napisal predvsem roman za množice ali, recimo, za manj zahtevne bralce, željne predvsem zabave in sprostitve ter vznemirljivih erotičnih namigov. Teh morda ne bodo motila prepogosta, za lase privlečena naključja, ki nejasno nakazujejo sklepno vsepojasnjevalno osmislitev, a ostane bralec ob šibkem koncu romana praznih rok. Flisarjeva pripoved je literarnejša tam, kjer se na potopisen način dotika same Afrike z njenimi problemi. Žal pa večji del teh afriških epizod poznamo že iz Flisarjevih starejših del, od koder so prevzete v celoti ter bolj ali manj dobesedno. Če bi kot gradniki v sveži kombinaciji soustvarjale nov, literarno prepričljiv romaneskni svet, ne bi bilo s tem nič narobe. Tako pa prej zbujajo vtis, da roman ni nastal iz navdiha, temveč nekoliko na silo, morda v skladu s filozofijo »publish or perish«, ki ponavadi ne prinaša dobrih rezultatov.
Kardoševo pobočje
Več literarnega navdiha je čutiti pri Štefanu Kardošu, ki je leta 2008 že prejel kresnika za roman Rizling polka – kar malce presenetljivo, saj bogata mešanica paradoksalnih naratoloških prijemov in komičnih prizorov v tem romanu včasih deluje nerealno; a spet ne dovolj za grotesko. Kardošev novi kresnikov finalist, Pobočje sončnega griča, vsebinsko in naratološko podobno razgibana knjiga kot njena predhodnica, v umetniškem smislu naredi boljši vtis, čeprav je nemara do povprečnega bralca nekoliko manj prijazen.
Skoz ves roman se izmenjujeta prvo- in tretjeosebni pripovedovalec (nekje se pojavi celo drugoosebni – za večjo dramatičnost), ki uspešno ponazarjata junakovo razcepljeno osebnost. Protagonist, samotarski človek – samota mu je usojena –, v dar dobi sliko, ki v njem obudi spomine na Dolsko ves na Goričkem, vas njegovega otroštva, v kateri skorajda ni bilo žensk. Tako se prične njegova zgodba, ki je zanimiva zlasti zato, ker ima junak že od nekdaj bujno domišljijo, s katero bralca včasih zavede, še večkrat pa je zaveden tudi sam. Tu in tam ima privide (po štiridesetih letih ga, tako kot v otroštvu, še vedno spremljajo duhovi) ali splete kako teorijo zarote, s katero zaplete življenje zlasti svoji sodelavki Edit (z njo se je v preteklosti videval) ter njenemu mlajšemu ljubimcu, Albancu Besimu Ademiju. V srednjem delu romana, ki je spisan v slogu trilerja in nekoliko izstopa iz celote, se denimo poistoveti z Antonom Chigurhom (iz romana Ni dežela za starce) ter svojima tarčama sledi vse do Basla. Po mnogih doživljajih na Djerbi, v Budimpešti in Baslu, na sodišču in v norišnici, se naposled iz Kraste vrne v domačo prekmursko vas in začne vrtnariti. To ga deloma prizemlji, sicer pa bujne sanjarije še naprej v veliki meri dopolnjujejo njegov vsakdan.
Pobočje sončnega griča izraža nekaj značilne prekmurske otožnosti in hrepenenja ravnic, kot ju najdemo pri Dušanu Šarotarju ali Feriju Lainščku. Ob prevladujočem melanholičnem tonu v romanu srečujemo navezave na znane filme in knjige, pa tudi mnogo umetnostnih, zgodovinskih in geografskih podrobnosti, s katerimi pripoved daje vtis širine. Kardoš literarni svet ustvarja počasi, zelo natančno, s pozornostjo do detajlov. Zato je njegov slog obrtniško neoporečen, vendar pa nima idiomatskih posebnosti, ki zaznamujejo pisanje najboljših romanopiscev. Bolj prebojna je pri njem v tem pogledu vsebina, za katero je značilna dokajšnja mera nepredvidljivosti. A to je lahko včasih tudi slabost. Delo tu in tam drobi na kosce in nekoliko otežuje (zlasti prvo) branje knjige.
