Pisanje Miljenka Jergovića in njegova knjiga Oče (Založba Sanje, 2014)
Zakaj slovenski pisatelji ne pišemo in ne znamo pisati takšnih knjig?
17. 11. 2014
Tole poznanstvo je že precej staro, drznem si biti rahlo oseben, čeprav ne gre za klasično poznanstvo med ljudmi, ampak za poznanstvo s tistim, kar nekdo naredi, pošlje v svet, in začne to poslano s tem dejanjem živeti neko samostojno življenje, na katerega avtor, v našem primeru pisatelj, nima več vpliva.
O Miljenku Jergoviću in njegovih knjigah sem pisal pred več kot desetimi leti, pravzaprav sta bila Jergović in njegovo delo, šlo je za fazo, ko je s poezije presedlal na kratko prozo, moj prvi poskus pisanja o proznih tekstih. Pred tem sem pisal izključno in samo o poeziji. In ko sem se prvič lotil pisanja o prozi, sem imel precejšno tremo.
Bil je čas Sarajevskega Marlbora, Mame Leone, Karivanov, Buicka Rivere. Esej, ki sem ga napisal, pa je postal spremna beseda k slovenski izdaji Mame Leone in naj bi nekako pripravil teren, uvedel slovenskega bralca v Jergovićev pripovedni svet. Naslovljen je bil »Nostalgija in zmehčana bolečina«.
Tekst mi je še danes precej všeč, kar se redko dogaja, in še danes se mi zdijo povezave in zaključki v njem intrigantni in točni, malo čudna se mi zdi le precej pogosta raba besede ontološko, ki je sicer skoraj ne uporabljam. Mogoče sem hotel z njeno uporabo eseju dati dodatno težo in samega sebe prikazati kot nekoga, ki mu ni tuje niti rokovanje s filozofskim besednjakom.
In kaj vse se skriva v tem eseju? Recimo: teza o dveh vrstah umetnosti oziroma pristopov do ustvarjanja. Prvi se ne spreminja in vedno nosi oseben pečat, drugi pa je nagnjen k večnemu spreminjanju in razdiranju, večnemu izumljanju na novo in od začetka. Potem je govora o slogu kot formalni, jezikovni kategoriji in hkrati tudi o slogu kot nekakšnem nukleusu, jedru, iz katerega raste celoten pisateljev pripovedni svet.
Če vse skupaj prenesem na Jergovićevo pisanje, spada v prvo kategorijo; gre za književnost s prepoznavnim pečatom, avro, nekakšno notranjo svetlobo, ki v bralčevem duhu popisane strani takoj poveže s točno določenim imenom avtorja.
Kar pa zadeva nukleus, tisto drugo obeležje stila, ta ni samo znotrajumetnostna kategorija, ampak je tudi postavitev avtorja v življenje, njegova postavitev ne samo kot pisatelja, ampak tudi kot človeka, njegov odnos do sveta in tudi odnos do časa. Pri Jergoviću ta nukleus predstavlja nekakšna dvojnost: kombinacija nostalgije (kot majhne prevare uma, ki nam dopoveduje, da smo srečni) in bolečine.
Sarajevski Marlboro je bil vojno čtivo, Karivani freske dogajanja in človeških usod na področju Bosne in Hercegovine v prejšnjem stoletju, Mama Leone pa se je od svojih predhodnic ločila predvsem po tem, da je bila (njen prvi del, če sem natančen) izrazito avtobiografska, zasnovana na avtobiografskih dejstvih: na razdvojenosti med Sarajevom in Drvenikom, na življenjskih zgodbah avtorjevega deda, babice, druge babice, očeta, matere in ostalih sorodnikov, ki pa predstavljajo le nekakšno osnovo, ki ji Jergović dodaja različne plasti ter refleksivne in »ontološke trenutke« in jih s tem preoblači v fikcijo.
Miljenko Jergović
Knjiga mi je ob prvem branju delovala pomirjevalno, pri drugem pa se je odprla v neko novo dimenzijo: v žalost. Nostalgiji se je pridružila bolečina. Liki v knjigi in odnosi med njimi so prikazani z neverjetno, popolnoma golo iskrenostjo, ki včasih meji na krutost.
