V enem stavku
Franjo Frančič: Ljubiti Abadona. Spremna beseda Marco Apollonio. Založba Litera (Knjižna zbirka Piramida), Maribor 2012, 87 str., 15,90 €
06. 07. 2012
Številne drobne knjižice Franja Frančiča se sestavljajo v eno samo veliko delo. Vsi junaki s svojimi težkimi usodami sodijo v skupni mozaik družbenega dna. Tudi novi kratki roman Ljubiti Abadona se s predhodniki ujema v mnogih značilnostih, in še kaj svojega doda. Skupne točke so denimo kraji dogajanja (Ljubljana, istrska obmorska vas), junaki, ki pijejo, pristanejo na psihiatriji ali naredijo samomor, stalne besedne zveze, kot sta »dvojec brez krmarja« in »sredobežni krog«, vulgarizmi, erotika in ponavljajoča se podoba umirajoče matere. Ne smemo pozabiti na prvoosebnega pripovedovalca, ki je tudi v novem romanu avtorjev alter ego, pisatelj z roba družbe, ki mu jezik teče kot namazan in je poln začinjenih kletvic, do katerih je pač upravičen, saj je imel uničeno otroštvo (oče je bil nasilni alkoholik, mama je zbolela za rakom, njega sta občasno zaprla v izbo za več dni s kosom kruha in pozabila nanj), ki ga je v veliki meri preživel v reji in po različnih prevzgojnih zavodih, kar mu je pustilo posledice, težke more, ki ga brez konca preganjajo tudi zdaj, ko je odrasel in ima svojo družino. Grenke spomine izrazi npr. takole: »ko so me šutirali sem in tja selili tja in sem dokler se ni velik del mene izselil iz tega sveta« ali, sprijaznjeno obžalujoče, »če te dolgo brcajo nič ne ojačaš samo zbrcan si če te dolgo jebejo si pač zjeban in velik del mene je pač umrl«, da se nam mora zasmiliti in po malem tonemo z njim. Če je kdaj komu v pol ure povedal vse o sebi (tako kot v treh urah bralcu), »je večina dol padala jebenti kakšen zombi kakšen marsovec« in se mu v velikem loku izognila.
V Ljubiti Abadona se Frančič osredotoča predvsem na razmerja z ženskami, s katerimi se zapleta njegov drugi jaz, med njimi z Majdo, ki jo je pri dvanajstih posilil stric, z džankico Natašo, ki mu pije kri in si naposled vzame življenje, in seveda s tisto Ljubo, zanj najbolj usodno, najbolj bolečo, ki jo kliče »ljuba draga draga ljuba«, na katero je tako dobesedno nor, da se v tem odnosu na različne načine ponižuje. Zadovoljiti se mora le z drobtinicami, ki jih dobi od te ženske srednjih let, kajti vse ostalo poberejo drugi, na primer njen slikar, o katerem mu Ljuba proti koncu vse več pripoveduje in ima vse manj časa zanj.
»Kratki roman Ljubiti Abadona je poseben v tem, da je ves iz enega samega stavka, ki se nikjer ne začne in nikdar ne konča in ki tudi vmes ni nalomljen z ločili ali velikimi začetnicami. Je izpoved v eni sapi.«
Spomnimo se Frančičevega romana Sovraštvo (1993), ki je slikal zlasti sovražne odnose med ljudmi, ki bi si morali biti blizu. Novi roman je, nasprotno, zaznamovan z ljubeznijo. Že podvojitev »ljubiti ljubiti«, ki stoji na začetku in v sklepu, deklarira osišče knjige. Ljubezen do žensk je tista sila, ki pripovedovalca kar nekako vleče iz blata, v katerem se utaplja. A tudi ta je, tako kot vse lepo, prijetno, slastno in strastno, pri Frančiču obsojena na propad. Ko se roman prevesi v drugo polovico, ljubezen zamenjajo agonija, obsedenost, norost. Ljuba je njegov Abadon, padli angel pogubljenja. Frančič je brez dvoma avtentičen popisovalec človekove socialne bede, a enako prepričljivo in živo slika tudi omame ljubljenja in sladostrastnost ljubezni.
Kratki roman Ljubiti Abadona je poseben v tem, da je ves iz enega samega stavka, ki se nikjer ne začne in nikdar ne konča in ki tudi vmes ni nalomljen z ločili ali velikimi začetnicami. Je izpoved v eni sapi. V tej vrtinčasti izpovedi se vsi spomini in vse ženske zlivajo drug v drugega, saj se v enostavčnem toku zavesti spontano dogajajo skoki v času naprej in nazaj. Vrtinec se suče okrog ponavljajočih se spominov, podob in besednih zvez in učinkovito uprizarja junakovo ujetost v usodo, nezmožnost izbrisa preteklosti, s tem pa tudi nespremenljivost, naturalistično determiniranost prihodnosti. In čeprav je za junaka vse omenjeno predvsem težko breme, bralcu s svojo vihro besed da čutiti, kako neponovljivo je življenje.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
