Pred podelitvijo kresnika
Žirija odlično, romani različno
Foto: Jože Suhadolnik
20. 06. 2015
Za najboljše romane preteklega leta so razglašeni Panorama, Kameno seme, Kratki roman o snegu in ljubezni, Po njihovih besedah in Samo pridi domov. Njihovi avtorji niso pisuni brez talenta; spoštujejo, ljubijo ter bolj ali manj obvladujejo literarni izraz.
A pojdimo po vrsti.
Preprosto dolgočasno
Drevesa imajo spomin; marsikaj so videla, bila priče žrtvam vojn in diktatur, in ne bodo pozabila, kakor pozabljamo ljudje – tako sporoča poetični Kratki roman o snegu in ljubezni Marka Sosiča. Neizvirni naslov romana ustreza preprosti vsebini, ki niha med hladnim snegom (sovraštvom) in toplo ljubeznijo.
Marko Sosič
Sosič je tokrat dal glas (en in isti) dvema prvoosebnima pripovedovalkama, največ Almi, materi srednjih let, Slovenki, ki se je z možem iz Trsta preselila v Asiago. Njena največja bolečina je, da njen sin Angelo noče več govoriti svojega maternega jezika. Materi odgovarja le po italijansko ali pa jo sploh ignorira. Upodobitev njunega odnosa je najmočnejša plat romana. Doživeto so podani mučni prizori, kako se Angelo vse bolj zapira v svojo sobo, za zaprtimi vrati pa s prijatelji, ki jih starša ne poznata, kuje strašljive načrte. Zapade pod vpliv fašistične in nacistične ideologije, kar starša povsem ohromi in sproži plaz družinskega nasilja. Angelo ima celo seznam priseljencev, kakršna je njegova lastna mama, ki jih je treba zaničevati, ponižati (posiliti) in odstraniti. Vendar nam kot junak ni zares dostopen. O njegovih motivih in dejanjih ne izvemo ničesar trdnega, le skope informacije iz ust njegove matere. Ta je povsem drugačna od sina, prav izjemno človekoljubna: z mehkobo in toplino neguje starca in starko, umiva stari telesi in z njima deli svojo bolečino. Njena ljubezen do starih teles gre včasih čudno daleč: »Rada bi ju videla, kako se tuširata, Ido in Franca. […] kako teče voda po njuni stari koži«, pravi. Take povedi moramo bržkone vzeti kot metafore (voda izpira rane in odplavlja bolečine); a te so pogosto nekoliko obrabljene. Pa tudi če bi v Sosičevem podobju bilo kaj svežega vetriča, bi svežino odpihnilo presneto ponavljanje enega in istega. Kratki roman o snegu in ljubezni ima namreč izrazito krožno strukturo. Vzpostavlja jo stalno vračanje istih zgodb iz preteklosti, istih obredov umivanja in negovanja ter istih povedi oz. njihovih variacij, to pa je bralcu odveč, saj učinkuje dolgočasno. Kolikokrat se ponovi ta ali ona oblika stavka »sin, ki noče več govoriti mojega jezika«, petdesetkrat? Ponavljanje ima včasih moč, da tesno zveže celoto skupaj; a tu gre preprosto za pretiravanje. Vsa knjiga je narejena iz zgolj peščice znova in znova recikliranih spominov. Lahko bi ugovarjali, da so spomini po svoji naravi trdovratni in da je avtor poskušal prikazati to, kako se jih včasih ne moremo ali nočemo, po drugi strani pa tudi ne smemo znebiti. A junakinji, ki jima je spominjanje glavna dejavnost, sta s tem puščobni in postarani. Celo edina dinamična in svetla zamisel, da bi Alma fotografirala stoletna drevesa po deželi in priredila razstavo, na kateri bi drevesa pripovedovala zgodbe, ki so jih videla, nazadnje ostane nerealizirana, brez epiloga.
