Angel pozabe Maje Haderlap
Smrt, ki se kratkočasi na Koroškem
Roman Angel pozabe (Engel des Vergessens) Slovenke z avstrijske Koroške je bil od izida v nemškem jeziku leta 2011 že večkrat ponatisnjen in ovenčan s prestižnimi nagradami, med njimi z nagrado Ingeborg Bachmann, nagrado fundacije Ravensburger Verlag in nagrado Bruna Kreiskega za politično knjigo leta. Lahko ga berete kot politični roman, kot pričevanje o zgodovini ali kot avtoričin življenjepis. A predvsem in bolj od vsega tega je Maja Haderlap napisala močan, ganljiv in poetični besedi zavezan roman, ki ne le širi našo vednost in izkustvo onkraj tistega, kar smo razumeli doslej, ampak mu tudi v umetniškem smislu uspe tisto, kar je najtežje – osrečiti in zadovoljiti najzahtevnejše bralce, ki od leposlovja pričakujejo … točno to.
Angelu pozabe se ne bi smeli izogniti ne ljubitelji literature ne oni, ki jim knjig sploh ni mar. Težko je pojasniti, zakaj. Tako kot pisateljica v njem željno išče prave besede in z veliko iznajdljivostjo na novo izumlja njihove različne, lepo zveneče in večpomenske kombinacije, moramo navdušeni bralci njenega romana iz pozabljenih globin vleči na svetlo besede hvale, ki smo jih ob poplavi povprečnih knjig že skorajda pozabili, sprijaznjeni z obupno mislijo, da lepih besed nemara sploh ne bomo več potrebovali.
Roman Maje Haderlap je veliko, prijetno presenečenje. Tako zgoščen in kompleksen je, da ga ne ta ne katera druga kritika ne more dovolj dobro zaobjeti. S svojo resničnosti zvesto, izpovedno platjo je kot z verigami trdno vpet v realno zgodovinsko dogajanje druge svetovne vojne, v sodobnejši čas in v geopolitični prostor koroških Slovencev; z literarno gibkostjo, bogato razslojenim podobjem, neusahljivim žarom pripovedovanja in liričnosti pa se dviguje nad opisovani kraj in čas. Dviguje se iz pripovedovalkinega intimnega doživljanja sveta in se spušča nazaj vanj.
Prvoosebna pripoved pripovedovalke, ki jo včasih kličejo Mic ali dečva, se spreminja skupaj z njenim odraščanjem in dozorevanjem. Iz naivne, otroške perspektive, ki precej nepristransko beleži vse, kar vidi in česar še ne zna razumeti ali umestiti v širši kontekst, se postopoma razvija perspektiva razumevajoče odrasle ženske, ki se vse bolj zaveda sebe in drugih in zavzema iz rahločutnosti vznikla ter natančno artikulirana stališča do sveta. Sprva spoznamo deklico, ki živi na kmetiji v Lepeni s svojima staršema in babico; deklico, ki nas seznanja s pravim kmečkim življenjem, nasičenim s prašiči, kravami, kokošmi in čebelami, pa črno kuhinjo, preužitkarsko hišico idr. Pripovedovalka veliko besed nameni babici, ki je v prvi polovici knjige pravzaprav v središču pozornosti. Babica je bila med vojno deportirana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. »Globoko v noč je ponavljala svoje molitvene obrazce in se križala z jezikom, da se ne bi zgrudila,« pa ji je uspelo za las uiti plinski celici. Dve leti bivanja tam sta jo zaznamovali za vse življenje; ne grdo zagrenili, temveč nerazdružljivo zvezali s smrtjo, kot bi ji ta zdaj nenehno visela nad glavo, skupaj z njo pa tudi dečvi, ki pogosto spi v njeni postelji in je pod njenim okriljem. A tudi kadar vsa okolica misli, da zli usodi človek ne more pobegniti, babica zaupa molitvi in nad svojimi bližnjimi in nad pridelkom marljivo bdi ter jih poskuša obvarovati pred nesrečo z raznimi uroki in zaklinjanji. Na dan vernih duš na mizo tako postavi kruh in mleko za mrtve, ki da jih bodo potem pustili pri miru, v volnene baldahine lovi glasove, v zorano zemljo pred nevihto zatika križe ali pa vnukinjo zakaja z grenkim vonjem vrbovja, ko jo vidi v bikinkah. Tudi po več desetletjih nosi svoje stare zgodbe s seboj kot prtljago, ki se je organsko zrasla z njo, in jih brez sramu pripoveduje svoji vnukinji, da bi dečva vedela, kaj vse lahko človeka doleti na tem svetu. Čudno, res čudno, pogosto vzdihuje, ko se spominja svojih trpinčenih sojetnic in njihovega trepetanja pred smrtjo, v resnici pa misli strašno, grozno, a se ji ti besedi vedno nekako izmakneta, zato ju nikoli ne izgovori. Babica je iz taborišča ukradla žlico in jo vzela s seboj na svobodo za spomin in dokaz, kaj vse je preživela, in iz istega razloga predaja svojo skušnjo novi generaciji. Dečva je stara okrog deset let in zgodbe, ki jim rada prisluhne, shranjuje v sebi, ne da bi se že zavedala, kako trmasto se bodo zakoreninile tam in iz leta v leto postajale težje.
