Divji detektivi Roberta Bolaña
Užitek, špeh in neskončnost
02. 07. 2012
Bralne navade ljudi sovpadajo z »navadami« in nenapisanimi pravili in zakoni časa, v katerem živimo. In čas, v katerem živimo, določa predvsem pomanjkanje časa, in tako tudi bralne navade večine ljudi, če jih še imajo, označuje pomanjkanje časa: njegovo vztrajno krčenje in drobljenje. Ljudje bolj gledajo slike, kot pa da bi brali. Predvsem pa raje gledajo slike, kot da bi brali, ker je to v večini primerov manj naporno. Ko listajo resne časopise, se daljših člankov ustrašijo, in tudi resni časopisi sami, ker poznajo njihov strah in bi jih radi pred njim obvarovali, ponujajo čedalje več slikovnega gradiva in čedalje manj besed in stavkov.
»Bil je »špeh«, se pravi knjiga, pred obsežnostjo katere se potencialnim bralcem ponavadi zašibijo kolena in zatresejo roke. Jih oblije zona. Se prestrašijo. Si zatisnejo oči in gredo mimo nje. Gredo naprej, oropani čudežev, ki jih takšne knjige prinašajo.«
Če je tako že s časopisi, kaj lahko potem rečemo šele o knjigah? Mar »normalnega« človeka, ki je »pristal« na zakonitosti časa, v katerem živimo, ali pa si ga je, seveda brez njegove volje (v večini primerov je tako), ker se pač trudi preživeti, čas popolnoma podredil, ne oblije zona, ko pred sabo zagleda več kot 500 strani debelo knjigo?
Ampak resnici na ljubo, in to ve le malo ljudi, ni večjega užitka in hkrati, v neki nenavadni obliki – v branju – tudi upora proti času, v katerem živimo, kot je, da vzamemo v roke takšno zajetno knjigo, ki se ji ljubkovalno reče »špeh«, in jo začnemo brati in jo v nekakšnem zmagoslavju, v premagovanju samega sebe in svojega odpora do branja in v hkratnem premagovanju časa, v zmagoslavju nad dobo, v kateri živimo, tudi preberemo. Vendar ljudje tega ne vedo; niti slutijo ne, saj si preprosto ne upajo poskusiti.
A jaz sem poskusil in vem, kako je, če te vase posrka magični vrtinec, nekakšna prasketajoča elektrika, ki se oglaša nad besedami in stavki, nad stranmi in stotinami strani, ko je vse, na vseh ravneh, usklajeno in ko se včasih zgodi tisti največji čudež, povezan z branjem; vsebina postane meglena, krušeča se, in jezik tako močno vezivo in tako čvrsto »plovilo«, da se nam knjiga dobesedno prilepi na roke in uroči naše oči in nam vsaka ločenost od nje predstavlja muko in vedno znova komaj čakamo, da bodo prišli tisti srečne ure in dnevi, ki jih bomo lahko preživeli v njeni družbi. Pravzaprav si želimo, da se knjiga ne bi nikoli končala.
Naslovnica knjige Divji detektivi
II.
In kako se pisanje čilskega pisatelja Roberta Bolaña (1953–2003) povezuje z mojimi prejšnjimi ugotovitvami oziroma, še bolje, z osebnimi izkušnjami? Prva, vstopna beseda v njegovo pisanje je zame – »užitek«. Užitek bralca. Knjiga, kjer sem to najprej okusil in skozi katero in v kateri sem spoznal Bolañovo pisanje, je bila Noč v Čilu (Študentska založba, 2009). Kratek roman iz enega samega kosa. Roman brez odstavkov. Roman kot nekakšno nagibanje proze v smeri poezije. (Konec koncev je bil Bolaño pesnik in je prozo začel pisati zaradi denarja.)
