V banditskih časih – nebanditsko
Kako občutljiva je funkcija, te dni izkuša Henri Guaino, svetovalec in pisec francoskega predsednika Sarkozyja, ki je obtožen, da je skušal v zadnjih vzdihljajih pomagati režimu libijskega voditelja Gadafija.
Najbolj znani, pretkani in legendarni svetovalec in pisec za različne oblastnike ostaja Niccolo Machiavelli (1469–1527), ki je s svojim opusom med drugim utemeljil več panog vladanja in diplomacije. Vendar je spise objavil šele po daljšem in varnem časovnem zamiku.
Iz novejšega časa nam je v spominu Pierre Salinger, svetovalec in tekstopisec J. F. Kennedyja, ki je v memoarih, izdanih mnogo let po atentatu, relativiziral predsednikove osebne sposobnosti in vsebinske doneske in razkril sistem in metodologijo vladanja v Beli hiši. Salingerjeva vloga iz ozadja je bila tako rekoč ključna, saj ni bil samo Kennedyjev pisec, marveč tudi um.
Če je poprej za memoarsko literaturo avtorjev iz okolice vrhov oblasti veljala določena časovna vzdržnost, se svet očitno spreminja in prilagaja. Piko na i je povzročil WikiLeaks, ki skuša uveljaviti nova merila transparentnosti in odgovornosti. Julian Assange se pri tem opira na teoretično podlago Hughesovega Manifesta, ki poizkuša »novo tehnologijo izkoristiti za humanejše oblike vladanja«. Ali so za to dopustni tudi vdori v zaprta omrežja, neomejeno prisluškovanje in sprotno razkrivanje državnih skrivnosti, bo seveda razjasnil šele čas premisleka in streznitve.
Vsekakor je zajetna knjiga Tomislava Jakića eden od primerov sodobnega memoarskega pristopa. Ena njenih posebnosti je ravno hiter izid, le pol leta po izteku dvojnega predsedniškega mandata Stjepana Mesića. Večina akterjev, ki jih knjiga opisuje, je ne le živih, marveč še naprej aktivnih. To je vsekakor smelo in pomenljivo, saj ne bo ostalo brez posledic za aktualne naslednike. Kot utegne biti premajhna časovna distanca do opisanih akterjev in dogodkov slabost te knjige, tako so še povsem tople informacije, ki jih objavlja, obenem tudi del njene vrednosti.
Čeravno je delo pretežno avtobiografsko (podnaslov Spomini, iztrgani pozabi), bo tudi zavoljo obilice nespornih dokumentov ostalo pomemben vir analitikom in zgodovinarjem, ki bodo preučevali čas Jugoslavije in samostojne Hrvaške, dosežke, zaplete in zablode politike ter ljudi v njej in okoli nje. Pomemben je tudi nazoren opis okolja, v katerem je živel in deloval avtor, pri čemer navdušuje njegovo prizadevanje po nepristranskosti in objektivnosti, ki sta bili vseskozi njegovi značilni novinarski in osebnostni drži. To pa ne pomeni, da so se in se bodo z njim tudi vsi strinjali.
Leta 1943 rojeni Tomislav Jakić, diplomirani pravnik, je predvsem eno najbolj eminentnih novinarskih imen Hrvaške. Večji del življenja je prebil v novinarstvu, največ kot zunanjepolitični novinar in pozneje urednik Televizije Zagreb (današnje HRT). Kmalu po začetku vojne leta 1991 je bil odstranjen s HRT in se je preživljal kod dopisnik tujih in komentator liberalnejših hrvaških medijev. Od leta 2001 pa do izteka mandata februarja 2010 – vmes se je moral zaradi pritiska vlade za leto in pol umakniti – je bil zunanjepolitični svetovalec in pisec govorov predsednika Mesića.
Mesić, ki je bil dokaj nepričakovano izvoljen za Tuđmanovega naslednika, je po povratku v politiko temeljito pometel s časom avtokrata. Po Jakićevem mnenju bodo ostale Mesićeve zasluge prehod v demokratični sistem, reafirmacija antifašizma in distanciranje od ustaštva (čeravno je tudi Mesić nosil nahrbtnik predhodnega udinjanja skrajnim silam v diaspori), začetek procesa včlanjevanja v EU in pomiritev ter sprava v neposredni soseščini, kar je doživelo vrhunec tako v odpravljanju motenega odnosa Hrvaške do BiH kakor tudi v zgodovinskih dejanjih sprave s Srbijo in Črno goro in priznanju Kosova. Le v odnosu do Slovenije ni bil uspešen.
