Stric iz ozadja
Pred desetimi leti, takoj po izidu, mi je prišla v roke knjiga Dušana S. Lajovca Med svobodo in rdečo zvezdo. Avtor, sicer eden največjih zoprnikov Zdenka Roterja (spravila – vsaj v formalnem smislu – sta se nedolgo nazaj šele na sodišču, kaj več pa na tem svetu ne bo mogoče), je kot prilogo k svojim spominom objavil razvpiti »udbanet«. Oceno Lajovčevih spominov sem tedaj končal s sodbo, da je »zgodba o udbovski 'centralni evidenci' del širše zgodbe o odnosu Slovencev do svoje lastne polpreteklosti. Človeške, tj. individualne zgodbe tisočev državljanov, ki jih zdaj 'zastopata' golo ime in še bolj pusta šifra, so vsaka zase kompleksna zgodba s številnimi poglavji in podpoglavji.« Pripomnil sem še, ne pozabimo, bilo je leta 2003, da »bi bilo prav, da posamezniki, ki so zdaj – krivi s krivdo ali brez krivde krivi ali morebiti falsificirano krivi – kontaminirani, dobijo možnost, da povedo svojo različico svoje zgodbe. Toliko bolj, ker tisti, ki ima voljo do pregledovanja skorajda dvesto strani dolgega seznama ali napornega sprehajanja po udbanetu, slej ko prej naleti na kopico znanih imen: od aktualnega predsednika države in nekaterih politikov, novinarjev, univerzitetnih profesorjev in akademikov pa do duhovnikov, pisateljev, gledaliških režiserjev in kopice znancev s sosednjih ulic. Prostovoljno izpričane zgodbe teh ljudi bi bile soliden prispevek k razumevanju realnosti slovenskega zadnjega pol stoletja, s tem pa tudi k psihopatologiji slovenskega vsakdanjega – ne samo nekdanjega – življenja. Za začetek. Histerična tišina, vsaj kar zadeva 'uradno' politiko in medijske usmerjevalce javnega mnenja, glasno govori o nelagodju že samo ob misli na takšen začetek. In na strica iz Avstralije, ki je vse zakuhal.«
Prvi in drugi jaz
Toliko za uvod. Primerjava obeh knjig in njunih avtorjev, v marsičem zgodovinskih antagonistov, bi bila lahko zanimiva, a to bi nas odpeljalo predaleč. Sicer pa so Roterjeve pripovedne ambicije, epski zamah in pisateljski talent bistveno večji od Lajovčevih. Padle maske poleg tega niso zgolj »preprosto in iskreno pričevanje«, kot je avtor zapisal v uvodnem »Zagovoru«, temveč segajo daleč čez okvire družinske kronike Njega in Njegovih. Roter si je za formo in konstrukcijski princip pripovedi o sebi in svojih, predvsem o pokojni soprogi, izbral tretjeosebnost. To je kar dobra pogruntavščina: pišem knjigo o sebi, a se nadležni (prezgovorni, prepatetični) prvoosebnosti jaza izognem tako, da v pripoved uvedem svoj »drugi jaz«. Samogovori tako postanejo nekakšen notranji dialog, pisanje pa nadzorovano, če je treba, tudi distancirano. Pravzaprav sta Roterju – sicer zelo obvladanemu, »racionalnemu« gospodu – ravno takšen literarni postopek in figura njegovega »drugega jaza« omogočila, da ni zapadel v osebnoizpovedno prozo, v kateri bi primat spominske prvoosebnosti blokiral kakršenkoli refleksivno-oddaljeni pogled. Pa še tole: ob takšni zasnovi odpade tudi problem »avtocenzure«. Nisem namreč »jaz« tisti, ki odločam o tem, kaj pozabiti in česa se spominjati, česa ne pozabiti in česa se ne spominjati, ampak breme teh neprijetnih dilem preložim na razumevajoča ramena svojega zapisovalskega »drugega jaza«. To se sliši malce zapleteno, a spet ne tako zelo: ustreza pač težavni (včasih tudi temni in mučni) snovi, ki jo je Roter moral zbezati na plano in ubesediti. Ali kot je zapisal v knjigi: »V vsakem primeru naj bi na njegovi duši ležalo nekaj neznanega, nedoločljivega, nejasnega ali dvomljivega, kar brezpogojno zahteva razjasnitev, bistrino in zavrženje vsakršnega neznanega.« Ambicija je pač bila: razumeti samega sebe toliko, da bi onemogočil apriorno nerazumevanje, na katero bi lahko njegovo pisanje naletelo pri drugih – pri svojih potencialnih bralcih, seveda. Med njimi bodo tako njegovi politični nasprotniki kot sopotniki iz starih in novejših časov – navsezadnje se knjiga nemalokrat bere kot politični triler.
