»Umreti, ko je prav umreti.«
Inazo Nitobe: Bushido, kodeks samuraja. Prevod Aleksander Mermal. Založba Sanje, Ljubljana 2011, 139 str., 21,95 €
01. 04. 2012
Pisati o knjigi Bushido, kodeks samuraja (v izvirniku Bushido, the Soul of Japan) je v mojem primeru shizofreno dejanje. Kot nekdo, ki je bil seznanjen z osnovnimi vsebinami in prvinami humanizma na filozofski fakulteti, bi moral knjigo prijeti »na trdo« in ji odmeriti mesto, ki ji pripada – glede na osnovni kurz omenjenega pogleda na svet. S tem bi se postavil v vrsto tistih, ki so jo obtožili cele vrste grehov, katerih skupni imenovalec je stereotipni in idealizirani (romantizirani) prikaz Japonske. A kot nekdo, ki ga privlači prav tisti del Japonske, zapisan v sporočilu knjige, in ki ga nekajkrat tedensko živi na vadbah japonske borilne veščina kendo (mečevanje z bambusovimi meči), bi moral storiti najmanj to, kar je storil Theodore Roosevelt, ko si je ob izidu prvega natisa priskrbel zajeten kup izvodov in jih z vzgojnimi nameni podaril svojim prijateljem in najbližjim sodelavcem. Katero pot torej ubrati? Naj poskusim urezati aritmetično sredino, kar sicer ni v skladu niti s pokončno držo humanista niti s častno samuraja. A naj mi bo oproščeno z obeh strani.
»Knjiga prikazuje bushido kot etični sistem, v katerem se prepletejo različni religiozni in moralni vplivi ter iz njih izhajajoče vrednote.«
Bushido v prostem prevodu pomeni pot, način bojevnika, pri čemer pot ne pomeni spiska razlage posameznih tehnik ali strategij bojevanja, skratka, ni priročnik za ulično bojevanje ali podobno fizično obračunavanje, temveč popisuje predvsem vse tisto, kar bojevanje obdaja in ga, če tako rečem, duhovno in moralno napaja.
Etični sistem bushida črpa iz treh religiozno-etičnih sistemov: neokonfucionizma, zen budizma in šintoizma. Seveda izraz »popisuje« ni najbolj primeren, saj bushido ni bil nikdar zapisan. Če boste iskali Bushido – zakonik ali kaj podobnega, ga ne boste našli. Vsi, ki so bushido živeli ali naj bi ga živeli oziroma so mu bili zavezani (vojaški, aristokratski sloji Japonske, samuraji), so preprosto vedeli, kaj, kdaj in kako storiti. To je bila tudi ena od mnogih nerazumljivih reči, na katere so trčile ZDA, ko jim je končno uspelo zlomiti japonski izolacionizem, ki ga je z uvedbo shogunata (»vladavine« shoguna, generala, najvišjega v razredu samurajev) leta 1603 uvedel Tokugawa Ieyasu in ki se je končal leta 1868 z restavracijo cesarjeve oblasti in malo za tem s formalnim koncem fevdalizma ter prepovedjo nošenja orožja, kar je dejansko pomenilo tudi konec obdobja samurajev.
Eden izmed glavnih povodov, da se je Inazo Nitobe lotil pisanja te knjige, je prav to nerazumevanje. Zahodu, če smem nekoliko poenostaviti, ni bilo jasno, na kaj se opira moralno življenje Japoncev, kakšen religiozni ali etični temelj stoji v ozadju. Ko so mu to vprašanje večkrat zastavili, je bil Inazo Nitobe najprej in najbolj začuden nad lastno nemožnostjo odgovora. »Nisem zmogel jasnega odgovora, saj se moralnih načel, ki sem se jih naučil kot otrok, nisem učil v šoli, in šele ko sem začel preučevati razne elemente, ki so oblikovali moj pogled na to, kaj je prav in kaj narobe, sem se zavedal, da jih je vame vdahnil bushido.«
Tako je nastala ne prav zajetna knjižica, ki v lepem, tudi poetičnem jeziku prikazuje bushido kot etični sistem, v katerem se prepletejo različni religiozni in moralni vplivi ter iz njih izhajajoče in medsebojno močno prepletene, soodvisne vrednote: pravičnost, pogum, dobrosrčnost, vljudnost, iskrenost, čast in zvestoba. Hakama, spodnji del oblačila kendoke (tj. tistega, ki vadi kendo), je sešita tako, da ima spredaj pet, zadaj pa dve gubi, ki predstavljajo sedem naštetih vrednot. Iz naštetega posledično sledijo oblike vedênja: znamenito samurajevo samoobvladovanje oziroma mirnost, še bolj znameniti harakiri oziroma bolj pravilno seppuku – častni, visoko ritualizirani samomor –, meč (katana) kot duša, bistvo samuraja itn. Bushido, kodeks samuraja glede na tematiko ni nekaj novega, saj se je pred tem z bushidom v tej ali oni maniri (ponavadi bolj literarno) ukvarjalo več avtorjev. Najbolj razvpita: Miyamoto Musashi (Knjiga petih prstanov), najslavnejši japonski mečevalec, nepremagani popotni samuraj (ronin) z začetka 17. stoletja, in z začetka 18 stoletja Yamamoto Tsunetomo (Hagakure, slov. V senci skritih listov), samuraj, ki je svoje življenje posvetil služenju gospodarju, zemljiškemu posestniku – daimyoju, po njegovi smrti pa se je umaknil v meniško osamo in tam narekoval svoje spomine.