Esej »Nostalgija in zmehčana bolečina« se končuje s smelo napovedjo. Jergović v daljšem eseju z naslovom »Zlata leta«, ki je objavljen v zbirki kolumn Zgodovinska čitanka (meni zelo ljubo, če ne celo najljubše Jergovićevo pisanje), piše o znamenitem romanu Meše Selimovića Derviš in smrt, ki naj bi v zgodovini Sarajeva predstavljal zgodovinsko-sociološki mejnik, predvsem pa veliko knjigo, katere rast je bila podobna rasti tumorja. Z vsakim zapisanim stavkom naj bi bil tumor večji. Ko sem Jergovića bral, sem imel občutek, da lahko ravno on po večdesetletnem premoru napiše takšno veliko Knjigo.
A še preden sem prišel do tega zaključka, sem pisanje oziroma nekakšno domačnost v daljših in krajših pripovednih formah primerjal s plavanjem, s specialisti za kratke bazene in specialisti za olimpijske bazene. Jergović naj bi se bolje znašel v krajših pripovednih formah, krajših bazenih, če hočete, kot pa olimpijskih, metafora za olimpijski bazen mi je bila takrat novela Buick Rivera (prvi del avtomobilske trilogije), ki je bila dotlej najdaljši Jergovićev tekst.
Kar pa zadeva bazene, nekako vemo, da za prave rezultate veljajo le tisti, ki jih dosegajo plavalci v olimpijskih bazenih. Mogoče je nekako tako tudi s pisatelji in pisanjem. In mogoče me v novejšem času v tej tezi rahlo demantira Alice Munro, ki je lansko leto dobila Nobelovo nagrado za pisanje kratke proze.
II
Jergovića sem v naslednjih letih nekako izgubil, če je to pravi izraz. A preko časopisov in spleta sem opazil, recimo po fundusu nagrad in recepciji knjig, po zapisih o prevodih, ki so mu izhajali v zadnjem desetletju, da je postal specialist tudi za olimpijske bazene. Dvorci iz orehovine, Ruta Tannenbaum, Pleše v somraku, Sorodstvo – to je samo nekaj naslovov, ki spadajo v kategorijo »špeh romanov«. Te je Jergović napisal, odkar sem ga nehal intenzivno spremljati kot pisatelja, še vedno pa sem ga precej pogosto spremljal kot zaposlenega na Jutarnjem listu: kot kolumnista in esejista.
Spremljal pa sem ga tudi kot javno osebo, ki se je pojavljala na televiziji. Moram priznati, da so me njegovi nastopi puščali zmedenega, v nekakšnem stanju ambivalence; bil je retorično spreten in pameten, a obenem mi je bil tudi rahlo sumljiv, ker se je na vse spoznal in je vse vedel. Ne morem si pomagati, a takšni ljudje so mi vedno sumljivi.
Ne vem, zakaj nisem bral teh daljših romanov. Mogoče zato, ker jih spremlja glas, vsaj posamične naslove, da so v slovenščino prevedeni precej površno in slabo (prevodi Aleksandre Rekar so zdaj ta problem rešili). Ampak to je bolj slab izgovor, saj bi jih lahko bral v originalu. Mogoče zaradi lenobe. Mogoče zato, ker sem bral druge knjige. A enega sem vseeno prebral, in sicer Pleše v somraku.
Zakaj? Ker sem na spletu prebral, da je na Poljskem dobil visoko denarno nagrado, ki se imenuje Angelus, in sem postal radoveden, kakšen je roman, ki piscu in prevajalcu prinese 41.000 evrov, razdelita pa si jih v razmerju 36.000 pisatelju in ostanek prevajalcu. Takšne številke so v našem kulturnem prostoru čista fantastika.