Zgodba, ki jo torej Roterjev »prvi jaz« pripoveduje svojemu zapisovalskemu »drugemu jazu« (ali pač nasprotno), se, kronološko gledano, plete od avtorjevih mladih let, ko je, pogumen petnajstletnik, poleti 1942 odšel v partizane, po koncu vojne je dobrih petnajst let preživel pri Ozni oziroma Udbi, od šestdesetih let pa do konca osemdesetih je deloval na Visoki šoli za politične vede (današnja FDV), kjer je prehodil ekspresno pot od študenta do dekana. Njegovo zadnje delovno mesto je bilo svetovalno – v Kučanovem predsedniškem uradu.
Krvna zaveza
Tisti prvotni dogodek, h kateremu se v Padlih maskah zmeraj znova vrača, je partizanščina. Domači medvojni nasprotniki, tj. vaški stražarji in pozneje domobranci, so zanj kolaboranti in nič drugega. V najboljšem primeru so zavedeni posamezniki, njihov protikomunizem pa je, v Roterjevih očeh, velika izmišljija. Tako je mislil pred sedemdesetimi leti, danes pa tudi ne bistveno drugače.
Aktivna udeležba v vojni je prinesla težke preizkušnje, predvsem neposredno bližino smrti, na ozadju katere je fant moral čez noč odrasti in zaživeti odraslo življenje. Strani, ki jih Roter namenja partizanski tovarišiji, pa naj gre neposredno za vojna leta ali za povojna srečevanja nekdanjih soborcev, so pričevanja o svetu, ki je bil polna, zaokrožena celota. Sicer z občasnimi razpokami, dvomi in omahovanji, a nikdar, ne prej in ne pozneje, toliko, da bi krvna zavezanost postala izgubljena vera. To je bil pač svet »božanskih sanj«, kot je naslovljeno prvo poglavje. In »sestop iz nebes na zemljo«, kot je ime drugega, posvečenega prvemu povojnemu – udbovskemu – obdobju, je pri Roterju prikazan, (samo)razumljen in s tem nekako opravičen kot domovinski angažma. V imenu nekdanjih nebes v službi nove države. Tudi pred nevarnostjo, ki jo pomenijo njeni lastni državljani, bi bilo treba dodati.
Glede na oddelek, v katerem je Roter deloval, je bila ta človeška skrb namenjena predvsem slovenski Cerkvi oziroma »kleru«. Ob tem pripominja, da zasliševanja duhovnikov niso bila njegova glavna naloga. Malce enigmatično, kot da ne bi čisto zares hotel razumeti svoje nekdanje vloge v starem sistemu, kaj šele njegove totalitarne narave nasploh, dodaja, »da je zaradi profesionalne, a ne politične nadzorstvene pravice opravil tudi pogovore z manjšim številom preiskovanih duhovnikov«. Razločneje poskuša to pojasniti takoj na naslednji strani: »Vendar je tudi sam imel nekaj nepotrebnih in vprašljivih zdrsov v konkretno operativo, ki se jih spominja z nekakšno nelagodnostjo, a se jim verjetno ni mogel izogniti. Zato glede njih prevzema osebno moralno soodgovornost pred sabo.« »Osebna moralna soodgovornost pred sabo« – zanimiv sofizem ali simptom nečesa globljega? K tej nelagodnosti sodi tudi Roterjevo zasliševalsko sodelovanje pri takšnih »primerih«, kot sta bila denimo Ljubo Sirc konec štiridesetih ali pa Edvard Kocbek konec petdesetih let. Čeprav je o svojem udbovskem angažmaju pripravljen povedati tako rekoč vse – »ne bo zamolčal ničesar bistvenega, razen nekaterih imen, zagotovo svojih 'globokih grl'« –, pa se pozneje k tej tematiki občasno vrača. V spominjanju na tiste čase pač »ostajajo temna, mrežasta lisa in duševne brazde«. Drugo ime za ta občutja: »zadrega«, »dvom«.
Roterjevi spomini so torej tudi artikulacija tega nelagodja, težav pri današnjem razumevanju svoje udbovske preteklosti. Na tej ravni imajo prav gotovo tudi nekakšno samoočiščevalno funkcijo – razložiti, razumeti, upravičiti. Nekako tako, kot da bi moral dedek svojim radovednim vnukom odgovoriti na nedolžno vprašanje, kam je nekoč hodil v službo in kaj je tam delal. In ko ni dovolj reči le, da so bili časi pač zapleteni, ampak je treba opisati tudi svoje nekdanje dileme, slabše, boljše ali celo nemogoče odločitve, ki so vplivale tudi na konkretna življenja drugih, ne le svojega in najbližjih.
