Streseno iz rokava
Feri Lainšček: Jadrnica. Mladinska knjiga (Zbirka Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2011, 146 str., 22,95 €
28. 02. 2012
Ob branju Lainščkovega novega romana Jadrnica imamo občutek, da je avtor med pisanjem pred očmi že videl film, ki ga snemajo po njem. Živo si je namreč mogoče predstavljati prizorišča: mestne ulice, klopi v parku, železniško postajo in streho zapuščenega skladišča; na teh prizoriščih pa slikovite prizore od ljubljenja na klopi do popivanja na strehi; in Nano, protagonistko, staro petindvajset let, o kateri ves čas ugibamo, koliko soli ima punca v glavi (gotovo je le to, da je problematična in da ji v življenju ni lahko), še zlasti potem, ko se na klopci prepusti moškemu, s katerim se je pravkar seznanila, ki ima povrhu šestdeset let in je brezdomec. Nana je pač osamljena in potrebuje nekoga, ki bi ji stal ob strani. Vse to si dobro predstavljamo in film, posnet po Jadrnici, bi znal biti kar v redu.
»Nastavki niso izkoriščeni tako, kot bi lahko bili. Fabula je izpeljana nekako preprosto in s svojo naivnostjo včasih spominja na mladinski roman, okrancljanost s samozavestnim, literarno izumetničenim slogom mojstrovin pa ji tako ne pristoji.«
Ni pa mogoče reči, da nas zadovolji roman sam. Najprej bralca preplavi občutek, da ga piše nekdo, ki je nekoliko manj vešč pisanja kot Lainšček in skuša posnemati njegovo čudovito pisavo. Značilnost te pisave je poetičen slog, poln metafor (»Zdaj ima že kar nekaj časa tudi sama lunino senco«, tako lepo zna avtor povedati, da Nana rada blodi naokrog ponoči; in tudi zveza »notranje pokopališče« za tisti kotiček v njej, kamor zakoplje prazne upe, je posrečena), ritmiziran in rahlo arhaičen (s predpretekliki in ponovitvami besedic »pač« in »torej«), s stavki, ki včasih stojijo sami zase, da nam učinkoviteje pricurljajo do srca … In ta avtorjev slog kot da bi nekdo posnemal ter potem uporabil njegovo ime. Pozabil pa je, da je treba v slogovno posodo ujeti pravšnjo vsebino in da se ne sme hiteti iz kadra v kader, saj je pri romanu ena najpomembnejših reči ritem celote; vsaki misli, občutku in dogodku je treba odmeriti primeren prostor, mar ne?Roman ima všečen naslov: gre za brezdomca Budo, ki ga Nana kliče Jadrnica, ker ima mož »občutek za veter«. Prepričajo nas nekateri klateški prizori in Budova načela, ki jih razglaša (na ulici je zaradi svoje življenjske filozofije, ne, ker ne bi imel kam iti), pa njegova dilema, ko se odloča, ali bo pustil Nani, da razburka njegov duševni mir (dotlej je bil v nirvani, nič ga ni moglo iztiriti), čeprav se izkaže, da je pravzaprav navaden njuejdževski nakladač. A najbrž bi bilo oba junaka treba še malo vrteti med prsti; in bolje bi se dalo izkoristiti tudi zamisli, povezane z Markom in Kanglerjem, namišljenima osebama romana. Te vonjajo po pravi literaturi.
Fabulativna zasnova Jadrnice ni slaba: Nana je ob osamosvojitvi Slovenije izgubila očeta in te izgube še po dvajsetih letih ni prebolela. Na enako sebičen način jo zapusti Jadrnica, edini človek, ki mu je zaupala in vanj verjela. Na koncu ji mati, ki je bila do nje vedno hladna in verbalno groba, izpove žalostno usodo njenega očeta. A ti nastavki niso izkoriščeni tako, kot bi lahko bili. Fabula je izpeljana nekako preprosto in s svojo naivnostjo včasih spominja na mladinski roman, okrancljanost s samozavestnim, literarno izumetničenim slogom mojstrovin pa ji tako ne pristoji. Čisto mogoče je, da mnogih bralcev to slogovno-vsebinsko neskladje ne bo motilo. Zato pa drugi od Lainščka pričakujemo več. Njegov prvenec Peronarji je miljejsko soroden Jadrnici, a je spisan z več žara in potrpežljivosti; roman Ki jo je megla prinesla je naravnost odličen, da se je vanj mogoče zaljubiti. Tudi prva dva dela trilogije o Muri Ločil bom peno od valov in Muriša nista od muh in že komaj čakamo nadaljevanje. A razumljivo, da se takih knjig ne stresa kar tako iz rokava, kakor je Lainšček nemara stresel Jadrnico.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