Kaj reči o romanu? Verjetno je dovolj že to, da je bil tako močan in prepričljiv, da nisem niti za trenutek omahoval in imel želje, da bi ga odložil, kar se mi kdaj pa kdaj, sicer redko, zgodi, ko se lotim knjige, ki ima skoraj 600 strani. Knjige, ki jih berem, namreč izbiram zelo pazljivo. In pri mojih letih tudi ni več nobene potrebe, da bi bral in vztrajal pri nečem, kar mi ni všeč in kar me dolgočasi. Prenehal sem brati zgolj in samo iz razloga, da bi lahko morebitnemu sogovorniku rekel: ja, to knjigo sem prebral. Pa še nekaj me je spremljalo, ko sem bral Pleše v somraku. Kar nekajkrat sem se zalotil, da se mi samo po sebi vsiljuje vprašanje: »Zakaj slovenski pisatelji ne pišejo in ne znajo pisati takšnih romanov?«
Pri opisu vtisa, ki ga je name naredil roman, namerno nisem uporabil nobenega od presežnikov, saj je eden od problemov z recepcijo Jergovića tudi v presežnikih, se pravi v kombinaciji pridevnikov in samostalnikov. Sam sem jih v eseju »Nostalgija in zmehčana bolečina« uporabil kar nekaj, recimo nesporno v kombinaciji s kvaliteto ali izjemen v kombinaciji s pripovednim talentom, vseh teh pridevnikov pa je v recepciji Jergovićevega pisanja toliko, da si je praktično nemogoče izmisliti kakšnega novega, in ker jih je toliko in ker se ponavljajo, se lahko zgodi tudi to, da se znajdemo v nekakšnem inflacijskem stanju, v katerem pridevniki postanejo prazni, izpraznjeni, brez resnične vrednosti in prepotrebnega razločevalnega momenta.
Začenjam sumiti in verjeti, da obstajajo v mojem odnosu do Jergovićevega pisanja neka nenapisana pravila. V tem odnosu ni odločilna moja samoiniciativnost, ampak ima prste vmes želja naročnika. To se je zgodilo v primeru Mame Leone in se zdaj ponavlja s čisto svežim prevodom njegove knjige Oče. Ta dolgi uvod in razgrinjanje zgodovine pa sta potrebna, ker ima vsak odnos s knjigami in pisatelji vedno predzgodovino, tok, razvoj in ker iz tega toka in razvoja lahko vlečemo tudi neke vzporednice s pisateljevimi kasnejšimi knjigami.
III
Mogoče je malo nenavadno, če začne človek, ko naj bi pisal o knjigi, pisati o naslovnici. Mogoče je to popolnoma isti postopek in pristop kot tisti, ko kritik tretjino ali pa polovico kritike porabi zato, da razpreda in razpravlja o ustreznosti naslova knjige, o kateri piše. Temu se po navadi reče kraja prostora in je jasno znamenje, da ima kritik težave. A recimo, da v primeru Jergovićevega Očeta ni tako.
Sploh pa je o naslovnici knjige težko adekvatno pisati, če knjige nismo prebrali in si ne moremo predstavljati odnosa, vezi, ki naj bi obstajala med tekstom in podobo na platnicah, med katere je knjiga ujeta. Trik pri oblikovanju knjig je, da se knjigi določi goriščno točko, centripetalno središče, ki kaže na celoten potek besedila in se nekako spremeni v simbol, ki deluje kot nekaj, kar pripada samo knjigi in njeni vsebini, hkrati pa deluje tudi na drug način: zajame in osmisli določeno dobo in duh časa. Ta simbol, ki je nekakšno jedro branja, se seveda spremeni v vizualno podobo in konča na naslovnici knjige. Postane nekaj, kar bi lahko imenovali njen obraz. In v našem primeru gre dejansko za obraz; dobesedno za obraz. Človeški obraz.
Kakšna je naslovnica Očeta? Črno-bela. Na belem ozadju je obraz moškega, ki pa je temen, nejasen, preveč osenčen in ga je mogoče natančneje videti ne tako, da si knjigo približamo, ampak tako, da roko, v kateri knjigo držimo, iztegnemo in dobimo s tem do podobe nekakšno distanco. Podobno distanco, kot jo mora imeti pisatelj, če hoče jasneje videti snov, o kateri piše in o kateri lahko ravno zaradi tega jasnega pogleda, ki prepozna odnose in mehanizme, napiše tudi kaj tehtnega.
Recimo, da obstaja podobnost med očeti in sinovi, kajti moški na temni fotografiji, čeprav neostri, je dejansko precej podoben Miljenku Jergoviću in nosi značilna očala z debelimi okvirji, ki so jih v času, ko smo odraščali, če so seveda imeli težave z vidom, nosili naši očetje. Je to fotografija Jergovićevega očeta, osebe, o kateri se v knjigi največ piše in po kateri ima naslov? Mogoče.