Tem najbolj motečim hibam se pridružujejo še druge pomanjkljivosti. Bralec je denimo posiljen z dolgim povzetkom vsebine filma Dvojno Veronikino življenje in predolgim seznamom nastopajočih in sodelujočih. Nepotrebna je tudi večkratna omemba romana Kratki roman o snegu in ljubezni (enkrat v različici o ljubezni in snegu), ki se brez razvidnega smisla pojavi v knjižnici, ipd. Krajša kot je pripoved, bolj mora biti intenzivna in izčiščena, saj je vsaka pomanjkljivost proporcionalno toliko usodnejša. To pripoved imam zato za nedokončano in ustrezal bi ji naslov Pol romana o snegu in ljubezni.
Zadušno monotono
Naključje (ali stvar okusa tokratne kresnikove žirije, ki izbire gotovo ne prepušča naključju) je v peterico naplavilo še en poetičen roman, ki prav tako gradi na pripovedovanju, spominjanju in nenehnem krožnem ponavljanju istih podob. Panorama Dušana Šarotarja, ki se je znašla med izbranci, je v marsičem literarna sestra Kratkega romana. Romana sta naseljena z istimi ključnimi pojmi, kot so oblaki, nebo, morje, jezik, fotografiranje, žalovanje in spominjanje, in tudi fraze »je rekel«, »je rekla« se kopičijo v obeh, v Panorami se celo nenormalno namnožijo.
Šarotarjevo pisanje je v preteklosti že doseglo pravo ravnovesje med vsebino in slogom ter z nekaterimi deli poželo nemalo navdušenja z moje strani. Zdi pa se mi, da predolgo vztrajanje v eni in isti sentimentalno-poetični drži izgubi literarno moč. Podobe zunanje in notranje pokrajine, kakor jih slika Šarotar, bralca prej ali slej začnejo odbijati.
Dušan Šarotar
Tako kot Sosičevega pol romana je tudi Panorama: Pripoved o poteku dogodkov precej dolgočasna. Čemu služi podnaslov, ko pa v romanu ni pravih dogodkov? A dogajanje je pogrešljivo, junaki pa ne. V Panorami jih ni, so samo besede različnih oseb, ki se zlivajo skozi pisateljeva usta. Dobronamerna bralka si bo to tolmačila tako, da je pisatelj njihov medij, ki jim radodarno pušča do besede. Toda v resnici so glasovi vseh različnih oseb en in isti, nespremenljivi in nespregledljivi pisateljev glas, ki deluje (tudi sama se že ponavljam) monotono. Polnokrvne osebe ostajajo zunaj bralčevega obzorja; vse je preplavila pisateljeva reka poduhovljenega občutenja sveta.
Ko že uporabljam izraz »poduhovljeno«, naj še omenim, da je v Panoramo kot z drugega planeta vdrla nova tehnologija v obliki tablic, Google Eartha in Facebooka – tehnologija, na katero se avtor smešno opira, kakor da je brez nje izgubljen. V svoji izgubljenosti se poskuša znajti tako, da se na vsakem koraku locira na svetovnih spletnih zemljevidih. Seveda, tehnologija je del našega vsakdana, realna je, oblega nas; zato pa je Šarotarjev duševno poetični svet nekaj nevsakdanjega. Avtor se ali neprepričljivo pretvarja, da se oba svetova lepo zlivata, ali pa zares spregleduje konflikt in sploh ne opazi plodnih tal za ironične poudarke.
