Večno vračanje novega
Literarno dvorišče Suzane Tratnik vsakič znova zaživi med njenimi, ki so zdaj, petnajst let po prvencu, že tudi nekoliko »od bralcev«. Prostor je sicer zamejen, saj črpa iz avtoričinega izkustvenega in spominskega bazena, a tudi gosto poseljen in prepoznaven. Ponavljajo se dogodki, kraji in obrazi, vsakič v drugačnem kontekstu in z novo pomensko težo. Tovrstno večno vračanje istega ni ponovljivost v smislu neinventivnosti, temveč natančna rekonstrukcija spominskega prostora v zaokroženo literarno celoto. Z večkratnim tematskim preigravanjem avtorica svojega literarnega svetovja ni izčrpala, nasprotno – z vsakim naslednjim delom postaja bolj avtorski.
Kratke zgodbe Rezervata tako povzemajo in nadgrajujejo dosedanjo literarno pot Tratnikove. Tu so na enem mestu zbrani osrednji momenti njene proze, ki ne vključujejo le osebe in anekdote, temveč tudi postopke. Obdelovanje materiala pride še bolj do izraza zaradi kronološke linearnosti in – kot običajno – avtobiografsko obarvane protagonistke, ki ostaja prepoznavna tudi, ko se iz prvoosebne perspektive preseli v redko tretjeosebno. Avtorica simbolno ostaja na domačem dvorišču, vendar se njen pogled nanj skozi čas spreminja. Prve, v otroštvo zasidrane zgodbe z metaforičnimi odseki zapolnjujejo otrokov izkustveno zamejeni svet in njegovo nezmožnost, da bi stvari prepoznal in imenoval z besedami odraslih. Otroški svet je poln nedorečenega preskakovanja po logiki prostih asociacij, ki nakazujejo na drugačno, a zato nič manj resnično interpretacijo realnosti. Pisateljica perspektivno naivnost obrne sebi v prid, ko z ironičnimi preobrati nakaže absurdnost t. i. »kočljivih« situacij. Pozneje se z odraščanjem protagonistke spremeni tudi jezik. Zgodbe druge polovice knjige postanejo bolj sociološke in vse manj literarne. Metaforične podobe zamenja faktografski diskurz, tudi asociativnih digresij je vse manj. Realnost se je spremenila in konkretizirala. Sprememba v dojemanju realnosti pa ima še eno posledico: trk različnih subjektivitet postaja vse bolj izrazit in grob. Če je bilo sprva diskrepanco med družbo in posameznikom še mogoče brati kot relativno običajen konflikt med otroško razposajenostjo ali najstniškim uporništvom in rigidno družinsko/družbeno moralo, pridejo v poznejših zgodbah do izraza predvsem razlike med marginalci. V Nadkletvici ima pripovedovalka težave s sprejemanjem čustveno nestabilne prijateljice, ki je končala na zaprtem oddelku, medtem ko v odličnem Reševanju Jugoslavije ne more vzpostaviti stika z inovativno, a svojeglavo cimro. Sobivanje raznolikosti ima grenko-sladek priokus celo za metelkovce – ni pa nemogoče, kar lepo ponazarja poljub sprave v zadnji zgodbi Silvestrski poljub.
Najmočnejša točka Rezervata pa vendarle ostajajo prigode iz otroštva in najstniških let, tako zaradi neskladja s perspektivo odraslih likov in komičnih zapletov, do katerih neizbežno pride, kot tudi zaradi ironičnih poudarkov, s katerimi avtorica začini pripetljaje. Rezervat je zaokrožena in premišljena zbirka. Nič ne de, če se tu pa tam zazdi, da smo kakšno zgodbo že brali ali za kakšen dogodek že slišali v kateri od avtoričinih preteklih zbirk. Čar rezervatov je tudi v tem, da je ob pogostih vračanjih vedno znova mogoče odkriti kaj novega.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013