Veliki diplomati malega naroda
Slovenski diplomati v slovanskem svetu. Uredili Ernest Petrič et al. Zbirka Studia diplomatica slovenica, ZRC SAZU in Center za evropsko prihodnost, Ljubljana 2010, 480 str., 40 €
25. 08. 2010
Kadar koli se Slovenija zaplete v kakšen diplomatski spor, zasledimo komentarje, da Slovenci nikoli nismo bili narod diplomatov. Prav zares je tudi dr. Anton Korošec, najvplivnejši slovenski politik prve polovice 20. stoletja, ob srečanju s srbskim ministrskim predsednikom Nikolo Pašićem izjavil: »Čitali smo sicer o Pašiću, vendar nismo bili tako globoko poučeni, da bi poznali te metode na Balkanu, ki so bile tam udomačene.« Tako je namignil, da Slovencem pogajalske veščine niso prirojene. Vseeno pa tudi slovenska zgodovina pozna dobre diplomate, ki so zaznamovali celo politiko habsburškega imperija. Knjiga Slovenski diplomati v slovanskem svetu predstavlja tiste, ki so od začetka 16. stoletja, ko se je v Evropi začela uveljavljati praksa vzpostavljanja stalnih diplomatskih predstavništev, delovali v slovanskih deželah.
Pomen zgodovinskega orisa slovenske diplomatske dejavnosti v slovanskem svetu že v uvodu s citatom Frana Celestina poudarja Igor Grdina. »Naš slovenski in slovanski preporod ima /.../ demokratičen značaj /.../,« je zapisal Celestin, eden tistih Slovencev, ki so se kot štipendisti Slovanskega učiteljskega inštituta šolali v Rusiji. Tako je poudaril, da je bila misel o sodelovanju in povezovanju Slovanov večinoma emancipacijska. To je sicer veljalo predvsem po pomladi narodov, ko so si slovenski politiki v navezi z drugimi narodi habsburške monarhije, predvsem pa v sodelovanju s Čehi, začeli prizadevati za vzpostavitev lastne državnosti.
To je bil tudi čas vrhunca tajne diplomacije in tajnih pogodb, drame, v kateri so se znašli tudi slovenski politiki in diplomati. Najbolj je to veljalo za omenjenega Korošca, o katerem v knjigi piše Bojan Godeša. Korošec, ki je bil celo edini predsednik vlade predvojne Jugoslavije, ki ni bil Srb, se je diplomatski praksi, skupaj s tajnimi mahinacijami (proti katerim je sicer ob koncu prve svetovne vojne tako odločno nastopil idejni boter Društva narodov, ameriški predsednik Wilson) hitro prilagodil. Tako v knjigi beremo o nekaterih zanimivih Koroščevih poskusih, kakršna je bila njegova dvoumna misija (domnevno le zasebno študijsko potovanje) v Bolgarijo leta 1927. Na njej naj bi bil poskušal Bolgare pridobiti za drzen »maksimalni program Jugoslavije«, ki bi segala »od Črnega do Jadranskega morja in od Donave do Egejskega morja«. Še zanimivejša je epizoda o Korošcu iz leta 1940, ki naj bi se »vedel zelo samozavestno in v kuloarjih najavljal ambiciozne in velikopotezne načrte« in ki naj bi, prepričan o propadu Jugoslavije, iskal stik s silami osi. Jeseni 1940 naj bi tako na Dunaju z Nemci celo sklenil »sporazum, po katerem bi Slovenija postala nemški protektorat po slovaškem vzoru«.
Zgodba o Antonu Korošcu ni edina, ki zanika tezo o Slovencih kot o narodu, ki nikoli ni imel velikih diplomatov. To stori že prva zgodba. Neža Zajc piše o Žigi Herbersteinu (1486–1566), ki je bil eden pomembnejših diplomatov habsburških vladarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. Za vrhunec njegove kariere veljata potovanji v Rusijo, na katerih je skušal urediti zavezništvo med Rusijo in Avstrijo. Sloves pa si je utrdil z uspešno misijo na danskem dvoru, katere cilj je bilo reševanje časti Maksimilijanove vnukinje in žene danskega kralja Kristjana II. Ta je ženo prav nedostojno in vsem na očeh varal z Nizozemko neplemiške krvi. Kristjan II. je bil navdušen nad spretnostjo mladega diplomata in ga je bogato obdaril, doma pa je bil Herberstein imenovan za cesarjevega stalnega svetovalca. Herberstein je navsezadnje vplival tudi na delo več rodov diplomatov, ki so se odpravili v Rusijo. Njegovi Moskovski zapiski so dolgo po izidu leta 1549 ostali edini vir podatkov o Rusiji, dostopen v zahodnejših delih Evrope, in »odigrali so pomembno vlogo v širitvi ekonomskih in kulturnih stikov Rusije z evropskimi deželami«. Podobno veličastna in še bolj neznana kot Herbersteinova pa je biografija Ludvika Kobencla, ki je bil sedemnajst let poslanik v Sankt Peterburgu, ves ta čas pa tudi eden najtesnejših zaupnikov Katarine Velike.
Knjigo, katere zelo zanimivo poglavje je med drugim tudi poglavje o »praškem Triglavu«, treh slovenskih veleposlanikih v Pragi med obema vojnama, sklepa vpogled Milana Jazbeca v delo slovenskih diplomatov v vzhodnem bloku. V generalnem konzulu v Bratislavi Vladu Godlerju, ki je z avtomobilom prekrižal pot sovjetskim tankom, ki so po praški pomladi zasedli Češkoslovaško, in ki je tako pokazal nasprotovanje jugoslovanske politike sovjetski invaziji, prepoznamo pravega junaka. O Bogdanu Osolniku, pooblaščenem ministru v Moskvi v letih od 1954 do 1956, izvemo, da je pomagal Sovjetsko zvezo prepričati o nujnosti podpisa avstrijske državne pogodbe. Knjiga pa tudi ne more mimo edinega Slovenca na položaju jugoslovanskega veleposlanika v Moskvi. Jože Smole je veleposlaništvo vodil v težavnih okoliščinah, ko so se zaradi vedno bolj napetih odnosov med jugoslovanskimi republikami v osemdesetih letih tudi njegovi sodelavci na ambasadi nenehno prepirali.
Knjiga s podatkovno bogatim pregledom dela slovenskih diplomatov v slovanskem svetu dopolnjuje pri nas še vedno skromno literaturo s področja diplomatskega zgodovinopisja. Številne anekdote, ki odstirajo le del zakulisja javne politike, pa v bralcu budijo željo po dodatnih pojasnilih, željo, da bi nekoč lahko prebirali še bolj poglobljeno ovrednotenje ali pa ovrednotenja dela posameznih akterjev te knjige.
Pogledi, avgust 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
