»Zelo važno je priti na grič«
Stavek je preprost, skorajda do golote enostaven, popolnoma enosmeren, hkrati pa strog, apodiktičen, tako rekoč neovrgljiv; kdor ga izreka, izraža gotovost, ki ne trpi ugovora in ne potrebuje pojasnjevanja. Šest kratkih besed, devet zlogov in pika; nobenega pogojnika nikjer. Mogoče ga je izreči v enem dahu, mogoče razsekati na tri enote s po dvema besedama; v obeh primerih gre za spoznanje oziroma ugotovitev, ki naj deluje vzpodbudno, motivacijsko, in hkrati mejí na ukaz, skorajda priganjaško povelje – samemu sebi ali komu iz govorčeve okolice. Nemara pa besede sploh niso (bile) izgovorjene in se stavek izoblikuje kot misel, nenaden poblisk v glavi, posameznikova hipna presoja oziroma razčlemba položaja; tudi v tem primeru ni nič manj obvezujoč, lahko bi se celó reklo: usodnosten. Dogaja se namreč v sedanjosti – ko bi ga brali v pretekliku, bi učinkoval kot uvod v spominsko pripoved o dogodkih, ki so se končali in o njih udeleženec že vse vé; ko bi ga slišali v prihodnjiku, bi deloval kot napoved nečesa, kar se bo dogajalo v prihodnosti, ki je torej predvidljiva in se je mogoče na njo vsaj do neke mere pripraviti. V stavku, povedanem v sedanjem času, pa je vse zaobseženo v enem, v hkratnosti zaznave in izrekanja le-te: v tem trenutku je vse jasno, nedvoumno, a že naslednji hip je negotov, v njem se razpirajo različne možnosti. Umeščenost v sedanjost (ki pa se bo prej ali slej, najbrž zelo kmalu, pretočila v nejasno, a neogibno prihodnost) daje zbitemu, zgoščenemu stavku izjemen dramatičen naboj: kot bi zaslišali tišino, ki naleže v gledališki dvorani, tik preden se razpre zastor, kot bi v gozdu potihnil vsak šum, še šelestenje listov, preden se razleže rezek rafal.
Besede v stavku so izbrane in razpostavljene učinkovito, pa naj gre za premišljeno slogovno dejanje ali za spontan izrek. Takojšnjo napetost povzroči besedica »zelo«, prislov, ki sam po sebi ne pomeni ničesar, izraža pa, po SSKJ, »veliko mero dejanja ali stanja«, se pravi, napoveduje nekaj presežnega in napotuje, kot nekakšen predtakt, k tistemu, kar prihaja za njim. V našem primeru je to beseda »važno«, o kateri ni dvoma, da zveni in učinkuje na moč tehtno in pomembno, celó tako močno, da se zdi besedica »zelo« pred njo na prvi pogled nepotrebna. In res ni neogibna, pač pa do skrajnosti poudarja »važnost«, nujnost tistega, kar ima slediti. V vsakdanjem jeziku je zveza »zelo važno« lahko marsikdaj tudi puhlica, v jeziku literature, in še posebej, če gre za uvodni stavek obsežnega romana, pa jo je treba jemati prebito zares.
Kaj je torej že takoj tako silno pomembno, da upravičuje še dodatno podkrepitev? Zelo važno je »priti«, se pravi: s premikanjem nekam dospeti. (Ko preberemo Menuet, sprevidimo, da je dogajanje v njem res čez vse dinamično: domala neprenehna hoja, tek, umikanje, približevanje, bežanje, ponavadi brez določenega cilja, prebijanje na drugo stran, in njegove najbolj nepozabne strani so posvečene večdnevni hajki, vročičnemu, dezorientiranemu premikanju v vse smeri.) Glagol »priti« je nedvoumen, dovršen in dokončen, s soglasnikom »r« in s ponavljajočima se vokaloma »i« rezek in oster, nepopustljiv. Zahteva gibanje, akcijo, zaobsega začetek in konec zavestnega premikanja; nikamor se ne pride, če je človek pri miru oziroma se ne podá na pot. Če je – najsi ne vemo, čemú – zelo važno »priti«, je prav tako pomembno, da se premeščanje sploh sproži, da torej nekdo nekam odide in nekaj časa gre, naj bo peš ali s prevoznim sredstvom.
Kakšen in kateri pa je cilj tega dospetja? (V romanu avtor govori tudi o »mučni poti za samim seboj«, o cilju, ki je nejasen in se izmika, skratka o tem, da premikanje sámo po sebi še ne osmišlja cilja, niti potí, pač pa se zdi nekako vrojeno svobodnemu človeku. A čisto na začetku je popolnoma nedvoumen: na grič.) »Na grič.« Po vsem doslej povedanem – o nujnosti odločitve in premika – pomeni takle »grič« kar nekakšno razočaranje: je to cilj, ki je vreden, da se ga tolikanj poudari in izpostavi? Saj niti ni »hrib«, kaj šele »greben« ali »gora«, tudi ne »vrh«, samó in izključno »grič«, manjša vzpetina, ponavadi prijetno zaobljena, na katero priti menda res ni ekstremna naloga, prej ležeren popoldanski sprehod. A razočaranje – če sploh gre zanj – se porazgubi, ko bralca prešine, da je naletel na svojevrsten paradoks: »grič«, kakor je nizek in kot cilj navidez nepomemben, zadobi v luči prej izrečenega ravno obratno lastnost – po spletu okoliščin (in avtorjevi volji) je važnejši, kot bi bil katerikoli vršac ali špik. »Grič«, ki se le rahlo dviga nad ravnico, razneti bralčevo pričakovanje, lahko tudi radovednost: kaj tako neodjenljivo magnetičnega je na njem, da je tako važno priti gor? Odgovor ga nemara pričaka, če se napoti po avtorjevih sledeh.
Znano je, da je Vitomil Zupan najprej nameraval nasloviti svoj vojni roman prav s tem stavkom. Potem si je premislil in ga imenoval, kot ga je. Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) je skladen z avtorjevim nagnjenjem do slikovitih in bralca pomalem begajočih naslovov, poetično nabit s podobo kitare kot strojnice in ustrezno nakazujoč paralelni (slovensko in špansko) zgodbi v njem. Verjetno je eden najbolj udarnih in zapomljivih v slovenskem romanopisju (in je naslov filma, ki je bil posnet po njem, v primerjavi z njim bled in šibák). A tudi s tem, ko je stavek »Zelo važno je priti na grič« opustil kot naslov in ga postavil čisto na začetek romana, pisatelj nikakor ni udaril mimo: ustvaril je lapidaren incipit, ki kljub svoji neposrednosti in takojšnji razumljivosti ohranja literaturi ljubo mero dvoumja in nedorečenosti.
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014