Po babičini smrti se pripovedovalka bolj osredotoči nase in predvsem na očeta. Slednjega je nekoč mučila nacistična policija, ga celo obesila, da bi izdal svojega očeta, ki je šel k partizanom, in komaj dvanajstleten je bil zato tudi sam prisiljen iti mednje. Vojno dogajanje, ki ga ni mogel razumeti, se mu je kot utež obesilo na noge in ga odtlej spremljalo povsod. Njegovo dušo je oblepilo z gnevno bolečino, ki si jo lajša tako, da živi iz dneva v dan in napleta, kako bi končal to životarjenje. Pogosto ga vsa družina išče, ker se kam izgubi, preplašeno teče k njemu, če zasliši kak strel, in mu skriva puško, da bi ga obvarovala pred najhujšim. Včasih oče od besa domače zaklene iz hiše. K pozabi ali otopelosti mu deloma pomagajo le alkohol in cigarete, v razvedrilo pa mu je samo še pomenkovanje z vojnimi tovariši ali prepevanje partizanskih pesmi. Očeta je zaznamovala vojna, a dečvo obteži njegovo vztrajno in dolgotrajno zapuščanje življenja in svojih otrok.
Dokler je pripovedovalka še otrok, na videz neobremenjeno sprejema travme, ki jih deduje od svoje družine. Morda verjame, da se bo tega oklepa družinske in krajinske preteklosti prej ali slej osvobodila, kakor kača odvrgla staro kožo in zaživela v sedanjosti. A grozot je preveč in ne odmevajo le v pripovedovanjih ljudi, temveč je majhna Mic tudi v neposredni sedanjosti večkrat priča smrti. Mnogi sosedje, znanci ali sorodniki, ki jim je vojna sicer »prizanesla«, klonejo pod težo njenih posledic; bolestno se bojijo letal ali cigaretnih ogorkov v temi in ponoči še vedno bežijo v gozdove ali celo naredijo samomor. Dekle ugotovi, da se v njihovih grabnih naravnost razsipava z življenji. Nič čudnega, da zapiše: »Ne znam razložiti, zakaj kdaj pa kdaj verjamem, da življenje zame nima prihodnosti.« Ali na drugem mestu: »Odslej sem narobe zraščena deklica, me preblisne, deklica izpahnjenih udov.« Pred smrtjo, ki prav oblega Lepeno in Železno Kaplo, se poskuša zavarovati tako, da do nje zavzame kot da porogljivo in vzvišeno distanco: »Smrt si kot zmeraj daje opraviti na svojih letnih obhodih. Pokratkočasi se pri obešanju mlade sosede.« Ali: »Smrti na našem posestvu kmalu postane pretesno in preglasno. Zatočišče najde na Avprihovi kmetiji.« Zaradi vse te smrti, nebogljenosti in strahu je prisiljena prezgodaj odrasti, prehitro izgubiti zaupanje v človeštvo in spoznati nemoč besed spričo tako intenzivnih doživetij in bolečin. Naj si še tako želi ohraniti otroškost in ji je še vedno ljubo piti po steklenici, ji otroštvo pravzaprav ne ustreza več, »saj njegova streha pušča … Razmišljam tudi, da se je zgodilo že veliko več, kakor zmore prenesti otroštvo, da sem se morala že davno preleviti v nekaj, česar ne znam poimenovati.« Vojna ljudem krade nedolžnost in svoje lovke steguje daleč v prihodnost. Svet po njej ne more biti nikoli več isti, in človeštvo je s svojo zgodovino determinirano, kakor je junakinja s preteklostjo svoje družine in domačega okolja – čeprav na videz ne večji del današnjega človeštva ne njegova metonimična zastopnica nimata z grozotami druge svetovne vojne popolnoma nič.