Bolaño se v svojem romanesknem približevanju poeziji približuje točno določeni zvrsti poezije – izpovedni poeziji. Sebastian Urrutia Lacroix se pred smrtjo izpoveduje v nekakšnem dolgem monologu, polnem fantastičnih prizorov, ki se vrstijo pred bralčevimi očmi kot slike v magičnem kinematografu. Recimo: ponavljajoči se prizori sokolov, ki pobijajo golobe in s tem varujejo pročelja cerkev pred uničenjem, ali pa prizori, kjer duhovnik Pinocheta in ostale pripadnike vojaške hunte uči temelje marksizma, ali pa prizori, kjer se pod zvoki glasnih zabav v kleti hiše, kjer se te zabave dogajajo, odvijajo zverinska mučenja in usmrtitve. Tudi konec te izpovedi, ki z enakomerno in ponavljajočo se hitrostjo, spletajoč različne rokave in niti, govori o neki dobi v Čilu, je jasen in pomenljiv. Deluje, kot bi bila celotna »zgodba« sežeta v en sam stavek, ki pa bi bil lahko tudi en sam verz; ločen je od pripovedi, ki deluje kot gmota, glasi pa se: »In potem je izbruhnilo sranje.«
Njegov drugi v slovenščino prevedeni roman je Nacistična literatura v Amerikah (Študentska založba, 2011). Postopek je tu drugačen. Jezik je prirejen in prilagojen zvrsti, ki jo ta roman uteleša; ta pa naj bi bila nekakšna fiktivna enciklopedija ultradesničarskih pesnikov in romanopiscev od konca 19. do prve polovice 21. stoletja. Kot vedno se tudi tu fiktivne osebe mešajo z resničnimi. Ta knjiga nima takšnega drajva, takšnega toka, kot ga ima Noč v Čilu. Bralca lovi na drugačne limanice; njeni osnovni odliki sta ironija in humor. In bralca na drugačne limanice tudi res ulovi.
III.
Toda obe prej omenjeni knjigi, ki sta si podobni in hkrati tudi različni in dobro ilustrirata Bolañovo obvladovanje različnih načinov pisanja (konfesionalna poezija v prozi ali pa proza v poeziji ter simulirana enciklopedija), sta bili šele priprava na tisto, kar sem čakal. Vrline in odlike – liričnost, hitrost jezika, cerebralnost, enciklopedično znanje, reference, humor, prefinjena angažiranost – so našle svojo veliko izpolnitev v zajetnemu romanu Divji detektivi (Študentska založba, 2012).
Ta roman je pravzaprav tista Bolañova knjiga, ki sem jo v resnici čakal in o kateri sem najprej bral, in to v hrvaškem Jutarnjem listu, v tekstu, ki ga je napisal Miljenko Jergović. In bil je tudi, če zdaj uporabim drugo vstopno besedo iz svojega na izkušnje oprtega uvoda: bil je »špeh«, se pravi knjiga, pred obsežnostjo katere se potencialnim bralcem ponavadi zašibijo kolena in zatresejo roke. Jih oblije zona. Se prestrašijo. Si zatisnejo oči in gredo mimo nje. Gredo naprej skozi svoja življenja, oropani čudežev, ki jih takšne knjige včasih prinašajo.
IV.
Divji detektivi so pripoved – roman, plovba, mreža –, ki pokriva prostor in čas. Govorijo o visceralnih realistih, mehiški varianti avantgardistov, mehiški varianti dadaistov ali pa nadrealistov, ki se od originalnih razlikuje po času delovanja, saj ta pade v sedemdeseta, vendar pa njihova predhodnica, velika in zajetna mama – Cesáreja Tinajero, piše, predvsem pa riše nekakšno vizualno poezijo že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Glava junaka sta Arturo Belano (nekakšen alter ego avtorja) in Ulises Lima (nekakšen Odisej). Na začetku, v prvem delu, ki je v obliki dnevnika, o njiju in o dogodkih, povezanih z visceralnimi realisti, literarnim življenjem in življenjem v Mexico DF nasploh, govori Juan García Madero, sedemnajstletni študent prava, ki je na tem, da postane pesnik in pripadnik gibanja visceralnih realistov. Ta del pokriva zadnja dva meseca leta 1975, konča pa se s pobegom iz Mexica DF.