Štefanečev atentat
V nasprotju s Kardoševim romanom je Odličen dan za atentat Vladimirja P. Štefaneca tekoče berljiv. V vzorno spisani pripovedi se prepletejo zgodbe petih ljudi: atentatorja Petra, agenta Egona, reporterke Eme, očeta Filipa in sina Aleša. Izmenično jih spremlja tretjeosebni personalni pripovedovalec. Petru ob ločitvi odvzamejo sina in ga dodelijo materi. Ne sodnik ne predsednik države s svojimi možnostmi za spreminjanje zakonodaje nimata posluha zanj in za njegove očetovske potrebe. Zato začne kovati načrte za atentat na predsednika, s katerim bi opozoril na svoje pravice in si izboril nekaj svobode, ki je zaenkrat ni deležen. Kot pravi Štefanečev junak načrt pestuje in pretehtava, dokler ne sklene, da bo streljal mimo, zgolj toliko, da si pridobi potrebno pozornost; na kraju dogodka pa si celo sploh povsem premisli. Toda agent Državne varnosti, ki je v nasprotju z njim, anarhistom, varuh pravil, tradicije in miru, ga »zavoha« ter ga, ko iz žepa vleče pištolo, ustreli. Zaradi svojega pomembnega varnostnega dela zamudi celo na sinovo poroko. Na prireditvi, ki se izjalovi, ker je predsednikov obisk po streljanju odpovedan, je prisotna še ambiciozna, povzpetniška in brezobzirno koristoljubna novinarka. Nehote se tam znajde tudi Filip, ki ga iz varnostnih razlogov zadržijo in ne pustijo domov k sinu Alešu. Ta ima pet let in je med napetim dogajanjem več ur sam doma. Pripovedovalec se prilagodi njegovim letom, tako da ob kratkih, preprostih stavčnih enotah in ponavljanjih Aleševega imena zares začutimo, kaj otrok doživlja. Kadar spremljamo notranji svet reporterke, je slog bolj vznesen in čustven; kadar Filipa, pa poln novih besednih skovank, s katerimi se junak rad poigrava, še preden postane pravi pisatelj. Roman se približuje kriminalki, a jo v bistvenem trenutku preskoči in bralca za hip razočara, takoj nato pa mu daje vedeti, da jo je presegel – na škodo akcije in v prid raziskovanja medčloveških odnosov, zlasti tistih med očeti in sinovi. Zaradi petih oseb, katerih usode se srečajo na istem kraju, ob istem času, v istih okoliščinah, a z drugačnimi perspektivami, bralec večkrat prebira iste stvari, ki jih srečujejo različne zavesti. To deluje prijetno literarno. Zelo podobno tehniko uporablja v svojem romanu tudi Jančar, le da ima pri njem še precej večjo moč.
Pregljev mož
Nekaj povsem samosvojega med letošnjimi finalisti je Mož, ki je jahal tigra Sebastijana Preglja. Prvoosebni pripovedovalec, kozmonavt Artiom Kačikijan, že dobri dve leti tiči v vesoljski postaji MKS Zarja. Zveza z Zemljo se je pokvarila, ali pa so ga spodaj odklopili. V vesolju je osamljen in čas si krajša s spominjanjem na svoje otroštvo in mladost v Sovjetski zvezi ter sanjarjenjem o trenutkih, ko se bo vrnil; ima načrte z ljubljeno Uljano, resda račune brez krčmarja, toda lepe. Takole seznanja bralca s svojim početjem: »Skozi lino gledam vesolje. Tisoč in tisoč zvezd rahlo utripa, kot bi nekdo z druge strani neskončnosti v Morsejevi abecedi pošiljal sporočilo.« Vendar sporočila ne zna razbrati. (In tudi bralci ga ne morejo kar tako videti, razen tistih, ki gledajo s srcem.) Pa vendar se zdi, da to sporočilo nazadnje le pride do njega. Precejšen del romana sestavlja napol pravljična pripoved o življenju Artiomovega strica Kirila, nekakšnega »svetega norčka«, varuha v čudežni knjigi shranjene skrivnosti, do katere se zaman skuša dokopati tudi sovjetska varnostnoobveščevalna služba. Obe zgodbi se združita, ko Kiril obišče Artioma na njegovi postaji, ga (na tigrovem hrbtu) popelje na kratek sprehod po vesolju in mu, tako vsaj razumemo, daje videti, kaj sporoča čudežna knjiga.