Vsebina Panorame je v grobem taka: Pisatelj se je odpravil na Irsko, da bi pisal, pozneje pa je iz literarnih razlogov odšel še v Belgijo in Bosno. V teh krajih se je seznanil z ljudmi, o katerih je napisal pričujoče besedilo. O njih zato poroča brez izjeme prijazno, naklonjeno, s hvaležnostjo, kot da se jim skuša oddolžiti, ker so z njim gostoljubno delili svoje izpovedi. Ne skriva, da piše o realnosti, resničnih doživetjih in ljudeh. Odreka se svobodi (fabuliranja in kritiziranja), ki bi mu jo nudila fikcija. A čeprav osebe temeljijo v realnosti, njihov izbor deluje umetno: vsi so izseljenci in tematika romana je povsem homogena. Gjini je albanski emigrant na Irskem, Spomenka iz Sarajeva živi v Antwerpnu (in nima nikogar, s komer bi govorila v svojem jeziku – še eno zanimivo stičišče s Kratkim romanom), Slovenka Renata občasno dela v Bruslju, Jane je Američanka z irskimi koreninami. Zbrani so z vseh vetrov, njihove zgodbe pa se stikajo v momentu razseljenosti. Taka idejna struktura deluje shematično. Niti junaki niti naključni kraji po Evropi, ki jih pisatelj obišče, med sabo niso povezani. Združuje jih samo pisatelj, ki se tudi sam čuti brezdomnega, izgubljenega, čeprav lastne dežele ni bil prisiljen zapustiti zaradi vojne in lakote, temveč se je šel potepat po pisateljskih rezidencah in literarnih večerih.
V spremni besedi lahko preberemo, da se je Šarotar spretno izognil temu, da bi bil s pisanjem o pisanju ceneno samonanašalen. Temu moram oporekati: tu je primer pisanja o pisanju, ki sicer ustvarja vtis nečesa pomembnega, skoraj svetega, a je dejansko navadno mašilo, brez naboja. Na primer: »popil kavo, se počasi vrnil v stanovanje in ves dan pisal te vrstice.« Hvala lepa. Ugovarjati pa moram še neki malenkosti. Pisatelj v Panorami naj bi bil »Šarotarjev alter ego«. A ni. Gre za samega Šarotarja, in ne za tak ali drugačen drugi jaz. To je navsezadnje na svojevrsten način potrdil tudi avtor sam: v zgodbo je vstavil fotografije, ki jih je posnel na potovanju. Prikazujejo resnične ljudi, npr. njega samega, pa tudi resnične kraje. So povsem vezane na besedilo, ne gre za abstraktne podobe, ki bi jih lahko sami po svoje vtkali v literarni svet. To pa pomeni, da si literarnega sveta Panorame ne moremo več predstavljati po svoje. Šarotar je bralcem tako rekoč vzel glavno pravico, osrednji vir užitka: Ingardnova prazna mesta, ki bi jih po svoje zapolnili. Njegovo pisanje je kot meditacija v tišini, fotografije pa vdrejo vanj kot hrupna, moderna glasba. Njegova beseda se nanaša na pretežno nesnovne svetove, odpira neomejena prostranstva duše, fotografija pa svet zameji in zamrzne. Menim torej, da so dokumentarne fotografije v tem literarnem delu odveč. Avtor si je morda rekel, da škoditi ne morejo; toda prav škodijo lahko, saj nevtralizirajo moč besednega izraza.
Veronika Simoniti
Dolgočasno brezhibno
Kameno seme, prvi roman Veronike Simoniti po dveh uspešnih zbirkah kratke proze, nam ne da prave predstave o moči besed, čeprav gre za jezikovno izbrušeno delo. Kaj nam sporoča sam naslov? Nič posebnega, le rahel hlad zbuja. Po prebranem romanu lahko spesnim, da je kamen pač »seme«, iz katerega ne zraste nič. Kamen v romanu sproži plaz dogodkov, ki ničesar ne spremenijo. Kameno seme je kameno seme: brezhiben roman, inteligentna stvar, mravljišče raznih narodnosti in obenem razočaranje.