Knjiga ni fikcija, je značilna predstavnica nekakšnega hibridnega žanra, mešanice med prozo, esejistiko, memoarsko prozo, sociološko analizo, zgodovinopisjem … in še čim. Takšno pisanje mogoče spominja na nekatera Handkejeva prozna dela iz osemdesetih, kot sem nekje prebral (Nauk gore St. Victoire, Poskus o utrujenosti …), a v nasprotju s Handkejem, ki se precej pogosto spogleduje z nečim, kar bi lahko imenovali poezija ali pa vsaj poetično, včasih tudi eksperimentiranje z jezikom, pri Jergoviću tega spogledovanja in eksperimentiranja ni. Ampak hibridnost žanra za bralce ne predstavlja problema, bolj za žirije, ki podeljujejo nagrade, in pa za literarno vedo, ki ima rada red, se pravi, da ima stvari rada preštete in oštevilčene in spravljene v predalčke.
Knjiga se začne podobno, kot se začne Camusov Tujec. Umrl mi je oče. (Danes je umrla mama.) Ker živimo v drugih časih, je način obveščanja seveda drugačen. V Očetu se pošiljajo SMS-sporočila, Meursault pa dobi telegram. Ampak tu se podobnost konča. Camus stopa po ozemlju proze, Jergović pa piše, če je verjeti pisateljskim samooznačitvam – poslovilni esej. In če je verjeti določenim označevalnim drobcem, ki se prav tako pojavljajo v tekstu, je bil ta esej napisan skoraj v enem dihu, v nekakšni frenetični vročici, ki je trajala nekaj dni. Ampak takšen je verjetno samo akt pisanja, ne pa tudi njegov rezultat, vsebina; svetloba in prasketanje nad besedami in stavki.
Jergović je v tekstu distanciran, analitičen, natančen in trezen. Mogoče celo hladen, zagotovo pa neizprosen. Do vseh, vključno s sabo. Značilnosti iz Mame Leone, ki je po avtobiografskih elementih Očetu še najbliže in najbolj podobna, so tu izginile in izgubile nekatere precej prepoznavne jergovićevske obrise; iz teksta se kot hlapi ne dviguje več neka mehka, melanholična žalost, ali pa je, če se to že zgodi, tega zelo malo (izleti na Pale, eurokrem in prvi kasetofoni).
Očetova smrt je nekakšen kinetični trenutek, ki pripoved zavrti. Sproži. In pripoved deluje skoraj po tistem bennovskem principu in spoznanju, ki naj bi veljalo za poezijo, a se ga da razširiti in prenesti tudi na prozo: pesem je že narejena, preden se je začela, pesnik le še ne ve njenega besedila. Skratka: tekst deluje, kot da je bil v Jergoviću že narejen, preden se je sploh začel, le da on ni vedel in poznal njegovega besedila.
Kakšen je dokaz za to tezo? Ta, da Jergović pripoved vodi in oblikuje tako premišljeno, a hkrati tudi spontano, kot bi jo od nekod prepisoval, z nekega osnutka v sebi. Ker je zanjo končno našel prave besede. Osnovno pravilo in skrivnost pripovedovanja, in tole že neštetokrat ponavljam, ni nikoli v napetosti in razburljivosti zgodbe, ampak v tem, kaj v zgodbi čemu sledi. Kako se določena poglavja povezujejo in prilegajo drugo drugemu in seveda tudi – kam vodijo.
Jergović začne z dogodkom, ki ga opiše s štirimi besedami in postavi ločeno od ostalega teksta, ki se nadaljuje v drugi vrstici, potem pripoved pelje v intimne sfere, a te se začnejo v hipu širiti in dobijo dimenzije družinske in družbene zgodovine ter skupnih in ločenih narodnih zgodovin, prerešetanih z vojnami. Potem pisatelj pripoved spet vrne v intimno sfero in govori o navadah določene dobe, in nato smo spet pri družinski zgodovini, iz katere izpelje najbolj intrigantno tezo knjige, ki je razburila veliko ljudi in dvignila precej prahu, sploh ker se jo je bralo vzeto iz konteksta (povrh vsega je izvirnik dela izšel v Srbiji, v Beogradu, in ne na Hrvaškem): »Odgovornost za holokavst je del družbene, torej kolektivne odgovornosti. Tudi odgovornost za holokavst, storjen nad Srbi, Judi in Romi v NDH, je del družbene, kolektivne odgovornosti. Odgovorni so tisti, ki so bili takrat Hrvati, njihovi otroci, vnuki in pravnuki, vsi in vedno, ne glede na to, ali so bili fašisti ali antifašisti, in celo na glede na to, ali so bili njihovi bližnji ubiti skupaj s Srbi, Judi in Romi.«