Kot na nekem mestu pravi Kačikijan, »samota slika jasnejše podobe, kot jih more fotografija ali film«. Prav take so tudi Pregljeve podobe: jasne, žive in privlačne. »Slovenski Pelevin« (ni namreč naključje, da Artiom prebira tega modernega ruskega mojstra besede) je odličen pripovednik in nas pelje iz enega sveta v drugega tako spretno, da sami ne vemo, kdaj smo se znašli v najbolj fantastični zgodbi, ki pa se, kar je zares pohvalno, še vedno zdi prav tako realistična kot vse poprej. Realistična na poseben način, seveda. Realnost Moža, ki je jahal tigra namreč enako zajema vesolje, preteklost, mistično in pravljično. Roman tudi zato deluje skoraj kot sveta knjiga, v kateri vlada »nebeški red«.
Jančarjev dokument
Pregljev roman je vsekakor navdušujoč; roman Draga Jančarja To noč sem jo videl pa je še več kot to. Zgodba si že s prvim stavkom, ki se je utelesil v naslovu knjige, zagotovi mesto v bližini bralčevega srca in postaja z vsako prebrano stranjo bolj resnična. Kmalu preneha biti zgodba, ker se prelevi v življenje. In tako se bralec naenkrat ne udeležuje le v literaturi, ob kateri bi moral medtem zanemarjati življenje, temveč hkrati tudi intenzivno živi.
Roman bralcu postreže z mnogimi pretresljivimi prizori, ki mu grozijo z orositvijo oči, kajti razum je med branjem v ozadju, v ospredju sta empatija in identifikacija. Struktura petih prvoosebnih pripovedovalcev ustvarja polifonijo različnih glasov, ki vsi pojejo isto pesem, spevno, sicer žalostno, a zato resnično. Rašomonska tehnika omogoča pogosto ponavljanje istih informacij, prav to ponavljanje pa čudovito ponazarja neizogibnost usode, njeno brezkompromisno zapečatenost. Te večkrat iste besede so slišati kakor težek, glasen vlak, ki divja proti tistim, ki se znajdejo na njegovih tirih. Informacije, ki jih pripovedovalci postopoma razkrivajo (kajti vsakdo seveda pove marsikaj novega), so kakor usoda, ki se odpira sproti in je ne moremo predvideti; pregled nad njo lahko dobimo le tedaj, ko se je že realizirala. Vsi glasovi se zato vračajo nazaj v preteklost, v čas pred drugo svetovno vojno, med njo ali tik po njej. Vsem vpletenim je vojna prizadejala take ali drugačne rane, jim nakopala revmo, posivila lase. Tudi dolga leta pozneje jih ponoči še vedno preganjajo sanje, strahovi, krivda ali hrepenenje, prikazujejo se jim strašljivi ptiči ali jih glodajo podgane.
Pripovedovalci so nabrani z vseh vetrov: srbski oficir Stevo, Veronikina mati Josipina, nemški zdravnik Horst, hišna gospodinja Joži in priložnostni hišni pomočnik Ivan Jeranek. Vsi pripovedujejo o obdobju svojega življenja, ki je tesno zvezano z življenjem Veronike Zarnik in njenega moža Lea. Junaki so večplastni in izjemno prepričljivi. Bolj resni in bolj človeški so, bolj ranljivi in hkrati bolj trdni od junakov konkurenčnih del. Veronika, lepa in mlada protagonistka romana, pooseblja ljubezen, veselje do življenja in celo življenje samo. Tudi okolje, ki jo obkroža – graščina s travniki in gozdovi, koncerti, zabavami in drugim razkošjem –, je izbrano in upodobljeno tako, da predstavlja življenje v vsej njegovi raznolikosti in lepoti. Oster kontrast s kruto in nesmiselno smrtjo občutek intenzivnosti življenja le še stopnjuje.