Brezhibno, a vendar – razočaranje? Hibe literaturi dajo osebnost, jo značilno obarvajo. Po hibah si zapomnimo pisatelje in jih laže pospravimo v ta ali oni predal. Kameno seme pa je nekaj brezhibno izdelanega, dovršenega, a zato hladno brezosebnega. Veronika Simoniti je sicer opravila težje delo od Šarotarja in Sosiča (tako primerjanje je seveda le ugibanje). Dosti truda je bilo vloženega v zahtevno strukturo, ki je osvežujoča. Avtorica se tretjeosebno spusti v kar dvanajst junakov oz. junakinj in vsakokrat opisuje dogajanje z vidika enega od njih. Ni glavnih in stranskih junakov, vsi so na isti liniji. Nihče ni kralj, ki bi mu drugi rabili kot preproge in kulise. Pisateljici velja čestitati, kako spretno je stkala širšo sliko tridimenzionalnega dogajanja. Vsak junak nam po malem odkrije kake nove podrobnosti celote. A preostalo je – ponavljanje. Čeprav je vsak junak nekoliko drugačen in ima svoja zanimanja, so si vseeno preveč enaki in obnavljajo zgodbo, ki jo poznamo na pamet. Po petkrat, desetkrat ali tudi dvanajstkrat prebiramo o istih dogodkih. Do neke mere se nam odstirajo v drugačni luči, in to je tisto, kar je res dobro izpeljano. A kljub vsemu je rašomonska struktura preslabo izkoriščena. Ne drznem si sicer postavljati se nad tako izbrušeno delo in pisateljici soliti pameti, kaj naj bi napravila drugače. Pravim le, da v prostem času tega romana ne bi brala, čeprav se odvija na hrvaškem otoku, na počitnicah, na morju (morje je pomemben motiv tudi pri Sosiču in Šarotarju), in čeprav so junaki narodno tako pisani: Francozi, Italijani in Hrvati. Med njimi je mnogo čudakov, en sprva skrivni homoseksualni par (ki je predvidljiv), vojni veteran, konservativni in liberalni osebki. In, demonstrativno, nobenega Slovenca. Skratka, svetovljanska reč, ki pa se me ne dotakne.
Morda je kriv prav brezhibni, neizraziti »bogati« slog. Naj navedem le dva primerka: »ko je sédel na furlanski stol, je bil kot figura, izrezana iz cenenega časopisa in nalepljena na fotografijo vzorne kuhinje iz razkošne revije o notranji opremi.« Opis, ki je na prvi pogled silno natančen; a če pogledam bolje, se mi zavrti pred očmi od praznih besed, ki tečejo kot namazane, brez slikovite moči, s kakršno se hočejo kititi. Ali tole: »Ko so otroke vprašali, kaj potemtakem pomeni biti neviden, so vsi odgovorili, da so sicer njihova telesa vidna, ko so oči zakrite, skriti pa da so oni sami: njihov jaz, njihovo sebstvo je v njihovih očeh.« Tako naj bi odgovarjali triletniki?
Avtorico jezik včasih preveč zanese. Nikoli pa je ne posrka čustvovanje tega ali onega junaka. Je najbolj razumska ustvarjalka v peterici. Naj so njene osebe še tako čudaške, naj trpijo ali se veselijo, z njimi ne sočustvujemo, ker jih avtorica drži na vajetih jezika. Kaj bi se zgodilo, če bi vajeti popustila, se razvnela, razplamtela? Bi nastala kakšna hiba?
Intermezzo
Že slišim očitek, naj namesto pritoževanja pridem na dan z boljšimi romani. Kaj bi se po mojem moralo znajti med finalisti namesto gornjih les miserables? Ne, ne: žirijo tokrat jemljem v bran. Izbrana peterica je solidna in kaže na to, da člani žirije dajejo prednost umetniškemu, poetičnemu in celo hermetičnemu. To me pomirja, trend gre, po več škandalih, spet v pravo smer. Drugačna sestava žirije bi v ožji izbor verjetno nominirala koga drugega, npr. Štegrovo knjigo Odpusti ali Kakorkoli Polone Glavan, ki sta obviseli v deseterici. A sama pritrjujem tej žiriji. Odpusti je sicer znosna reč, če odštejemo, da je preveč žanrska, izključno mariborska, da neestetsko pretirava s »spakovanjem umetniškega establišmenta« in da – spet – nima resničnih junakov. Namesto z junaki nam avtor postreže z dramskimi osebami, še huje: s posodami, skoz katere na teatralen način zliva njuejdževske modrosti. Gre bolj za groteskno gledališko predstavo kot za roman, in tega knjiga ne skriva. A Štegrovo delo omenjam zgolj zato, da se lahko zgrozim nad zapisom na zavihku knjige: menda bi jo utegnila napisati Bulgakov ali Vian. Ta bizarni reklamni zapis žirije k sreči ni zavedel.