Stebri družbe
Roterjeva politična mentorja sta bila predvsem Boris Kraigher in Stane Kavčič, zanju prijazno pravi, da sta poznala »istovetenje s slovenstvom brez ideološkega pridiha«, ustanovitev Visoke šole za politične vede pa pojasnjuje s projektom partije, da bi vzgojila nove generacije diplomantov, ki »naj bi prevzele odločilna mesta v stranki in oblastnih organih«. Strani, na katerih popisuje prva leta te partijske valilnice kadrov, so dragocene za razumevanje genealogije slovenskega režimskega družboslovja vse do današnjih dni, ne nazadnje tiste discipline, kateri se je zapisal sam in pozneje njegovi nasledniki. To je bila sociologija religije oziroma Cerkve, se pravi področja, ki ga je od blizu, tako rekoč profesionalno »pokrival« v svoji državnovarnostni službi. Zamenjava vrednostne perspektive čez noč, še bolj pa spremenjeni objekt motrenja – Cerkev ne več kot sovražnik države, temveč kot eden izmed družbenih fenomenov –, očitno ni bila poseben metodološki problem. Kot tudi ne spremenjena vloga njegovih številnih sogovornikov iz cerkvenih krogov od Ljubljane do Vatikana, od teologov do nadškofov, ki so se iz nadzorovanih oseb (ali celo sodelujočih »globokih grl«?) spremenili v »znance in prijatelje«.
Roter ob tem priznava, da, na primer, politične oziroma družbene drugorazrednosti kristjanov na Slovenskem še na začetku osemdesetih letih ni razumel kot nečesa sistemskega, ampak bolj kot posledico sektaških individualnih ekscesov. Po letu 1986 pa je naenkrat ugotovil, da gre pravzaprav »za celovito, režimsko zapostavljenost kristjanov v političnem življenju«. Bolje pozno kot nikoli, vendar tudi na podlagi tega uvida ne naredi naslednjega koraka – to pa bi bil seveda dvom o naravi starega sistema nasploh, o njegovih koreninah in, ne nazadnje, o resnici slovenske revolucije in »socializma s človeškim obrazom«, kakor se je preobražal od reforme do reforme do končnega debakla. Liberalni komunist Roter se je tako tudi kot urednik revije Teorija in praksa zavzemal za spremembe, a znotraj »socialistične demokracije«. Torej politični pluralizem da, a v nadzorovanem szdljevskem smislu, se pravi tako, da bi stebri družbe ostali nedotaknjeni in da jim svoje legitimnosti ne bi bilo treba preverjati na volitvah – kot da je dovolj, da so pred nekaj desetletji prevzeli oblast. Rituali »meščanske demokracije« so v neposredni »ljudski demokraciji« – vodi jo ena stranka, ki kajpada pozna zgodovinske zakonitosti, nič manj pa tudi človeške slabosti delovnega ljudstva – pač nepotrebna motnja. To pa je bilo pravzaprav tudi stališče vodstva slovenskih komunistov vse do padca berlinskega zidu oziroma do trenutka, ko so prve svobodne volitve postale neizogibne. Pomenljivo je recimo Roterjevo nenavadno preprosto stališče, ki sta ga z ženo (njej in njunim preizkušnjam so sicer namenjene najosebnejše, z živo bolečino spisane strani knjige), prav tako nekdanjo partizanko in zvesto sopotnico skoz viharje zgodovine, oblikovala leta 1989: »Skupaj sta prišla do zaključka, da se bo zgodil prevrat in da bi bilo hudo narobe, če bi bil obnovljen stari kapitalistični sistem. Zato naj se še naprej (tako Ona Njemu) trudi in pomaga tistim, ki bodo jamčili, da se to ne bo zgodilo.« Ključna figura obrambe pred tem nevarnim prevratom, ki bi utegnil izničiti nekajdesetletna prizadevanja komunistov, in to ne glede na dramatične frakcijske znotrajpartijske boje, ki jih je tudi Roter spoznal od blizu – kot somišljenik Staneta Kavčiča je bil v sedemdesetih letih v politični nemilosti –, je bil zanj Milan Kučan. Pred drugim krogom predsedniških volitev leta 1990, ko se je Kučan pomeril s Pučnikom, nekdanjim političnim zapornikom, s katerim je tudi Roterjeva nekdanja služba imela veliko dela in kar niti tedaj niti danes zanj očitno ni (bil) poseben problem, se je Roter, usodnosti trenutka primerno, aktivno vključil med svetovalce iz ozadja. In nato med Kučanovimi najzvestejšimi ostal vse do predsednikove upokojitve in še čez. Tisto, kar mu je nekdaj pomenil Stane Kavčič, je Roter – po sili razmer v večstrankarskem kontekstu samostojne in demokratične Slovenije – zdaj ugledal v Kučanu, po njegovi sodbi eni redkih državniških figur na Slovenskem: »to so izbranci, odličniki, najuglednejši in najbolj cenjeni člani slovenskega političnega razreda«. Skratka: »s Kučanovim odhodom iz aktivnega političnega življenja je zazevala velika praznina«.