Na Slovenskem še danes tlijo razprtije med nosilci različnih pogledov na dogajanje med vojno, in te nepomirjene strasti so našle svoj odmev tudi v kritičnih odzivih nekaterih bralcev na Jančarjevo knjigo (ki je bila napisana na podlagi dokumentiranega poročila o resnični tragični usodi znanega zakonskega para Hribar). A pripovedi To noč sem jo videl ne morejo očrniti. Ta se pomenljivo sklene s pogrebom enega od partizanov, ki je sodeloval v akciji na Podgorski graščini, ki je Veroniko in Lea podvrgla krutemu koncu. Namig sklepa je (če smo bralci leposlovne umetnine in ne ropotarnica vnaprejšnjih predsodkov in nepremakljivih mnenj) morda ta, da prebiramo le še zgodovino, kajti tudi rabelj je naposled legel v zemljo k svoji žrtvi. Ideološko neobremenjeni bralec bo ob Jančarjevem romanu užival v vrhunsko napisani zgodovinski pripovedi, jo občudoval ter premleval o »sporočilu«, ki ga lahko posreduje le literatura, ideološko motivirana parafraza pa ga popači do nerazpoznavnosti.
Bogastvo izbire
Pet romanov, ki so letos prišli v ožji krog izbora za kresnika, je zelo raznolikih in jih je, razen vrednostno, težko primerjati. Že krajevno in časovno so prijetno razgibani. Njihove prostorske in časovne dimenzije segajo od predvojne, medvojne, povojne (gre za drugo svetovno vojno) in današnje Slovenije pri Jančarju, Štefanecu in Kardošu prek Afrike osemdesetih let pri Flisarju do daljne vesoljske postaje iz časa Sovjetske zveze pri Preglju. Tudi tematsko in sporočilno romani ne bi mogli biti bolj pestri. Flisarjevi junaki iščejo sami sebe (nekako lovijo svoj rep) in raziskujejo smisel življenja, kulturne razlike med Afriko in Evropo, vprašanje ločevanja fikcije od resničnosti ter svobodo ustvarjanja oziroma fabuliranja. O svobodi, osebni in družbeni, se sprašuje tudi več Štefanečevih junakov, in eden jo naposled prav tako najde v pisanju; sicer se njegovi liki vrtijo zlasti v krogu odnosa med očetom in sinom, pa tudi odnosa med poslušnostjo in upornostjo, zasebnimi in javnimi interesi, redom in kaosom. Kardošev junak je ves zapreden v nostalgijo po otroštvu in domu; ženske, s katerimi ne zna izživeti ne spolnosti ne ljubezni, ga pahnejo v norost. Njegova norost, ali raje, bujna domišljija, nekako zasenči realnost in jo postavi pod vprašaj (tu najdemo idejno podobnost z romanom Na zlati obali). Tudi Pregljev junak je, tako kot Kardošev, nostalgičen, saj Artiom v vesolju nima drugega kot spomine na zemeljsko življenje; zato pa so ti toliko bolj živi, pravljični in sanjski, a hkrati mnogo resničnejši od same resničnosti. Pri Jančarju se, spet širokopotezno, prepletejo zgodovinska, vojna, ljubezenska in bivanjska tematika.
Slogovnega mojstrstva ne moremo oporekati nobenemu izbrancu. Morda edina lastnost, ki druži vse, je prav knjižni jezik oziroma razmeroma uglajen slog (pri Kardošu se le za popestritev najde tudi nekaj dialogov, pisanih v prekmurskem narečju). Kardošev in Štefanečev slog sta skorajda brezhibna, a nekoliko manj izrazita, Flisarjev, hm – zato, ker je slog neločljiv od vsebine –, včasih malce »cenen« (čeprav avtor zna tudi odlično pisati), Jančarjevega sloga, ki daje vtis objektivnosti in hkrati vsebuje najbolj osebno noto, pa skorajda ni mogoče preseči.
Kaj bo odločilo o letošnjem nagrajencu, je težko napovedati. Izbrani romani so zagotovo precej kompleksni in lahko kažejo vsakemu bralcu drugačen obraz. Kakšnega bodo razkrili strokovni žiriji, ki je lani nagrado podelila knjigi Svinjske nogice, čeprav je ob njej konkuriral sam Lojze Kovačič … pa nam bo razodeto 23. junija na Rožniku.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011