Drugi omenjeni roman deseterice Kakorkoli je prejel laskave recenzije. Glavanova se je v svoji junakinji vživela z več strasti kakor Simonitijeva v svoje, in branje je zato bolj doživeto. A največji problem romana Kakorkoli je, da podleže črno-beli optiki. Lili (s fantom Marsom) in Alja (s prijateljico ter z bosansko družino, h kateri hodi) sta ekstrema, primitivni in plemeniti pol. Ob tragičnem koncu dobimo vtis, da je avtorica Marsu njegovo agresivno nestrpnost podtaknila. Nekdo je pač moral odigrati umazano vlogo za prezentacijo humanističnega sporočila. Toda kakšnega? Da je nasilje boleče? Da so priseljenci – pa smo spet pri priljubljeni tematiki sodobnih prozaistov – prav tako človeški, če ne celo bolj (skromni, nemočni) od avtohtonih ljudi? Bojim se, da ljudje, ki bi potrebovali tak poduk, ne berejo romanov; in da smo tisti, ki jih, bolj strpne sorte. Se pa, vsaj jaz, ob poenostavljeni logiki romana hitro čutim podcenjeno.
Še dve besedi o romanih starih mojstrov Lainščka in Jančarja, ki se nista uvrstila niti med deseterico. O Lainščkovem romanu Strah za metulje v nevihti mi na duši leži tale malenkost. Na levem in desnem zavihku knjige, za povrh pa še v spremni besedi, piše, da gre za sklepni del trilogije, h kateri sodita še deli Ločil bom peno od valov in Muriša. Simptomatično je, da je prav ta podatek tako pretirano poudarjen, saj je zavajajoč – navadna laž. Ne le, da roman nima s prvima deloma »trilogije« ničesar skupnega; tudi dorasel jima ni. Cesar je nag.
A tokrat je spodletelo tudi Jančarju. Napisal je Maj, november, ki ga ni vreden. Je poskušal stvar opraviti na hitro? Je mogoče, da njegova muza tiči v oddaljenih časih in daljnih krajih, ko pa jo je skušal zapopasti tukaj in zdaj, v slovenski sodobni realnosti, mu je ušla med prsti? Zakaj skoraj vsi pisatelji silijo v aktualnost in družbeno kritiko (ter pri tem oponašajo novinarje), pa naj jim je to pisano na kožo ali ne? Ne gre mi iz glave podoba Dušana Šarotarja, ki po svetu potuje z dušo v enem žepu in s tabličnim računalnikom v drugem, na lovu za izseljenci. Neavtentičen prizor, podobno kot omenjena romaneskna polomija pisatelja svetovnega kova.
