Se zgodovina res ponavlja?
Eric Hobsbawm: Čas kapitala: 1848–1875. Prevod Zdenka Erbežnik. Založba Sophia, Ljubljana 2011, 407 str., 33,80 €
30. 08. 2012
Začnimo s citatom iz nekega drugega besedila, ki je tako pomemben vir za razumevanje 19. stoletja, pa tudi za zavedanje pomena tega razumevanja za mišljenje našega trenutka: »Zaradi svojih finančnih težav je bila Julijska monarhija od samega začetka odvisna od velike buržoazije, ta odvisnost od velike buržoazije pa je bila obenem neusahljivi vir njenih vedno večjih finančnih težav. (...) Buržoazija, ki je vladala prek zbornic, je imela neposreden interes v zadolževanju države. Državni deficit je bil dejansko glavni predmet špekulacij buržoazije in tudi glavni vir njenega bogatenja. Na koncu vsakega leta je bil primanjkljaj. Vsaka štiri ali vsakih pet let pa novo posojilo.«
Gre za citat iz Razrednih bojev v Franciji Karla Marxa. Pomislite, če bi besede kot Julijska monarhija ali zbornice zamenjali z izrazi, ki označujejo družbenopolitično konstitucijo današnjega trenutka … Zdi se, kot da bi brali sodoben tekst. Julijska monarhija s kraljem Ludvikom Filipom je bila uradno liberalna ustavna monarhija, v resnici pa ponesrečen kompromis med ideali francoske revolucije in konservativizmom, ki je vedno bolj prežemal nekoč radikalno meščanstvo. In Julijska monarhija je bila tudi čas razcveta najrazličnejših oportunistov, brezvestnih povzpetnikov, na katere tako pogosto naletimo v Stendhalovih romanih. Končala se je z revolucijo 1848. Lahko bi tudi nekoliko posplošili in zapisali: z evropskim revolucionarnim vrenjem leta 1848. To pa je že začetek obdobja, ki ga v knjigi Čas kapitala 1848–1875 (The Age of Capital, 1975) obravnava danes že skoraj kultni zgodovinar Eric Hobsbawm (1917). Kot se hitro izkaže, pa za orientacijo v situaciji, v kakršni smo se znašli v zadnjih letih, ni pomenljivo le leto 1848. Celotna doba 1848–75 kot vrhunec, pa tudi labodji spev liberalnega meščanstva se izkaže za čas, ki nam ogromno pove o nas samih.
Poanto druge v nizu treh prelomnih Hobsbawmovih knjig (poleg Časa kapitala sta to še Čas revolucije in Čas skrajnosti; obe sta že prevedeni tudi v slovenščino) najdemo že v prvem poglavju. V njem Hobsbawm v precep vzame revolucije leta 1848, ki so bile zaradi svoje razširjenosti, pa tudi zaradi univerzalnega emancipacijskega sporočila o boju za osvoboditev vseh narodov oziroma za ustanovitev nacionalnih držav kot držav svobodnih narodov po Hobsbawmu »paradigma 'svetovne revolucije'«. To vseevropsko razširjenost utopičnega vzdušja Hobsbawm med drugim podčrta z omembo skoraj univerzalnega revolucionarnega looka, ki je tudi nekakšen indic vedno večje povezanosti sveta in nastajanja nekakšne svetovne (globalne) urbane kulture: »Brade, vihrajoče kravate in širokokrajni klobuki upornikov, trobojnice, vsenavzoče barikade, začetni občutek osvoboditve, neizmernega upanja in optimistične zmedenosti … pa kot vsaka pomlad ni dolgo trajal.«
Eric Hobsbawm ne prikriva svojih simpatij. Seveda je na strani revolucionarjev. Hobsbawm je vendar eden najbolj eminentnih zgodovinarjev marksistične orientacije. Svoj vstop v polje levičarske misli je Hobsbawm osvetlil v avtobiografiji, katere prevod je pod naslovom Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja (2004, izvirnik 2002) prav tako izdala založba Sophia. Hobsbawm v lucidnem sprehodu skozi svoje življenje, ki korespondira s celotno zgodovino 20. stoletja, če njegov začetek lociramo historiografsko ob izteku dolgega 19. stoletja s koncem prve svetovne vojne, pojasni, da je bilo levičarstvo preprosto edina razumna opredelitev mladega razumnika, gimnazijca v »rdečem Berlinu« v razburljivem času sesuvanja Weimarske republike same vase ter vzpona nacizma. Omemba Berlina je pomembna tudi zato, ker je prav Nemčija oziroma področje bodočega Nemškega cesarstva, ustanovljenega leta 1871, eno od prizorišč samoodpovedi meščanstva svojemu izvornemu razsvetljenskemu zastavku, svoji drznosti, premočrtni usmerjenosti v politično popolnejšo in v vseh pogledih liberalnejšo bodočnost; področje vstopa v dobo imperializma, svetohlinskega diktata prestiža na eni strani ter na drugi spodobnosti in hlinjene zadržanosti v osebnem življenju. Gre za pot proti možnosti fašizma.