Temu sledi skok v osebno zgodovino očeta pa njegova mobilizacija, bolezen in odnos matere do sina edinca, intima se neprestano meša s širšim, družbenim kontekstom, sklepa in izpeljuje, če se temu lahko tako reče, se iz posamičnega v splošno, pa tudi obratno. Refleksivnim delom pripovedi sledijo literarni vložki, ki še najbolj spomnijo na Jergovića pisatelja (najboljša poglavja v knjigi, ki so napisana v tem registru, so tista o srečevanju sina in očeta v bolnišnici, o očetovi pisarni, o modrih kuvertah, o darilih, ki so mu jih prinašali pacienti), in potem smo spet pri refleksivnem, analitičnem delu, tu stopi v ospredje Jergović kolumnist in Jergović pisatelj se pomakne v ozadje in čaka, kdaj bo lahko začel s svojim delom in zadolžitvami. Potem se zgodba ponovi, in spet smo pri literarnem, in tako do konca, v neprestanem mešanju različnih načinov pisanja (analitično, literarno, refleksivno), ki pa si sledijo zelo premišljeno in arhitektonsko in dramaturško natančno, čeprav ima bralec hkrati tudi občutek, da gre za visoko raven spontanosti, do zadnjega poglavja in zadnjega stavka v zadnjem poglavju, ki je hkrati tudi zadnji stavek v knjigi: »Na svetu ni nobenega živega Jergovića, ki bi bil v sorodu z mano.«
IV
Če bi poskušal iz pisanja izluščiti tisti stržen, jedro, nukleus, kot sem ga bolj ali manj posrečeno imenoval in iskal pri pisanju o Mami Leone in Jergovićevih zgodnjih delih, bi rekel, da je za knjigo Oče osnovno in najbolj izstopajoče iskanje in pisanje o nečem, kar se imenuje identiteta. Jergović ima v življenju različne identitete, je njihova kombinacija: je izrezan oče, ki je podedoval vsa njegova nezdrava nagnjenja, značajske hibe in slabosti, njegova druga identiteta je ta, da je otrok ločenih staršev, tretja, da je Hrvat, ki se je moral dati po hitrem postopku krstiti, če je hotel dobiti potrdilo o državljanstvu, četrta, da je Hrvat, ko pride v Sarajevo, peta, da je Bosanec, ko je v Zagrebu, a verjetno ga najbolj opredeljuje nekakšna identiteta, ki temelji na svetu iz preteklosti, ki pa je skoraj literaren in ki Jergoviću skupaj z dogodki iz preteklosti pripada intenzivneje od dejstev iz njegovega lastnega življenja, torej tistih, ki jih je dozdevno doživel. In ravno iz te identitete izhajata Jergovićeva teza in njegovo vztrajanje pri kolektivni odgovornosti naroda.
Nekaj podobnega temu, kar je napisal v Očetu, pa je rekel že nekoč prej, le da se je ta oddaljenost od sedanjosti, ki se je prej nanašala na Tita, olimpijado in tekme v Skenderiji in hkrati s tem tudi spoznanje, da je človeštvo nesmrtno in da so se vse epizode iz preteklosti, ob katerih nas preplavlja nežnost, zgodile pet minut preden smo zares prišli na svet, zdaj samo še povečala in se je to umestilo nekam v zadnjo petino 19. in prvo četrtino 20. stoletja.
A obstaja seveda tudi bistvena razlika; razlika v nežnosti. Te v Očetu ni. Osebno mi bolj ležijo intimnejše pasaže knjige – ali pa se v njih laže prepoznam in znajdem kot pa v poglavjih o ustaštvu in kolektivni odgovornosti za holokavst, o manufakturnem hrvaškem nacifašizmu, čeprav mi (nam) Jergović človeške usode, v konkretnem primeru ustaštvo očetovih tet in njegove matere, vedno predstavlja in slika kot preplet in kombinacijo zasebnosti (intime) in širšega družbenega in narodnega konteksta in hkrati tudi konteksta časa in zgodovine.
Nežnost je zamenjala krutost. Ampak ta krutost je bila navzoča tudi že prej, v Mami Leone, predvsem v zgodbah, ki so bile povezane z materjo. Z obravnavanjem njenega lika, z njenim psihološkim in značajskim portretom. V Očetu se tudi govori o materi, ki je pisatelj ni doživljal kot mater, kot mater in očeta je doživljal njena starša, ampak bolj kot sestro, a žarišče je, ustrezno naslovu, seveda na očetu.
