Varljiva preprostost očitnega
Anja Mugerli: Zeleni fotelj. Spremna beseda Stanka Hrastelj. Založba Litera (Zbirka Piramida), Maribor 2015, 114 str., 23,90 €
10. 12. 2015
Če naslov kratkoproznega prvenca Anje Mugerli evocira udobje, intimo in domačnost, se junakinje in junaki Zelenega fotelja v lastni koži počutijo vse prej kot udobno ali domače. Svoj položaj nenehno prevprašujejo, kot bi nase gledali od daleč, pri čemer se zavedajo, da se v soočanju s svetom lahko opirajo le na svoje še kako varljive izkušnje.
Zdi se, da njihovo eksistencialno nelagodje izvira predvsem iz socialnega neravnovesja, v tanki ločnici med njimi in drugimi, v previdnem tipanju meje, ki posameznike raz-ločuje. Morda se ravno zato vedejo najbolj samozavestno, ko so obkroženi s predmeti in rastlinami. V načinu, kako popisujejo ali preprosto naseljujejo prostor, je opaziti smisel za detajle, pa tudi zaupnost, občutek varnosti, ki jih v družbi soljudi nenehno zapušča – tudi tam, kjer bi se morali pravzaprav počutiti najbolj zaščitene. Če kaj, potem v Zelenem fotelju videz vara. V lagoden pripovedni tempo in preverjene, uigrane situacijske vzorce, ki kar kličejo po sicer neredko klišejskem razpletu, Anja Mugerli podtika elemente negotovosti, neprijetnosti, »nedomačnosti«, a jih nikoli ne hiperbolizira. Vse ohranja videz nedoločljive, neoprijemljive »normalnosti«, tiste banalne vsakdanjosti, ki zna biti v pravih pogojih grozeča ravno zato, ker je tako banalna. Celo v zgodbah, ki se neposredno spogledujejo s fantastiko (Nekdaj človek, Mehanik za dušo, Mačke), neobičajnost ni predstavljena kot nekaj izjemnega, le kot eden od mnogih obrazov bivanja, kar je obenem njihova odlika in hiba. Tako v Mehaniku za dušo kot v izvirno zastavljenih Mačkah se namreč avtorica ustavi na pol poti in zgodbo pušča odprto tam, kjer se šele zares začenja, medtem ko ostaja Nekdaj človek bolj na ravni koncepta kot razdelane ideje.
»Čar Zelenega fotelja je v raziskovanju sobivanja različnih intim.«
Čar Zelenega fotelja je v raziskovanju sobivanja različnih intim. Za večino junakov je stik z drugim podoben manjšemu šoku, posebno ko se ta zgodi v ranljivosti družinske oziroma partnerske celice. Pripovedovalka zgodbe Zelenega fotelja skozi otroštvo idealizira očeta in pravljične srečne konce, toda šele po njegovi smrti ob pogledu na mamo razume, da je bil odnos med staršema drugačen od zamišljenega: »Takrat sem prvič jasno videla sliko pred sabo.« Trenutek ozaveščenja, morda celo nekakšnega globljega uvida, protagonistom razkrije drugo plat navideznega. V Poletju je razmerje med očetom in hčerko prignano do skrajnosti, s simbolno izgubo nedolžnosti, zaradi katere se pripovedovalkin pogled na očeta, zdaj predvsem moškega, spremeni, podobno kot capgrasove blodnje spremenijo Petrov pogled na ženo Sanjo v zgodbi Vsiljivka, le da se tu pomiritev zgodi v zavestni zaslepljenosti. Kakor spozna junakinja Kresničk, je včasih lažje živeti v zanikanju resnice kot v soočenju z njo. Proces ozaveščenja bolečine drugega ni preprost. Vsak od protagonistov je v svoji bolečini tako zelo sam, da drugih preprosto ni sposoben videti. Dober primer tega sta zgodbi Lipa in Mozaik. Za junakinjo Lipe je nevarnost divjih svinj simbol vseh notranjih strahov, negotovosti, negacij, ki jih ne zna ali ne more deliti z možem, dokler molka končno ne pretrga on. Podobno sestavljanje mozaika v istoimenski zgodbi predstavlja postopno zbliževanje po družinski tragediji odtujenih partnerjev. Na pripovedovalčevo vprašanje, »se zdaj počutiš spet celega, ko si položil zadnji delček«, mu sogovornik lakonično odgovori: »Za nekaj časa je pomagalo.« Sestaviti se je mogoče predvsem začasno, avtorica pušča zaključke praviloma odprte, in čeprav je simbolika obeh besedil nekoliko prozorna, sta zgodbi še kako premišljeni in zaokroženi, čeprav je po svoje pomenljivo, da je Lipa edini tekst v zbirki, v katerem je neimenljivo tako neposredno poimenovano in problematizirano. Nasploh se liki Zelenega fotelja z besedami ne znajdejo najbolje. Kot predmet med predmeti se poskušajo ponovno sestaviti skozi predmetno stvarnost in raje spregovorijo z mozaikom, zelenim foteljem, rokavicami, rdečo rutico pa tudi z lipo, kresničkami in mačkami. Neredko se izražajo tudi s telesom – curek, ki pada po porcelanu školjke in zareže v noč, prva menstruacija ali naraščajoča bolečina v prsih.
Ko so besede odveč, spregovorijo simboli, ki so včasih lahko kar preveč »očitni«, nikoli pa prepuščeni naključju ali površinsko vdelani v pripoved. Preprosta, nevsiljiva ekspozicija zgodb Zelenega fotelja lahko očara ali ostane neopažena, ker ni dovolj glasna niti (za zdaj) dovolj samo-svoja. Avtorici se nekoliko zatakne pri dialogih, odprti konci pa včasih prehitro zarežejo v zgodbeno tkivo, da se pripoved včasih konča, ko se je šele razživela. Vsaj dve zgodbi – Žepar in že omenjeni Nekdaj človek – zamolčita preveč. Zato pa zbirka Anje Mugerli toliko bolj prepričljivo pripoveduje o prvinski bolečini v temah, kot so smrt otroka, pedofilija, incest, neplodnost, stres, staranje, strah pred osamljenostjo. Knjigo kot tako zaznamuje predvsem toplina, v katero avtorica zavija svoje junake. Zeleni fotelj je eden tistih dobrih, sicer ne tako redkih, a vseeno ne ravno pogostih prvencev z obrisi razvijajoče se avtorske poetike, ki obetajo zanimivo nadaljevanje.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
