Svet sadizma in filozofskega hedonizma
Peter Mlakar: Vojna. Oddelek za čisto in praktično filozofijo pri NSK, Ljubljana 2011, 245 str., 18 €
21. 03. 2012
Peter Mlakar je napisal novo knjigo z naslovom Vojna, ki bi jo lahko vljudno opredelili kot esejistično-filozofski znanstvenofantastični roman. Zvestih avtorjevih privržencev ta najbrž ne bo vrgel s stola, kdor pa se bo z njim spopadel prvič, se ne bo mogel izogniti temu, da bi si zastavil nekaj vprašanj: Kaj berem, zakaj to berem? Je avtor genialec, ki ga niti malo ne razumem, ali le spolno iztirjeni čudak?
Roman je poln natančnih opisov različnih pornografskih prizorov. To je morda Mlakarjeva najmočnejša plat, kajti nikdar mu ne zmanjka sočnega besedja, s katerim opisuje spolne organe in najrazličnejše seksualne prakse. Seks je motiv, tema in ideja knjige; a ta knjiga seveda ponuja še precej več. Nudi nam zagonetno in težko doumljivo trilersko pripoved o umetni inteligenci (ki tudi stremi k spolnemu užitku), visokoleteče filozofsko razmišljanje, aforizme, uganke ter zapletene teorije, ki se prvi hip morda zdijo lucidne, takoj nato pa se sprevržejo v navadno igro praznih besed.
»Obstaja možnost, da je smisel tovrstnih povedi in Vojne nasploh nesmisel.«
Spolni nagon je najmočnejša sila, in junaki Vojne, ki se gibljejo vse od Dunaja in Rima do New Yorka, gredo v njegovi realizaciji preko vseh moralnih in etičnih zadržkov in tudi fizikalnih meja. Kaka občutljiva bralska duša bi se znala zgroziti nad tem, da se pripovedovalec naslaja ob skrunitvi božjega hrama in spolnem maltretiranju žensk in otrok v taborišču Treblinka. Ampak vse to ni samo sebi namen, saj zadaj tiči »filozofija«, ki skuša vsemu skupaj dati neki pomen. Tako Mlakarjevo delo spominja na de Sadove knjige, denimo na Juliette; Justine, od katere pa se razlikuje v tem, da je filozofija tu nelogična, namerno zapletena, nalomljena in afnasta ali – spet vljudno – aforistična in ludistična. In seveda: heglovska, hajdegerjanska, ničejanska, psihoanalitična ter še kaj drugega; kako učeno! Za tistega, ki mu ta mešanica kaj pomeni, morda.
Tudi po literarni plati navadni bralci od knjige ne dobimo kaj dosti. Spisana je preveč razumsko (čeprav vsebina deluje brezumno), z znanstveno (raje kvaziznanstveno) distanco, zato se na vsakem koraku čuti, da beseda teče prisiljeno in jo poganja človekova volja, ne »božji« navdih. Je sploh mogoče, da bi zmes zahtevnejšega filozofskoteoretičnega diskurza in vulgarne »fuk« prakse delovala privlačno, ne trivialno? Posebej »žlahtno« se oba diskurza zlijeta na primer v teh povedih: »Táko mora biti življenje: užitek in nič. Čez nekaj dni se je par spet dobil za nihilistično seanso. Fuk je bil nadčloveški, a nevreden zadnjega črva. Tako v Nečisto se je spustil. Tako je bil etičen.« Obstaja možnost, da je smisel tovrstnih povedi in Vojne nasploh nesmisel.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