Kadrovska služba
Kot Kučanov svetovalec je od blizu soustvarjal njegovo politiko, vpeto v notranje- in zunanjepolitične premike, napade in protinapade, tudi afere in intrige, kakor so jih zahtevali realnost političnega življenja in razmerja moči na vsakokratni šahovnici, predvsem pred vsakokratnimi volitvami. Te so vsakič znova, čisto tako kot prve, pomenile nevarnost za prestrukturiranje političnega polja. Tudi v tem kontekstu je treba razumeti paralelnost različnih projektov, pa naj gre za tako imenovano zaustavljanje desnice ali za združevanje na levici.
Roter je nekajkrat menda nameraval izpreči, a ni šlo: »Kot da bi bil odvisnik od političnega mamila.« Ob popisovanju zakulisij najrazličnejših posebnih operacij, tudi srečavanj na vikendih, na katerih so se preigravali scenariji, kako in pod čigavim vodstvom naj se Slovenci spopadejo s svojo prihodnostjo, srečamo številne bolj ali manj zanimive oznake igralcev, ki nastopajo na odru slovenske politične drame. Vsi, tako prvaki kot epizodni igralci, zavezniki in nasprotniki, so deležni Roterjeve pozornosti. V prvih povojnih desetletjih so to predvsem komunistični funkcionarji (Kardelj, Maček, Boris Kraigher, Kavčič, Dolanc), v novejši dobi ob Kučanu največ pozornosti posveča njegovemu glavnemu protiigralcu Janši, pa Bavčarju, Drnovšku, Golobiču, Pahorju, Ropu, Ruplu, Jankoviću in nekaterim cerkvenim dostojanstvenikom. Ti mali portreti se ustavljajo predvsem ob njihovih karakternih potezah (za političnega analitika in njegove datoteke so najzanimivejše tiste, ki so problematične) in pomenljivih gestah. Te pozornemu opazovalcu povedo veliko, manj pa Roterja zanimajo vsebinska, tj. programsko-ideološka vprašanja. Očitno je v politiki še zmeraj tako, kot je bilo že v starih časih: najpomembnejši so (naši) kadri.
Samorefleksija slovenskega postkomunizma?
Razumevanje politike kot kadrovskega vprašanja dopušča spekulativno domnevo, da so Roterjeve analize položaja in smeri političnega razvoja nemara najvišja stopnja samorefleksije slovenskega postkomunizma. Natančneje rečeno: slovenskega postkomunističnega samorazumevanja. Tega, kar je slovenska postkomunistična misel zmožna domisliti znotraj svojega zgodovinskega in še kakega horizonta. Kolikor ta refleksija, ki je po večini apologija obstoječega, temelji na javnomnenjskih raziskavah, te pa so spet dialektično prepletene z javnomnenjskim političnim inženiringom, potem to pomeni, da se kaj dosti motiti pravzaprav ne more, saj po večini le prevaja neartikulirana občutja državljanov v politično govorico za vsakdanjo rabo. Pa naj gre za odnos do (pol)preteklosti, njenih mitov in simbolov, ali pa za pošast neoliberalizma, ki ogroža naravni red stvari v družbeni konstrukciji slovenske realnosti in njenih kapitalsko-kadrovskih podsistemih.
Glede na Roterjeve varnostnoobveščevalne izkušnje, dolgoletno sodelovanje v skupini proučevalcev slovenskega javnega mnenja in poznavanje slovenskega političnega prostora »od zunaj« in »od znotraj« ni težko ugotoviti, da mu je bila politično-svetovalna, »spindoktorska« služba pisana na kožo.
A tudi v takšnem svetovalnem ozadju ostaja dvom, morebiti globlji od vere v pravilnost nekdanjih in sedanjih zgodovinskih odločitev: »On je dejansko dvomljivec v tistih najvišjih in zadnjih rečeh, ki govorijo o začetku in koncu vesolja, zemeljskega človeštva in seveda o smislu stvarstva vsega doslej znanega življenja in tudi o smislu človekovega posameznega življenja.«
Politika kot agnostikova usoda? Politika kot igra človeških usod na ozadju usodnejšega konca igre? Tudi to je eno izmed zamaskiranih sporočil Roterjevih Padlih mask.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013