Ko pripovedovalka odraste, se na Dunaju izšola za teatrologinjo, piše pesmi, ustanovi revijo in zaživi po svoje. A kadar obišče domači kraj, ugotavlja, da tu še vedno domuje preteklost, ujeta v pokrajino, ki je bila nekoč posuta s trupli, in se očitno ne namerava izseliti, da bi naredila prostor sedanjosti. Izkaže se, da je glavni razlog odnos okolja do travmatične preteklosti, prav ta odnos pa Haderlapova s subtilno spisano knjigo nedvomno spreminja na bolje, ko z iskrenostjo premaguje človeško nevednost in kljubuje pozabi. »Prepričana sem, da je odnos do preteklosti v tej deželi kriv za to, da so naše družinske zgodbe nekaj tako čudnega in da se godijo v tolikšni zapuščenosti in osami. Skoraj nobene zveze nimajo s sedanjostjo,« piše pripovedovalka. Avstrija se je po priključitvi k nemškemu rajhu borila pod nacistično zastavo, zato so koroški partizani, ki so bili na drugi strani, za večino avstrijskega prebivalstva preprosto banditi, morilci ali izdajalci. Domovina ni počastila imen padlih borcev pa mučenih in pobitih civilistov, jih nekako ne prizna, celo sumničava je do njih. Ker so bili ti partizani večinoma katoličani, med njimi pa le malo komunistov, tudi v jugoslovanskih in slovenskih zgodovinskih knjigah zanje ni prostora. Povrhu se partizanom odreče še Cerkev: župniki ljudem med službo božjo pridigajo, da tisti, ki verjamejo v partizane, pri maši nimajo kaj iskati. – Treba je razodeti vse te čudne zgodbe, sta prepričani babica in vnukinja, ker imajo vendarle močno vez s sedanjostjo. Slovensko-avstrijska trenja niso poniknila, napetost, ki se je »sproščala« med vojno, se v resnici ni sprostila. Na Koroškem še petdeset let po vojni uničujejo table z dvojezičnimi napisi in ob geslu na plakatih »Voli nemško, če nočeš biti Slovenec!« pripovedovalka začenja razumeti, kaj je narodna pripadnost. Nevsiljivo nam razodeva, kako je kot Slovenka na avstrijski strani pravzaprav izobčena, slovenski jezik pa je s strani večinskega naroda zaničevan. »Kdo sem, h komu spadam, zakaj pišem slovensko ali govorim nemško? Taka izrekanja imajo senčno dvorišče, po katerem postavajo prikazni z imeni zvestoba in izdajstvo, posest in ozemlje, moje in tvoje. Prestopanje meje tu ni naravno početje, je politično dejanje.« Med obiskom Ljubljane – ko se Slovenija ravno osamosvaja – občuti, da je njeno slovenstvo lahko nevtralno, da celo povsem neha misliti nanj in se z njim ne obremenjuje več. Ko je bila še majhna in je z očetom na lastno željo prečkala južno avstrijsko mejo, jo je prešinila pomenljiva misel: »Z roba gozda se lahko razgledam na jugoslovansko stran gozdnega pobočja, ki je na mojo osuplost enaka avstrijski.«
Avtorica, ki živi z dvema jezikoma in je v slovenskem že ustvarila nekaj pesniških zbirk, je svoj romaneskni prvenec spisala v nemščini, njena matična domovina pa se zavoljo te odločitve ne bo pritoževala. Po zaslugi odličnega prevajalca Štefana Vevarja, ki je uspel v ciljni jezik prevesti oziroma prenesti vse ali vsaj večino pisateljičinih kvalitet, ni nihče za nič prikrajšan, temveč s tovrstnim medjezikovnim dialogom vsi še kaj pridobimo. V sklepu se tokrat odrecimo »pikolovu« za drobnimi korekturnimi površnostmi knjige, da bi lahko poudarili nekaj prav nasprotnega: roman Angel pozabe se nevarno bliža popolnosti – tisti popolnosti, ko ob kaki knjigi, ponavadi izpod peresa velikega in znamenitega avtorja, ne vemo, kako bi se je lotili, ker je izpisana v edinem pravem jeziku, odeta v povsem ulito obleko in s svojo literarno in izkustveno veličino tako zaklenjena v svoj prav, da ob njej nekako ne upamo niti pisniti.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012