Pri uveljavljanju v svetu velja podčrtati normalizacijo odnosov z Izraelom in Judi, pa tudi odpiranje v »tretji svet« in obnavljanje stikov iz časov neuvrščenosti, ki naj bi uravnotežili enostransko odvisnost. Vsaj v diplomatskem smislu se je taktika obrestovala z izvolitvijo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN.
Zanimivo je, da je v knjigi z več kot 500 stranmi odnosom s Slovenijo namenjenih le 43 vrstic. V njih med drugim preberemo »hrvaška dejstva«, ki so bila tolikokrat omenjena in zanikana ob naši referendumski kampanji: da sta po propadlem poskusu Račana in Drnovška Janša in Sanader na Bledu sklenila rešiti problem z arbitražo po zahtevi Hrvaške – pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Da bi to dosegli, pa naj bi Slovenija najprej predložila Badinterjevo razsojanje, kar bi zavrnila Hrvaška, zatem naj bi Hrvaška predlagala razsojanje pred mednarodnim pomorskim sodiščem, kar bi zavrnila Slovenija, na koncu pa naj bi se sporazumeli za Haag. Pri tem naj bi slovenska stran prekršila dogovor, saj je sodelovala pri prvih dveh fazah, ob naslonitvi na EU pa zavrnila tretjo. Ta je v zameno ponudila posredovanje M. Ahtisaarija, kar je Mesić na zgražanje veleposlanika EU Degerta zavrnil. Med drugimi ozadji beremo tudi o nezanesljivosti srbskega predsednika Tadića, ki je eden od razlogov ohladitve odnosov s Hrvaško (po priznanju Kosova).
Knjiga razkriva napete odnose med Pantovčakom in Banskimi dvori, ki niso nastali samo v času »kohabitacije« različnih političnih opcij. Ta problem poznamo tudi od drugod, a je na Hrvaškem zapletenejši zaradi različnih pristopov glede »domovinske vojne« in haaškega sodišča – kar je v Mesićevem času privedlo celo do grožnje z državnim udarom. Vrhunec pa je bil spor okoli obiska ameriškega predsednika Busha, ki ga je Sanader pripravljal v tajnosti in ga je Mesić, ki ni maral ameriškega diktata (tudi članstvo v zvezi Nato mu ni bilo najljubše), pisno odpovedal. »Intriganti« v lastnem okolju (neplačani svetovalec Budimir Lončar, ameriško veleposlaništvo in vlada) so pismo kratko malo odtujili.
Pisca tu in tam, vsaj po bralčevem mnenju, po Salingerjevo zanese – na primer ko o kreiranju zunanje politike govori v prvi osebi, čeravno je formalno to počel za Mesića. A bržčas so bili odnosi taki, da je Mesić celo ključne odločitve prepuščal Jakiću. Ta sicer hvali predsednikov pogum in premočrtnost, a mu hkrati očita pretirano »brbljanje« in slabost, da je odgovarjal na sleherni izziv in vprašanje, kar da je povzročilo obilo nepotrebnih zapletov.
A kot je razvidno iz Mesićevega uvoda h knjigi, to očitno ni zamajalo njunih odnosov. Jakić je tudi poslej v »uradu bivšega predsednika« njegov svetovalec.
Knjiga je zanimiva tudi za razumevanje novinarstva v bivši in sedanji državi. Pri tem skuša avtor, ki izhaja iz vzorčne zagrebške meščanske družine, ki pa nikoli ni bila ogrožena s strani režima, pojasniti svoj očitno uspešni življenjski kredo – prislovično človeško in profesionalno poštenost in objektivnost, ki da se izplača tudi v najtežjih časih.
Filmski režiser Rajko Grlić je knjigo pospremil z dodatkom k epilogu:
»Sprva sem mislil, da je človek kratko malo sklenil potegniti črto in zabeležiti, kar se mu je pripetilo v karieri … Toda strani so bile čedalje manj videti kot zaključen knjigovodski račun življenja in čedalje bolj kot obramba osebne časti v nespodobnih časih. V današnji Hrvaški, ki vse bolj spominja na Chicago tridesetih let, gospod Jakić priča, da je mogoče tudi v banditskih časih živeti nebanditsko.«
Pogledi, št. 8, 13. april 2011