In zakaj ne bi jemali mamil?
01. 05. 2012
Ko se je Irvine Welsh pred dvajsetimi leti lotil pisanja, ni imel pojma, kako naj bi bil videti roman. Sedel je za računalnik, naklepal prvih sto tisoč besed, v katerih si je skiciral, o čem naj bi njegov roman govoril, nato pa jih je pustil ležati nekje pozabljene. Potem je napisal Trainspotting – in požel nesluten uspeh. Po šestih romanih se je Welsh domislil, da bi pobrskal za tistimi prvimi sto tisoč besedami. Ni si delal utvar, da jih bo še kje našel, zapiski so bili shranjeni na gibkem disku in poiskati je moral računalniškega strokovnjaka, da jih je pretvoril v sodobno digitalno obliko. »Bilo je, kot bi po dolgem času spet srečal stare prijatelje,« pravi Welsh danes, ko je izšel njegov novi roman Skagboys, ki je nekakšen predhodnik Trainspottinga, saj bralec v njem izve, kaj je Rentona, Sick Boya, Begbieja in ostale edinburške džankije gnalo v svet mamil.
Nova Welsheva knjiga je zanimivo, a zaradi avtorjeve znane nagnjenosti k ignoriranju vseh narativnih pravil tudi rahlo zmedeno branje, piše Guardian. Komur pa je Welshevo požvižganje na literarne konvencije ljubo, bo verjetno še bolj vzljubil njegove književne junake. Welsh si je pravzaprav tudi sam zgradil imidž nekoga, ki je samo z eno nogo v književnem svetu, medtem ko z drugo še vedno tiči globoko v zanikrnih predmestjih Edinburga. Guardianov novinar, ki se je ob izidu nove knjige z njim sestal v nekem edinburškem baru, je zapisal, da pisatelj ta imidž menda še vedno skrbno neguje, saj je bil v pogovoru z njim »presenetljivo neartikuliran«, nemalo stavkov niti ni dokončal oziroma so se končali, ko je govorca zajel krohot. Nekoč je v neki knjigarni k meni pristopil moški, ki mi je povedal, da je prebral čisto vse moje knjige, je pripovedoval Welsh. »Potem pa je dodal: 'In niti ene nisem plačal, vse sem ukradel!' To se mi je zdelo sijajno, ha ha ha ha!«
Kam bi bolj sodila njegova fotografija – na poster, ki promovira rekreacijsko uporabo drog, ali na letak, ki svari pred kvarnim vplivom mamil? Še sam ne vem prav dobro, se smeji Welsh. In dodaja, da se mu še zdaj dogaja, da mu ljudje na literarnih večerih stisnejo v roko kakšno drogo. »Malo moram paziti pri tem, ker zdaj pogosto letim čez Atlantik, zadnjič sem sedel na letalu, segel z roko v žep in zatipal nek zavojček …« Še vedno se noče javno izreči o drogah, o tem se mora vsak človek odločiti sam, pravi škotski pisec. »Pravzaprav me en k**c briga, kaj drugi ljudje počno z drogami.« Vendar se v svojem najnovejšem romanu hočeš nočeš ukvarja prav s to temo: kaj mladeniče iz škotskega predmestja zvabi v objem heroina? Pravzaprav se to kar zgodi, razlaga Welsh, noben prelomen dogodek jih ne pahne v odvisnost, ne bi mogli reči, da so recimo odpuščeni iz kakšne tovarne, pa si rečejo 'Oh, zakaj pa zdaj ne bi začeli jemati mamil?'. Njihovo razpoloženje bi lahko primerjali z razpoloženjem kupa ljudi, ki se na božič znajdejo v isti hiši in se božičnega vzdušja veselijo, potem pa se izkaže, da se nič ne dogaja in da jih bo od dolgčasa pobralo, razlaga pisatelj, ki meni, da vsakdo v svojem življenju potrebuje nekakšno dramo. »V bistvu bi morali spremeniti perspektivo in se vprašati, zakaj ne bi jemali drog, saj nam drugega niti ne preostane?«
Welshev novi roman je s svojo socialno noto in brezizhodnostjo osemdesetih, thatcherizma in naraščajočo brezposelnostjo kot nalašč za današnje obdobje, v katerem prav tako prevladuje pesimizem. No, tega nisem mogel ravno predvideti, se zareži Welsh. Pisatelj sam je, glede na okolje, iz katerega je izšel, preživel dokaj neproblematično otroštvo. »Nisem bil recimo žrtev spolne zlorabe petih stricev,« pravi. V rodnem Edinburgu je opravljal nekaj fizičnih del, dokler se ni v sedemdesetih letih odpravil v London, kjer je delal kot uslužbenec na mestnem svetu v Hackneyju. A se mu je vendarle uspelo potopiti v odvisnost od heroina. V nasprotju s svojimi prijatelji je imel v življenju še mnogo stvari, na katere se je lahko oprl, da se je heroina otresel. Danes njegov vsakdan v ničemer ne spominja na eksistenco junakov iz Trainspottinga ali Skagboys. Živi med Chicagom, Miamijem in Los Angelesom, pred kratkim se je drugič poročil, in to z žensko, ki je od njega mlajša 22 let in se ukvarja z dresurnim jahanjem. V kratkem bo na filmska platna prišel še en izdelek, posnet po njegovem romanu Filth. Glavno vlogo bo igral James McAvoy.
Kako je nanj vplivalo dejstvo, da je bil že njegov prvenec tako uspešen? Je uspeh občutil kot mlinski kamen okoli vratu pri pisanju naslednjih romanov? Welsh odkimava, in se nasploh zdi – v nasprotju s temačnostjo njegovih književnih junakov – izjemno sproščen in ekstrovertiran. Sicer pa mislim, da sem napisal mnogo boljših knjig, kot je Trainspotting, pravi. »Napisal pa sem tudi nemalo pravega sranja,« se zasmeji. Oh, kaj res, in kateri so bili ti romani, zanima novinarja. »Tega vam pa res ne bom povedal, saj jih moram še spraviti v promet!« se odreže pisatelj, ki priznava, da piše tako, kot popiva: kampanjsko. Po abstinenci sledi … Pisanje je odvisnost, pravi Irvine Welsh. V slovenščino so prevedena njegova dela Trainspotting, Porno in Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov (vse je prevedel Andrej E. Skubic).
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
