V čem je problem?
Andrej E. Skubic: Koliko si moja. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 327 str., 29 €
28. 07. 2011
Prozni opus Andreja E. Skubica je dobil romaneskni naraščaj z naslovom Koliko si moja. V njem avtor po svoji stari navadi prisega predvsem na čim bolj neposredno predstavitev dogajanja in likov. Glavno sredstvo neposrednosti je mimetično pogovoren oziroma sociolektičen jezik, ki je izraz nekega družbenega razreda, geografskega območja in seveda protagonistovega stanja duha. Skubičeva proza je odmaknjena od forme knjižnega jezika – ki res lahko deluje distancirano in izumetničeno –, da bi dosegla večjo pristnost. To ji večinoma dobro uspeva; vprašanje pa je, ali je tudi umetniško učinkovita in prinaša še kaj več od (psevdo)dokumentarnosti, aktualnosti ter zanimivega branja.
»Roman Koliko si moja se suče okrog definicije junaka; ta se skozi dogajanje nenehno samodefinira, od zunaj pa mu zrcalo kažejo njegova ženska, predniki in »potomci« ter obrekljivi jeziki in sodne instance.«
S sproščenim, neobvezujočim vrstnim redom besed, z ekspresivnimi in vulgarnimi izrazi, mnogimi dialogi ter začetkom in koncem in medias res Skubic spet pripoveduje vsakdanjo zgodbo, a ga prozaičnost snovi ne ovira, da ne bi pisal dramatično in privlačno. V »kremplje« nas dobi prvoosebni pripovedovalec srednjih let Tomo Veis in nas sooča z obdobjem svojega življenja, ki je polno sprememb. Njegova dolgoletna partnerica Anja je zanosila z drugim moškim, zato se Tomo iz Ljubljane preseli na domačijo v vas Ter. Svojo mamo (ne)upravičeno pošlje v nekakšen dom za ostarele in začne gospodariti na svoji zemlji. Ukvarja se z vrtnarjenjem ter drugimi domačimi opravili, spoznava pa tudi manj idilično »zaplankanost« rovtarskega okolja, v katerem se je znašel. Izkaže se, da so njegovi sosedje lahko zelo potuhnjeni in zavrti, kadar je v igri zemlja, pa tudi grabežljivi in opravljivi. Eden od zapletov tako postane Tomov spor z mejašem Juvanom zaradi meje, ki ostaja nejasna. V pripoved je vloženih tudi nekaj starinskih pisem junakovega dedka, ki osvetljujejo zapletene okoliščine glede meje, Tomu pa nudijo tudi odlično snov za pisanje filmskega scenarija, kar je sicer njegov primarni poklic. Spor v zvezi z mejo bi se morda zgladil sam od sebe, ker pa sosed okrog razglaša, da Tomo »ni nič kaj fejst«, zadeva pristane na sodišču. To bralca kljub razvidni ironični noti preseneti in morda udari nekoliko mimo, sploh glede na to, da osrednja drama romana tiči drugod: v protagonistovem razmerju z nosečo Anjo, ki pred koncem tudi rodi, o čemer nam zelo nazorno in z nekaj moške distance pripoveduje protagonist. Junak, ki je prešuštnico vzel nazaj k sebi, pa vendarle ni čisto pravi junak, ker je preveč običajen in v ničemer izstopajoč, česar se, k sreči, vsaj zaveda. Njegova hiba je tudi, da se nikakor ne odloči, ali se ga ženska z otrokom tiče ali ne, ali je sploh udeležen v njunem odnosu, je znotraj ali zunaj celotne zgodbe in kakšno vlogo ima v njej. Čeprav nekje pravi, da mu gre za resnico in pravico, pa so tovrstne plemenite poteze pri njem prisotne v najmanjši meri. Ni posebej bister ali dober, temveč v njem prevladujejo sebičnost, zbeganost in površinskost ter seveda – sprijaznjenost z vsem tem. Bralcu zato ne vzbuja lepih čustev, ga ne očiščuje ali povzdiguje, pač pa pritrjuje vseenosti in spodbuja delovanje po liniji najmanjšega odpora. Toda pričujoča knjiga ima moč, da se zelo približa vsaj tistim bralcem, ki ne stremijo h kakim idealom ali višjim resnicam in se znajo zadovoljiti s (svojo in sočlovekovo) povprečnostjo.
Roman Koliko si moja se suče okrog definicije junaka; ta se skozi dogajanje nenehno samodefinira, od zunaj pa mu zrcalo kažejo njegova ženska, predniki in »potomci« ter obrekljivi jeziki in sodne instance. To posrečeno linijo nekako skazi šibkejši konec romana (močno zašepa že z Anjinim pismom Tomu), ki potrjuje vtis, da gre za široko dostopno literaturo, ki zna marsikaj odlično tematizirati (celo nosečnost in porod z moškega vidika), nekoliko pa se ji zatakne pri problematizaciji. Ko knjigo zapremo, ugotovimo, da je bilo branje nadvse zanimivo, a imamo težavo: da bi dognali sporočilo romana, moramo iti na »per« ali »špinel«.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