Potem sledi osrednji del knjige, ki pokriva časovni pas dvajsetih let: od leta 1976 do leta 1996. Tukaj, v nekakšni mozaični strukturi, ki ne teče vedno linearno (kadar ne, gre za preskoke v času nazaj v preteklost, konkretno v leto 1976 v Mexico DF, v stanovanje Amedea Salvatierre, sopotnika Cesáreje Tinajero, ki Limo in Belana napoti v iskanje izginule pesnice), različne osebe, ki so poznale Artura in Ulisesa, skozi različne perspektive, ki jih določa njihovo življenje, pripovedujejo o srečanjih in poznanstvih z glavnima junakoma, pripovedujejo o tem, kako ju vidijo. Včasih so ta poznanstva zgolj površna, drugič spet bližja in globlja; intimna. Oseb je osemintrideset in njihove pripovedi oziroma obujanja spominov delujejo zelo heterogeno in žanrsko različno. Nekatera spominjajo na dokumentarne filme, spet druga pa na prave pustolovske zgodbe, polne avantur, nevarnosti in napetosti. Tudi geografska mreža je zelo heterogena. Dogajanje se iz Mexica DF seli v Srednjo in Severno Ameriko, v Evropo, Afriko, na Bližnji vzhod ... Posebno presenetljivo in fascinantno je 23. poglavje, ki nima na videz nobene zveze s spominskimi pasažami (deluje celo, kot da ne sodi v knjigo), temveč govori o različnih pesnikih in pisateljih, o postajah in stopnjah v njihovih literarnih karierah, o tem, kako vidijo sami sebe.
V tretjem delu se krog sklene in vrnemo se spet na začetek, v januar in februar leta 1976. Razjasni se, kaj se je zgodilo po pobegu iz Mexica DF in kam se odpravi četverica pobeglih, ki jih preganja zvodnik Alberto v rumenem camaru. Spet v obliki dnevnika pripoveduje Juan García Madero. Knjiga se ne konča s povzemajočim stavkom, kot se konča Noč v Čilu, ampak tako, kot se spodobi za visceralnega realista: z risbo okna in vprašanjem – kaj je za oknom? Vprašanje seveda nima odgovora.
V.
Bolañovo pisanje v Divjih detektivih je nekakšna magija, ki nima trdne zgodbe in trdnih opornih točk. Poglavja pršijo skupaj in počasi sestavljajo veličasten mozaik dobe, mozaik zadnje tretjine 20. stoletja, predvsem pa mozaik usode pisateljeve generacije (najbolj natančna označitev romana je Bolañova, ko pravi, da gre za »ljubezensko pismo generaciji«), ki je v tistem obdobju odraščala, živela in tudi umirala. In zdaj bom besedama užitek in »špeh« dodal še tretjo vstopno besedo, ki je pravzaprav izstopna beseda in karakterizira roman – »neskončnost«. Divji detektivi so ena tistih knjig, precej redkih, za katere si bralec želi, da se ne bi nikoli končale.
Ker se Bolañove knjige v zadnjih letih tako redno prevajajo (prevodi v slovenščini delujejo zelo dobro) in ker redno tudi izhajajo, upam, da bo v prihodnje prevedena še njegova zadnja, najobsežnejša knjiga 2666 (Divji detektivi imajo v prevodu nekaj več kot 800 strani, 2666 pa v izvirniku 1100). In ker sem se navadil na visoke standarde, ki jih je Bolaño postavil, najprej sebi in potem tudi bralcem, si seveda želim, da bi v tej knjigi našel nekaj podobnega, kot sem našel v Detektivih. A tudi če se to ne zgodi, kajti od pisateljev nikakor in nikoli ne smemo pričakovati, da nas bodo vedno znova in znova razvajali z magičnimi in »neskončnimi« knjigami, bodo Divji detektivi čisto dovolj. Dovolj za eno, na žalost zelo kratko pisateljevo življenje.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
