Knjiga - Leposlovje

Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Spremna beseda Tina Kozin. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 345 str., 27 €

Marko Sosič še zdaleč ni edini slovenski avtor, ki svoje pripovedi dosledno vpenja v specifičen geografski kontekst, je pa zato eden izmed redkih, ki pripoved gradi iz detajla. Glede na to, da njegove metafore obujajo kosmačevsko pripovedno liričnost, čeprav so zelo avtorsko zasnovane, se na prvi pogled zdi nenavadno, da avtor skoraj z baročno stilistiko, naphano s ponavljajočimi se motivnimi drobci, pelje zgodbo. Ta njegova karakteristika, verjetno ravno zaradi repetitivnega učinka, pride še bolj kot v kratkih zgodbah, na primer v zbirki Iz zemlje in sanj (Litera, 2011), do izraza v daljši romaneskni formi. Novi Sosičev roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino torej ohranja vse karakteristike prejšnjih del – hrepenenjskost, soočanje lepih duš z zlom, vdiranje preteklosti v sedanjost, realnost, spleteno iz sanj(arjenj) itn. –, vendar jim dodaja še novo dimenzijo. Resda že zbirka Iz zemlje in sanj prestavlja dogajalni čas iz šestdesetih let preteklega stoletja, kot je bil primer romanov Balerina, balerina in Tito, amor mijo, v bližnjo sodobnost, hkrati pa se podeželje umika mestu, vendar je avtor šele v zadnjem romanu zares osvetlil doživljajsko zavest odraslega človeka.

Celotna pripoved je namreč v fokusu protagonista Ivana, ki živi dve vzporedni realnosti. Ko v njegovo navidezno urejeno življenje začnejo vdirati sanje, ko v njem začne odzvanjati pesem, »stkana iz besed, ki jih ne more razbrati«, Ivan izgubi tla pod nogami. Zakodirana malomeščanska realnost, prežeta z občutjem tesnobnosti, se začne pahljačasto razpirati in protagonist ne ločuje več med sanjskim in dejanskim. Govoriti o enakovrednosti obeh kodov, kot namiguje avtorica spremnega zapisa Tina Kozin, bi bilo vendarle pretirano, saj ima okolica precejšnje težave z Ivanovimi videnji in čuti nepopravljivo potrebo po njihovi institucionalizaciji. Bolj kot nenehno trenje, ki se poraja iz dialektične narave obeh svetov, je zanimivo tisto, kar ostaja v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino nezapisano in neizrečeno. Na primer odnos med očetom in sinom: v nekem trenutku se Ivanov oče skrije ob omaro z orodjem. Očetov pritlehni strah ni toliko strah pred lastnim sinom, ki ga je »zaradi butaste človečnosti nekoč že skoraj spravil v grob«, temveč strah pred drugimi, ki v ta prostor, torej v »civilizirano« okolje Trsta, vdirajo iz prostora nekdanje Jugoslavije.

Regresivno vračanje nehotenega spomina, soočanje s potlačeno preteklostjo predstavlja dogajalni okvir tega monološkega romana, ki pa z vpeljavo različnih glasov, prodirajočih v Ivanovo zavest, prefinjeno razbija njegovo monolitnost. Sosičev junak Ivan je tokrat za spoznanje manj zvezan s pokrajino, ki v drugih njegovih delih celo zasenči literarne like, ter z njeno pomočjo gradi literarno mitologijo prostora, primerljivo z mitologijo Prekmurja, ga je pa zato osmislil kot družbeno bitje. Ivan namreč poseže tja, kamor ne poseže nihče drug, in s tem razkrije empatijo ne samo do onih na drugi strani meje, temveč predvsem do teh, ki bivajo na margini v sedanjosti. Ivan z zadnjo večerjo, ko v svetlo in prostorno stanovanje namesto malomeščanskih snobov povabi ljudi z družbenega dna, nadgradi očetovo negacijo drugih, čeprav oba s svojimi dejanji implicirata širšo družbeno noto. Ivan je na strani tistih, ki zagovarjajo multiplo identiteto, oče na strani onih, ki stremijo k čistosti. Kljub tovrstni ideološki neposrednosti avtor bralcu – zaradi atmosferske ravni, dvojne zakodiranosti in stilističnega variiranja, ki spominja, če ne na novoromantično, pa vsaj na camujevsko naracijo, pušča odprtega precej manevrskega prostora.

Pogledi, št. 17, 12. september 2012