A Bushido, kodeks samuraja se v marsičem razlikuje od sorodnih knjig. Napisana je bila v angleškem jeziku in namenjena ameriškemu in evropskemu bralcu. Napisal jo je nekdo, ki ni bil samuraj (rodil se je vazalu, slugi zemljiškega posestnika), nekdo, ki je vstopil v krščanstvo, se izobraževal iz zahodnih vsebin (literatura, ekonomija) in odpotoval v ZDA ter tam nadaljeval s študijem (politične znanosti). Zato bralec ne sme biti začuden, ker v knjigi mrgoli razlag, primerjav in vzporednic, ki se nanašajo na vire iz zgodovine idej, literature, filozofije in politike zahodnega sveta. Vse z namenom, da bi bil predmet knjige ciljnemu bralcu kar se da razumljiv. Zadnje, a ne nepomembno, pa je, da je bila knjiga napisana tik pred prelomom stoletja leta 1899, izdana pa leto zatem, torej dobra tri desetletja po koncu shogunata, obdobja, v katerem je bushido kot etični sistem cvetel in tudi dosegel svoj vrh. Saj je prav to obdobje miru (vzpostavitev shogunata je namreč na japonsko otočje prinesla mir po dolgotrajnem obdobju državljanskih vojn in spopadov različnih klanov in zemljiških posestnikov) zares šele omogočilo premišljevanje, (samo)refleksijo o tem, kaj pomeni biti bojevnik. V času vojne je vendarle prva stvar ta, da preživiš, šele potem, kako to storiš. Vse našteto torej govori v prid temu, da bi bila avtorjeva perspektiva lahko objektivnejša od ostalih. A vendar je Inazo Nitobe pisal za zahodnega bralca kot Japonec, kot nekdo, ki je ponosen na svojo tradicijo, kot nekdo, ki izhaja iz višjih slojev in je prepričan, da je vrednostni sistem vladajočega sloja (sistem, ki je boljši od ostalih!) sčasoma postal tudi vrednostni sistem vladanih slojev. Zaradi vsega tega je tradicijo, kateri je pripadal (Japonska je vendarle poleg vojaške imela tudi druge razredne skupine: meščanstvo in kmečki sloj, na primer), videl skozi idealizirana očala. V knjigi tako rekoč ni negativnih primerov, zlorab bushida. Nesporno je, da je shogunska oblast bushido uporabljala tudi kot orodje discipliniranja neposlušnih vazalov. A spet moram stopiti na drugo stran in reči, da Nitobe ni pisal zgodovinske ali sociološke razprave, pač pa je predstavil sistem vrednot in pripadajočih pravil, ki, kot vsak soroden sistem, kjer koli na svetu, v svoji popolnosti obstaja le v svetu idej.
Zanimivo pa je to, da je bila knjiga najslabše sprejeta prav v njegovi domovini. Šele okoli leta 1980 je Inazo Nitobe doma doživel nekakšen preporod in ponovno branje Bushida, kodeksa samuraja. V nasprotju s tem je bila knjiga v ZDA (in tudi v Evropi) zelo dobro sprejeta, postala je prodajna uspešnica, doživela kar nekaj ponatisov in bila prevedena v številne jezike (predvsem po rusko-japonski vojni 1904‒5). Slovenski prevod je tako narejen po 13. izdaji. (Naj mi bo na tem mestu dovoljena kratka replika o prevodni rešitvi založbe in prevajalca. Izvirni naslov Bushido, the Soul of Japan povzema celoten avtorjev namen: prikaz bushida kot lepila, veznega tkiva celotne družbe imperialne Japonske. Slovenski prevod, Bushido, kodeks samuraja, pa ta namen izniči in ga zreducira zgolj na prikaz etičnega sistema, kodeksa, kateremu je bil zavezan le manjši, vladajoči sloj predimperialne Japonske. To, ali je Inazo Nitobe v svojem ravnanju stereotipen, naiven ali še kaj več, v tem kontekstu ne igra nobene vloge. Je pa res, da si lahko slovenski bralec ob prvem srečanju s knjigo tako lažje predstavlja, o čem ta govori.)
Če se pomudim še pri očitkih o stereotipnem prikazovanju določenega pojava, naj dodam, da vedno obstaja druga stran, stran, ki izkazuje pripravljenost ali celo potrebo za sprejemanje takšnega prikazovanja. Najbrž ne bi bil daleč od resnice, če bi trdil, da gre tudi (ali celo predvsem) za napačno. Da je bilo posredi preveč površno, poenostavljajoče, pa tudi (nezavedno) zlonamerno branje trgovsko in pridobitniško naravnanega sveta, katerega vrednote so bile bistveno drugačne od vrednot bushida. In je Bushido, kodeks samuraja pomenil simbolno kompenzacijo za manko teh častnih vsebin. In kaj je za to bolj primerno kot nekaj, kar je ravno dovolj daleč, da ni nevarno, in ravno dovolj blizu, da je razumljivo in uporabno (marsikateri poslovnež se še danes vidi kot »samuraj«).
Naj slovenski izdaji ob bok še dodam: prihaja ob pravem času. Mogoče bi bilo treba ponoviti Rooseveltovo gesto in knjigo podariti slovenskim političnim, ekonomskim in drugim voditeljem, da si jo preberejo in si v njej zapisan postulat Umreti, ko je prav umreti podčrtajo in preformulirajo v Umakniti se, ko se je prav (častno) umakniti.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