Ključna teza knjige Čas kapitalizma je, da je liberalno meščanstvo po revolucijah leta 1848 svoj interes popolnoma posvetilo gospodarstvu oziroma profitu. Tukaj se je meščanstvo tudi ujelo z vladami, ki sicer v tem obdobju (razen v ruskem cesarstvu) meščanstva niso več mogle izključevati iz uradne politike; izgradnja močnega nacionalnega gospodarstva, vedno bolj podkrepljenega z novimi znanstvenimi dognanji, postane skupni fokus interesa meščanstva in oblastnikov. To je vodilo do tega, da po Hobsbawmu vodilni vrednoti liberalnega meščanstva, individualizem in tekmovalnost, na koncu ostaneta le še indica buržoazne gospodarske racionalnosti, nista pa več civilizacijski vrednosti, ključna pogoja vsake ustvarjalnosti, napredne politike kot sredstva izgradnje družbe, ki bo vsakomur omogočila razvoj njegovih potencialov. To se po Hobsbawmu, ki tudi s časom kapitala ne opusti ambicije pisanja generalne zgodovine nekega obdobja in tako pod drobnogled poleg visoke politike in gospodarstva vzame tudi umetnost in znanost, odlično manifestira v arhitekturi. »Zanjo je bila v resnici najznačilnejša odsotnost kakršnega koli splošno sprejetega moralno-ideološko-estetskega sloga, kakršni so v preteklih obdobjih vselej zapustili pečat. Vladal je eklekticizem,« piše Hobsbawm, ki v tej odpovedi formiranja prepoznavnega in novega sloga v najbolj javni umetniški produkciji vidi (negativni) razvoj buržoazije od korpusa idejnih vizionarjev do tistih, ki jih vodita pragmatizem in interes kreiranja zgolj tistega, kar je števno in merljivo.
»Bistveno, kar nam sporoča ta knjiga, je to, da je prav dogajanje med letoma 1848 in 1875 nekako uničilo možnost (naivne) vere v docela razsvetljensko politiko.«
Hobsbawm piše o obdobju, ki se je začelo z neuspešno revolucijo in končalo z dolgotrajno gospodarsko krizo. Ta razvoj je spremljal tudi premik težišča moči v evropski politični skupnosti. In za našo trenutno situacijo se zdi zanimivo, da je ključni impulz za politične trende neposredno po letu 1848 še prihajal iz Francije, kjer je bil Ludvik Napoleon na začetku petdesetih let 19. stoletja prvi moderni vodja države, »ki ni vladal zgolj z oboroženo silo, temveč s tisto vrsto demagogije in odnosov z javnostjo,« ki so še skozi celo naslednje stoletje ostali kleč vsake javne politike. Na koncu tega obdobja, ob prehodu iz liberalnega v državni in tudi že imperialistični kapitalizem, pa je bila vodilna država evropske celine Nemčija. Prav to, kar okoli leta 1875 predstavlja »Bismarckovo« Nemško cesarstvo s svojim raison d'être v izgradnji močnega nacionalnega gospodarstva, so tudi izhodišča vseh družbenih tenzij, ki so določale turbulentno nadaljevanje razvoja evropske (pa tudi že svetovne) civilizacije v naslednjem stoletju. Pravzaprav jo določajo še danes: strah množic pred novostmi in napredkom in iz tega izhajajoča pripravljenost podreditve »trdi roki«; strah pred tujci, ki ogrožajo temelje nacionalnega gospodarstva; kulturni konflikt med mestom in vasjo; demagogija, posredovana prek množičnih medijev kot novega ključnega instrumenta vzdrževanja hegemonije sprege velike buržoazije in oblasti; neracionalni strah pred delavstvom (danes novim proletariatom) in vsem, kar konotira beseda marksizem …
Bistveno, kar nam sporoča ta knjiga, pa je verjetno to, da je prav dogajanje med letoma 1848 in 1875 nekako uničilo možnost (naivne) vere v docela razsvetljensko politiko. Po letu 1875 je bila beseda liberalen kompromitirana in vsaka njena sodobna uporaba nujno vzbuja nezaupanje; vsaka njena omemba danes terja specifikacijo, za kakšen liberalizem gre: za ekonomski, politični, kulturno-družbeni. Tisto, kar se nam danes zdi skoraj ljubko mednarodno sodelovanje revolucionarjev v času med francosko revolucijo in letom 1848 z namenom izgradnje pravih ljudskih republik, je bilo razbito nemudoma, ko se je izkazalo, da pohlep, pravzaprav prastrah pred grožnjami goli fizični eksistenci in s tem povezana želja po kopičenju, ostaja ključni definator človekove orientacije. Doba 1848–75 je bila pravzaprav streznitev in obenem izhodišče vsega, kar se je dogajalo pozneje. Zato je tudi tako pomembno, da smo v slovenskem prevodu (ki pa je na žalost ponovno omadeževan z nepotrebnimi slovničnimi napakami) poleg Časa skrajnosti: kratko 20. stoletje 1914–91 (2000, izvirnik 1994) in Časa revolucije: Evropa 1789–1848 (2010, izvirnik 1962) dobili še tretjo knjigo, v kateri Eric Hobsbawm razčlenjuje tako imenovano dolgo 19. stoletje, zastavek vsega, kar definira sodobnost, ki jo še vedno živimo. Čakamo pa še na prevod Časa imperija 1875–1914 (1987).
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