In kaj izvemo: da je bil njegov oče mobiliziran v partizane, in ko se je vrnil bolan za tifusom, mu lastna mati ni hotela dati vode, ker se je boril proti ustašem, sama je bila namreč goreča katoličanka in funkcionarka ženske veje ustaške mladine v Sarajevu, da je bil oportunist, vendar iz oportunizma ni počenjal nič slabega, razen tistim, ki so mu bili najbliže, da je bil šibek, da je bil slabič in da ga ni sin nikoli doživljal kot očeta, a da je bil dober in predan zdravnik, ki se je v poklic zatekel zato, da mu ne bi bilo treba odgovarjati na vprašanja, ki so mu jih postavljali najbližji, da so ga pacienti, ki jim je bil na voljo in razpolago ob vsaki uri dneva in noči, na koncu, ob obstreljevanju Sarajeva, skoraj ubili, da je imel njegov sin ob svojem refleksivnem trenutku in ko se je bolj zamislil občutek, da ga oče sploh nikoli ni imel rad, ampak je bil samo njegov strah pred grehom, predmet slabe vesti …
In zdaj smo spet pri obrazu na naslovnici. Lik očeta v knjigi je točno takšen kot tisti obraz na naslovnici. Ali gre za popolno korespondenco med ovitkom in vsebino knjige? Temen, nerazločen, neznan, čeprav hkrati tudi znan in prepoznaven, a v resnici velika enigma in skrivnost, ki se je v knjigi pred vprašanji in razkrivanjem lastne intime in razmišljanja zatekala v objeme in v medicino. A ta skrivnost, o kateri naj ne bi Jergović vedel ničesar, se skozi pisanje počasi razkriva. In bralec dobi dober vpogled v njegovega očeta in hkrati zaprepaden spoznava in ugotavlja, kako slabo tudi sam pozna svoje starše, pa čeprav je živel z njimi in čeprav med njegovimi identitetami ni bilo te: otrok ločenih staršev.
Bralec se ob branju ukvarja z Jergovićevo zgodbo in njegovim videnjem, a se hkrati tudi neprestano sprašuje o svojih odnosih s starši in o lastni identiteti. Jergovićeva knjiga bolj kot zaključke ponuja vprašanja. In na koncu ne ponudi tistega, kar sem nekako pričakoval in kar bi se lahko imenovalo katarza; v knjigi naj bi bilo to priznanje, da ga je očetova smrt prizadela in da ga pogreša. Ne vem, ali sem ta katarzični trenutek pogrešal. Težko bi rekel, čeprav sem si ga nekako želel. Ampak Jergovićevo pisanje ni fikcija, ni roman, je avtobiografsko, in le zakaj naj bi ta katarzični moment dodal, če pa se ni zgodil. Ampak to je moj problem. Ne problem knjige in njenega pisatelja. In to seveda kakovosti knjige ne odvzame ničesar.
V
Po Očetu se bo poznanstvo nadaljevalo in mogoče bo moje naslednje srečanje z Jergovićevim pisanjem branje njegovega »špeh romana« Sorodstvo, zajetne, 1000-stranske družinske kronike (družinske kronike so verjetno moje najljubše čtivo med knjigami, ki jih imenujemo izmišljije), knjige, ki je kot večina del, ki jih je Jergović napisal, naletela na zelo nasprotujoče si odzive, od tega, da gre za neberljivo knjigo, ki je v svoji neberljivosti podobna telefonskim imenikom in slabo urejenim enciklopedijam, do izjave, ki malo spominja na mojo napoved izpred desetletja in več, ko sem o Jergoviću pisal v zvezi s Selimovićevo knjigo Derviš in smrt: da je Sorodstvo monumentalni roman, ki smo ga čakali desetletja. Kako je že s temi bazeni? In kako je z vprašanjem, ki se mi tolikokrat vsiljuje, ko berem res dobro prozo: »Zakaj slovenski pisatelji ne pišejo/-mo in ne znajo/-mo pisati takšnih knjig?«
Hkrati s tem pa se mi vsiljuje še eno vprašanje: »Ali bi bila knjiga Oče takšna, kot je, če bi bil na svetu še kakšen Jergović, ki bi bil s pisateljem v sorodu?«
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Leposlovje:
|
17.11.2014 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
