Satira o »zelenem« znanstveniku
Ian McEwan: Solar. Prevedla Miriam Drev. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, 421 str., 32,96 €
11. 07. 2011
V odziv na porajanje sistema, ki je nameraval preobraziti fevdalizem v visoko razvito, industrializirano družbo komunizma, so dvajseta leta prejšnjega stoletja prinesla zlati čas ruske satire. Tudi drugod po Evropi je začela nastajati humoristična proza, ki je na obeh straneh železne zavese rodila velike literarne naslove. Danes stojimo kot civilizacija na razpotju, ko se politične dvojnosti (npr. levo/desno ali totalitarizem/demokracija) razširjajo s tretjo, »zeleno« komponento in s sklopom negotovih idej, kot so globalizacija, enotna svetovna valuta, podnebne spremembe, trgovanje z emisijami itd. V prihodnost si projiciramo nekakšno Ekotopijo, sterilni novi svet, v katerem bo gmotno obilje na voljo petkrat več Zemljanom kot leta 1900 in kjer nas bodo – potem ko bodo izzvenele še zadnje naftne vojne – napajali čisti viri energije, z morebitnim jedrskim kompromisom. Ob pogledu v stekleno kroglo nas upravičeno prežemajo dvomi, zato so »zeleni« koncepti, ki terjajo multidisciplinarni pristop, neznansko velik izziv tudi za sodobnega pisca leposlovja. Izziv, pri katerem mu zlahka spodleti.
»Od ustvarjalca, znanega po pretanjenem opazovanju človeškega hlastanja po ljubezni in pozornosti, nismo pričakovali ravno konceptualne satire.«
Novi roman britanskega pisatelja Iana McEwana, čigar dela so redno deležna toplega sprejema širše javnosti, ni samo razdelil bralcev na tiste, ki jih téma globalnega segrevanja in humorni pristop odbijata sama po sebi, in tiste, ki jih je ta kombinacija prepričala na prvi mah, temveč je delno razočaral tudi dosedanje občudovalce McEwanovega pisanja. Od ustvarjalca, znanega po pretanjenem opazovanju temnejših, banalnejših vidikov človeškega hlastanja po ljubezni in pozornosti, nismo pričakovali ravno konceptualne satire.
Že sam naslov, Solar, nakazuje »energetsko« smer obravnave. Roman ima tri dele, dogaja se v letih 2000, 2005 in 2009. V Michaelu Beardu, plešastem promiskuitetnem nobelovcu, ki ima težave že s svojo peto zakonsko družico po vrsti, je McEwan načrtno ustvaril lik, s katerim se nikakor ne moremo poistovetiti, zato pa toliko lažje zasmehujemo njegove napake. Nobelova nagrada mu je zagotovila status in udobje, a že vrsto let ga ni prešinila nobena velika znanstvena zamisel. Prisesan je na dobro plačana predavanja in na državni denar, ki priteka v znanstveni Center, kateremu bolj častno kot pa operativno predseduje in v katerem skušajo optimizirati rabo vetrne energije. Center zaposli peščico mladih, neizkušenih znanstvenikov, ki hočejo s svojimi idejami »rešiti svet«, medtem ko Beard ob njihovih predlogih bolj ko ne zeha. Šele po trapastem kvazikriminalnem zapletu prepozna v eni od predlaganih zamisli revolucionarni potencial – priložnost za zaslužek, torej. Zamisel ukrade mlademu pokojniku, seveda pa jo mora tudi zagovarjati.
McEwan se, v nasprotju s prejšnjimi poskusi obravnave globalnega segrevanja, kakršna je bila recimo Crichtonova Strahovlada, ne postavlja izrecno na stran zagovornikov ali tistih, ki oporekajo tezi IPCC, prav tako ne podlega apokaliptičnemu strahu. Kar pa še ne pomeni, da strelja v prazno; kot kažejo zahvale v knjigi, ni šlo brez obsežnih strokovnih posvetovanj. Zdrava distanca mu omogoča postopno razgaljanje notranjega monologa in retorike, ki pritiče pojmu globalnega segrevanja oziroma liku, ki se na osebni ravni niti malo ne zmeni za podnebne spremembe. Namesto v raziskovalno strast je Michael Beard utirjen v častihlepnost, v samoumevni znanstveni nacionalizem in v preokupiranost s čustvenimi in seksualnimi kolobocijami. Sledimo torej liniji najmanjšega znanstvenega odpora, s katero McEwan prehaja med tematskimi risi, ki jih nismo ravno vajeni brati vzporedno in se temu skozi knjigo šele privajamo. Da je zgodba satirična, postane hitro jasno, le da se avtor bolj posveča zbadljivi karakterizaciji glavnega lika kot pa situacijski komiki, čeravno niti ta ne izostane. Edini očitek bi tako bil, da se je McEwanu zatipkalo nekaj strani preveč. Če bi bralec hitreje prešel skozi knjigo, bi ga prebrano ujelo nepripravljenega, tako pa spoznanja kapljajo v počasnem, vse bolj predvidljivem ritmu. Dolžina besedila zahteva pamet, ki pomen in vrednost »zelenega« razume že vnaprej, vsem ostalim pa bi bila verjetno bolj po godu filmska priredba v žanru komične drame. Kar je bil morda tudi namen.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
