Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011
Temeljno delo
04. 10. 2013
Dopolnjena izdaja te pomembne Vrdlovčeve knjige je še vedno imenitno branje, polno informacij in fascinantnih podrobnosti, dolgoročno pa je osnova za vsako podrobnejše raziskovanje slovenskega filma v treh stoletjih in štirih državah.
Integralna verzija Vrdlovčeve monografije med svoje mehke platnice stisne tistih manjkajočih 50 let slovenskega filma, izpadlih iz njene leta 2009 izdane okrnjene različice, ki jo je pod naslovom Zgodovina slovenskega filma izdala založba Didakta. Dopolnjena izdaja zdaj šteje debelih 850 strani in, če verjamete ali ne, stane celih 10 evrov manj od svoje shujšane predhodnice. Resda je v njej bistveno manj slikovnega gradiva (to je Didaktino verzijo lepo razgibalo in prispevalo k njeni atraktivnosti, UMcovo pa bi bržkone tako odebelilo, da se je niti ne bi dalo več zvezati med dve platnici), zato pa ima na koncu obvezno dodatno opremo, ki je za knjigo te sorte tako rekoč higienski minimum in smo jo v skrajšani različici močno pogrešali – kazalo filmskih naslovov in imensko kazalo, ki omogočata hitro sprehajanje med stranmi tega zajetnega dela tistim, ki jih morda zanimajo samo določeni filmi ali ustvarjalci iz njegovega nabora.
»S to velikopotezno zgodovinsko sintezo slovenske kinematografije se Zdenko Vrdlovec postavlja kot trenutno vodilna avtoriteta na področju poznavanja slovenskega filma.«
Knjiga se trudi slovenski film zaobjeti čim bolj celostno, pri čemer včasih v ospredje stopi en (estetski, socialno-kulturni, ekonomski ...) in drugič spet kakšen drug vidik – pač odvisno od tega, katero perspektivo se je avtorju v konkretnem primeru zdelo najbolj pomembno ali zanimivo izpostaviti. Toda 115 let zgodovine je celo v tako filmsko skromni državi, kot je Slovenija, vendarle navrglo preveč filmov, da bi bilo mogoče (ali smiselno) prav vse zajeti v en sam volumen. Nujno je bilo izostriti fokus in Vrdlovec se je odločil, da bo v svojem izboru zajel vse celovečerne kinematografske filme, med ostalimi filmskimi formami pa izpostavil samo tiste, ki najmočneje štrlijo iz povprečja. Tako svojo sliko domače vizualne krajine nasloni na celovečerce, ki so doživeli kinematografsko distribucijo, dopolni pa jo tudi z izpostavitvijo nekaterih izjemnih dokumentarcev, kratkih in eksperimentalnih filmov, pa tudi s popisom drobnih posebnosti, ki so vzniknile v določenem obdobju slovenske filmske zgodovine in danes tako rekoč utonile v pozabo (tako recimo nekaj besed nameni tudi po zmagoslavnem pohodu televizije odmrlim obzornikom, ki so jih po vojni kot nekakšna poročila, pa tudi pripomoček za državljansko vzgojo, vrteli pred rednimi kinoprojekcijami, ne pozabi pa niti na političnopropagandne filme, ki so enkrat navijali za bele in drugič za rdeče), ter celo filmov, ki jih razen nekaj izbranih glav ljudstvo nikoli ni videlo (denimo poosamosvojitveni film Felix Boža Šprajca, katerega kopija je po premieri na Festivalu avtorskega filma izginila neznano kam in je danes ni mogoče najti v nobenem filmskem arhivu). Teh drobcev je ravno dovolj, da dobimo dobro predstavo o kompleksnosti in razvejenosti slovenske filmske zgodovine, pri čemer Vrdlovec še vedno trdno drži v rokah rdečo pripovedno nit, ob kateri zmore bralec brez težav slediti razvojnemu loku slovenske kinematografije, ne da bi se pri tem izgubljal v stranskih ulicah – kdor bo hotel te male anahronizme ali ožje specializirane kotičke domačega filma raziskovati bolj detajlno, lahko knjigo uporabi kot dobro izhodišče in se po podrobnostih razgleda drugod.
Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011 se zares bere kot pripoved. Ne le zato, ker se trdno drži zastavljene smeri, ampak predvsem zato, ker Vrdlovec ni le suhoparen enciklopedist, ki bi z odmaknjene pozicije neprizadeto motril slovensko filmografijo, ampak si ne more kaj, da je ne bi vsaj malo ošvrknil tudi s perspektive filmskega kritika. In prav je tako, kajti Zdenko Vrdlovec je za takšno početje dobro kvalificiran; s svojimi rednimi kritiškimi zapisi v dnevnem in revijalnem tisku že desetletja pozorno spremlja aktualno domačo in tujo filmsko produkcijo, obenem pa je odlično razgledan tudi po poljih filmske teorije. Filme razčlenjuje tako vsebinsko kot semantično in jih postavlja v širši družbeni, kulturni in ekonomski kontekst, v katerem jih je edino mogoče v celoti zapopasti in primerno ovrednotiti.
foto Jože Suhadolnik
Njegovi zapisi pa imajo še eno nezanemarljivo kvaliteto; svoji strokovnosti navkljub so zelo jasni, berljivi in dinamični, nemalokrat celo zabavni, vedno podprti z dobrim poznavanjem filmske teorije in humanistike nasploh, a ob tem tudi prijetno neobremenjeni s cehovsko latovščino, ki tako rada po nepotrebnem obteži ambiciozna, velikopotezna strokovna dela. Vrdlovec je spisal eruditsko, sintetično in lahko prebavljivo delo, ki vsak film vidi kot živ organizem, vpet med različne družbene in kulturne silnice. Filme pri tem ne le umešča na časovno premico, ampak jih obenem tudi že vrednoti in kanonizira. Da pa se izogne samovšečnosti in ohrani čim bolj objektiven pogled, ob rob lastni sodbi obvezno doda tudi odziv občinstva in sočasne filmske kritike na konkreten film ali filme znotraj neke zaključene časovne enote.
Film je spričo svoje že kar pregovorne potratnosti veliko bolj odvisen od družbene klime kot katera koli druga vrsta umetnosti in veliko bolj dovzeten za manipulacije s strani nosilcev družbene in politične moči. Vrdlovec ga zato prikaže v mreži sočasnih kulturnozgodovinskih in političnih dogodkov ter raziskuje njegove premene v širšem družbenem kontekstu. Tako pokaže, kako zelo okolje vpliva tako na produkcijske pogoje kot na estetiko in tematske preokupacije filmske umetnosti, hkrati pa živo prikaže tudi obraten proces, namreč to, kako film s platna mezi med gledalce in kako burne reakcije izziva v okolju, kjer sta na vrhu kulturne pogače prej udobno gnezdili literatura in gledališče.
Štiri filmska obdobja v štirih državah
Zgodovine slovenskega filma niso pisali le naši prvi režiserji, ampak tudi lastniki prvih kinematografov, producenti in produkcijske hiše ter vsi tisti, ki so o filmu javno razmišljali in skrbeli za njegovo refleksijo. Vrdlovec svoje panorame zato ne začne pri Grossmannovih posnetkih ljutomerskih ulic in domačega vrta, ki so obveljali za začetek domače kinematografije, temveč pri prvih kinematografih, ki so med slovenskim življem širili zavest o novi vrsti umetnosti. Knjiga je v grobem razdeljena na štiri dele, na štiri obdobja filma na Slovenskem, ki sovpadajo s štirimi državnimi formacijami. Te filme različno institucionalno in zakonsko regulirajo ter jih obenem tudi opredeljujejo – tako estetsko kot vsebinsko in ideološko. V obdobju, ko je Slovenija še del avstro-ogrske monarhije, prvi potujoči in pozneje tudi stalni kinematografi pripravljajo teren za domačo filmsko ustvarjalnost, rojstvo in prvi koraki slovenskega filma (v začetku tridesetih padeta celovečerca V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine Ferda Delaka) pa se prekrijejo s prebujanjem slovenske nacionalne zavesti in povezovanjem v multislovansko politično tvorbo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter njeno naslednico Kraljevino Jugoslavijo.
Nacionalna kinematografija pa se zares vzpostavi šele po drugi svetovni vojni, v času Socialistične federativne republike Jugoslavije, ko zaživijo zelo različne filmske poetike in estetike, od tistih, ki se zgledujejo po hollywoodskih hitih, prek tistih, ki dišijo po francoskem novem valu in modernizmu, do kulturno povsem specifičnih idejno-estetskih oblik. Na koncu sledi še najmlajše obdobje, tisto, ki se je začelo z mlado Slovenijo kot samostojno državo in traja še danes, Vrdlovec pa mu nadene kar ime »novi val«.
To zadnje obdobje je še tako blizu, da ga je komajda mogoče zgodovinsko raziskovati na tako poglobljen način kot časovno bolj odmaknjene fenomene, zato je od vseh delov knjige ta, razumljivo, najbolj shematičen. Pogled z večje daljave bo zagotovo razkril še kakšno novo dimenzijo, ki z današnje pozicije ostaja spregledana, kljub temu pa je dragoceno, da je tudi to obdobje že zdaj strnjeno obdelano na enem mestu.
Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011 je knjiga, ki ne bi smela manjkati na knjižni polici nobenega profesionalnega ali amaterskega filmoljubca. S to velikopotezno zgodovinsko sintezo slovenske kinematografije se Zdenko Vrdlovec postavlja kot trenutno vodilna avtoriteta na področju poznavanja slovenskega filma. Opravil je zares veliko delo. In opravil ga je odlično.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
