Vedno aktualna zgodba
Damijan Stepančič in Andrej Rozman - Roza: Živalska kmetija. Založba Miš. Dob 2014, 80 str., 23,95 €
31. 03. 2015
George Orwell je bil prepričan levičar, demokratični socialist, v »isti sapi« pa tudi velik nasprotnik stalinizma. Kar je brezkompromisno nakazal v Živalski farmi, ki smo jo pri nas dočakali tudi v stripovski priredbi.
Nekoč je živel umetnik, ki je narisal imenitno sliko, da pa bi prišla še bolj do izraza, jo je razstavil v razkošnem, bogato okrašenem baročnem okvirju. Kaj kmalu pa je na svoje veliko začudenje opazil, da ljudje občudujejo samo okvir, za sliko pa se komajda zmenijo.
Natanko to se je zgodilo z Guliverjevimi potovanji enega najslovitejših časnikarjev, piscev in političnih aktivistov svoje dobe, Jonathana Swifta (1667–1745). Genialna politična satira, v kateri je nastavil ogledalo angleški družbi tistega časa in neprizanesljivo bičal njene napake in sploh sam sistem, je ostala skoraj neopažena, vsi pa so občudujoče zrli v umetelno izrezljani okvir, v katerem so se pritlikavci prepletali z velikani in učenjaki s konji – tako da sploh ni čudno, da je Swift svoja zadnja leta preživel v norišnici. Seveda tudi zdaj, 270 let po njegovi smrti, ni veliko bolje; prej nasprotno. Guliverjeva potovanja so v skrajšani obliki v različnih verzijah, od slikanic do risank in stripov, postala bolj ali manj izključno otroško čtivo, izvirna družbenopolitična Swiftova stvaritev pa privilegij svobodomiselnih intelektualcev.
To ni pravljica
Eden od njih, ki je Guliverjeva potovanja uvrščal v sam vrh svetovne književnosti, je bil tudi angleški časnikar, pisatelj in politični aktivist Eric Arthur Blair (1903–1950), bolj poznan po psevdonimu George Orwell, pod katerim je natanko 200 let po Swiftovi smrti izdal svojo politično satiro, Živalsko farmo. Ker pa seveda ni hotel, da bi se ji godilo tako kot Guliverju, ki je postal zgolj (ne)navadna pravljica za otroke, jo je zvito podnaslovil kot – pravljico. Ukana se je posrečila in politična alegorija, ki nam skozi živali s človeškimi lastnostmi na pronicljiv način pokaže, kaj se zgodi, ko človek dobi v roke neomejeno oblast, je postala eno najbolj poznanih in citiranih družbenokritičnih del našega časa in, jasno, nihče je ni imel za pravljico.
Prašiči, najinteligentnejše živali na kmetiji, sprožijo revolucijo in izženejo starega lastnika, ki jih je samo izkoriščal. Razglasijo svobodo in enakost med živalmi po principu animalizma, živalske ustave, ki jo je napisal idejni vodja upora, pokojni prašič Stari major. Po Napoleonovem prevzemu oblasti se socialna revolucija kaj kmalu sprevrže v diktaturo, v kateri so sicer vse živali popolnoma enakopravne, le prašiči so še bolj. Za ostale živali na kmetiji se tako ne spremeni popolnoma nič, delati morajo še več, kot so nekoč, prašiči, ki so bili prej glavni človekovi sovražniki, pa postajajo vedno bolj podobni ljudem, dokler se tudi fizično ne preoblikujejo vanje.
»Čeprav se je stripovska sezona šele začela, lahko že zapišem, da je Živalska kmetija eden najboljših stripov letošnjega leta.«
Čeprav je Orwell zanikal, da naj bi se roman nanašal na pooktobrsko Rusijo v času stalinizma, pa se nam primerjave s takratnimi akterji ponujajo kar same od sebe. Stari major je seveda Lenin, animalizem pa leninizem, ki ga Stalin v podobi prašiča Napoleona po uspešno izvedenem uporu spremeni v, jasno, stalinizem. Soborec Debelinko, prašič, ki si edini upa nasprotovati Napoleonu, je Lev Trocki, ki ga je dal pozneje Stalin ubiti v Mehiki, govornik Cvilko pa ponazarja Molotova in propagandno komunistično mašinerijo, ki iz prvotnega heroja Debelinka naredi sovražnika in izdajalca domovine ter ga dobesedno izbriše iz narodovega spomina. V veliko pomoč novemu družbenemu sistemu je tudi prašič Minimus, dvorni poet revolucije, ki predstavlja lizunske umetnike in pisatelje v stalinizmu. Ovce, krave in kure, najštevilčnejše živali na kmetiji, so narod sam, kobila Detelja predstavlja rusko žensko in mater, garaški konj Boksač pa sovjetskega delavca v podobi enega od udarniških herojev boljševistične Rusije, rudarja Stahanova, medtem ko je skeptični filozofski osel Benjamin prispodoba intelektualca, ki se drugače ne strinja s stalinizmom, vendar ga stoično prenaša, saj mu kaj drugega ne preostane.
Orwell je bil sicer prepričan levičar, demokratični socialist, kot si je rekel sam, hkrati pa velik nasprotnik stalinizma, saj ga je občutil tudi na lastni koži kot borec v španski državljanski vojni (jasno, na strani republikancev) v frakcijskih bojih med komunisti, trockisti, anarhisti, socialisti in ostalimi skupinami, kar je opisal v knjigi Poklon Kataloniji (1938). Tudi v ostalih spisih je bilo njegovo ostro pisateljsko pero večinoma politično angažirano, naperjeno predvsem proti vsem oblikam totalitarizma in še posebno proti anomalijam v socializmu. Čeprav smo pri nas s stalinizmom razčistili že ob koncu štiridesetih let, pa je Živalska farma (ki je bila v Vzhodnem bloku do padca berlinskega zidu prepovedana) kljub temu izšla razmeroma pozno; šele v času študentskih demonstracij, hipijevskega liberalizma in svobodne ljubezni se je oblast leta 1970 ljubeznivo odločila, da jo lahko beremo tudi v slovenščini.
Izvrstna risarska priredba
V nasprotju z večino svetovnih klasikov literature, ki jih je zaradi bogastva jezika in sloga zelo težko »pretopiti« v kakšen drug medij, denimo strip, pa se Orwellova satira z antropomorfnimi živalmi ponuja kar sama od sebe, tako da je prav čudno, da smo stripovsko adaptacijo dobili šele zdaj. Za likovni del je bil zadolžen Damijan Stepančič, ki je predvsem zelo dober ilustrator (spomnimo se samo nagrajene Prešernove Zdravljice), kar je še kako razvidno v izvrstni risarski priredbi živalskih protagonistov.
V kombinirani tehniki mehkega svinčnika, črnega flomastra in barvnih tušev pred nami oživijo živali s kmetije v vsem svojem blišču in (še bolj) bedi, še posebno navdušujoče pa so podobe zavaljenih prašičev z odlično obrazno mimiko, ki so si sicer vsi precej podobni in jih je težko razlikovati med seboj, kar pa je bila cena, ki jo je Stepančič pač moral plačati za sintagmo, da so vsi politiki – isti. Nasploh so vse živali (z izjemo osla Benjamina, ki je kdovekako izgubil volumen in je bolj podoben oslovi senci kot živi živali, kar pa nam po drugi strani prikaže, kako so bili intelektualci v stalinizmu samo bleda senca samih sebe) zelo dobro narisane, ravno tako kot človeški protagonisti, pri katerih je sicer opazen precejšen vpliv francoskega risarja Manuja Larcenta in njegovega Blasta, kar pa nikakor ni naključje, Stepančič je namreč njegov velik fan in uporaba blastovskih razkošnih figur in grimas (ki so v popolnem sozvočju z živalsko figuraliko) je tako njegov svojevrsten hommage velikemu umetniku. Zlasti pa je treba izpostaviti odlično naslovnico z intrigantno podobo prašiča Napoleona, ki je živa slika in prilika katerega koli diktatorja ali avtoritativnega politika v našem svetu.
Sama priredba za strip je v bistvu dobeseden scenarij lutkovne igrice, ki jo je Andrej Rozman - Roza napisal za Lutkovno gledališče Ljubljana, uprizorjena pa je bila leta 2012 v režiji Vena Tauferja. Rozman se je po eni strani zvesto držal scenarija (zato imamo v stripu tudi precej gostobesednih slik, ki pa niti niso preveč moteče, ker so dokaj enakomerno razporejene skozi celo knjigo), saj bi bila kakršna koli avtorska priredba v tej smeri popolnoma odveč, po drugi strani pa je samo dogajanje pronicljivo prestavil v naše domače okolje, kar mu je tudi zelo dobro uspelo. Angleški farmar Jones tako postane slovenski kmet Janežič, Graščinska farma Janežičeva kmetija, živalska himna pa ne nagovarja več »Živali Anglije, živali Irske …«, ampak »Živali vse dežele naše…« na revolucionarno melodijo »Kovači smo in naša sila…«, ki jo je uporabil že Boris Grabnar v prvotnem prevodu. Nasploh so vsi pevski vložki zelo domiselni in duhoviti ter izvrstno dopolnjujejo Orwellovo besedilo.
V celoti gledano je Rozmanova in Stepančičeva adaptacija izjemno dobra, in čeprav se je stripovska sezona šele prav začela, lahko že zapišem, da je Živalska kmetija eden najboljših stripov letošnjega leta. In ne bi se mogel bolj strinjati z Rozmanovo ugotovitvijo na koncu knjige, da je Živalska farma danes še bolj aktualna, kot je bila ob svojem nastanku ali v času socializma, namreč, samo zamenjati moramo osamosvojitev kmetije z neko drugo osamosvojitvijo, pa nam bo takoj vse popolnoma jasno. Navsezadnje pa je samo od nas samih odvisno, ali bomo živeli kot plemeniti konji v Swiftovi deželi Hauihnhnmov ali kot garaški konj Boksač na Orwellovi živalski farmi.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