Andrej E. Skubic
Strasten objem
Sodobna družbena problematika naj ostane tistim, ki jim leži, npr. četrtemu finalistu Andreju E. Skubicu. Čezenj sem imela že zvrhan koš kritičnih pripomb, zato tokrat z veseljem oznanjam, da me je roman Samo pridi domov osvojil. Skubic se tu med pisanjem sprosti in razživi. Sem ter tja celo za odtenek preveč, nič hudega, na splošno pa bralca zgrabi z živostjo pripovedi in z življenjskostjo junaka, ki je, končno, ves iz mesa in krvi. Novi roman korespondira s prejšnjim Koliko si moja?, a ga nadkrili. Uporablja pretežno standardni jezik, odklonov v pogovorne lege pa je ravno prav, da vso stvar začinijo in junaka, odvetnika Leona, še bolj umestijo v realni kontekst. Menjujeta se prva in tretja oseba, ki Leona razkrivata na več ravneh. V njegovi odvetniški pisarni se znajde marsikateri bizaren primer; med drugim sosed, ki bi tožil soseda zaradi cigaretnega dima, kar se Leonu zdi docela nedoumljiva stvar. (Mimogrede bi se tu pritožila, da se je v moji dnevni sobi zadnje tedne prižigalo cigareto za cigareto. Iz vseh finalistov – izjema je Sosič – se je verižno kadilo; junaki samo čakajo, da se pisatelj obrne proč, in že si enega prižgejo.) A ker je profesionalec, primer sprejme.
Skubic izjemno poznavalsko in od znotraj obravnava koruptivno odvetniško sceno, povezano s politiko in tajkunstvom. Njegovi literarni prijemi so večinoma posrečeni; edino angelu, ki mu Leon razkriva svoje življenje, bi se lahko odpovedal. A ima ga ravno zato, da nam razkriva Leonovo življenje.
Skubic je eden redkih slovenskih pisateljev (družbo mu dela še dinamični Miha Mazzini), ki je osredotočen na dogajanje, situacijske obrate, presenečenja in suspenz, ne da bi pri tem skrenil s pravega, tako rekoč počasnega in plastično detajliranega romanesknega ritma. Če pa hoče kdo pri njem iskati globlje resnice, jih ne bo našel, trčil bo le ob odsev nepregledne prozaične realnosti. Kljub temu lahko bistroumni bralec doživi tudi kakšno razodetje. Leon je prikazan kot poštenjak z etičnimi standardi, ima čudovito samopodobo in bralcu je ves čas simpatičen. Življenje mu poka po šivih, a tega so, tako vsaj kaže in tako meni tudi sam, krivi drugi. Skubic res inteligentno pokaže, kako tipično človeški je Leon v tem, da ne vidi sebe in svoje zlagane situacije, popačene samopodobe, sprevržene percepcije drugih. Vrhunec mojstrstva pa je v tem, da omogoči bralcu to opaziti šele tik pred koncem.
Koitus interruptus
Samo pridi domov je enkratno bralno doživetje. Izvrstno in hkrati namenjeno enkratni konzumaciji. To ni roman, ki bi ga brali znova in znova, čeprav se avtor z nami spretno igračka kot maček z mišjo. Gre za tiste vrste delo, ki je bliže odvetniškemu trilerju kot umetnosti, bliže življenju kot knjigi. Je del življenja in v življenju, med bralci, tudi zaživi. Vsem ga svetujem v branje. Komaj komu pa lahko priporočim roman, ki ga nalašč odrivam na konec. Po njihovih besedah Katarine Marinčič je samozavesten, čeprav dosega le ozek krog bolj rafiniranih bralcev, a je morda prav zato pripraven za nagrade (prejel je kritiško sito). Skubičev roman je življenjsko praktičen; Po njihovih besedah pa je privzdignjen nad življenje v umetniškem smislu. Privzdignjen, pa čeprav zato marsikaj žrtvuje. Postane izumetničen, izmenično nagovarja in izgublja bralca, stkan je bolj iz naključij in sprotnih domislic kot iz nujnosti. Oba romana ne bi mogla biti bolj oddaljena drug od drugega. Medtem ko me Samo pridi domov strastno stiska v svoj objem (niste vedeli, da je literatura erotična?), me Po njihovih besedah silovito odriva od sebe. Predvsem pa Marinčičeva nenehno prekinja bralsko iluzijo in povzroča frustracije, tako kot koitus interruptus.
Toda pred nami je slogovna mojstrica, njen slog zakrpa vsako razpoko, ki nastane (ki jih avtorica nalašč povzroči na stotine). Slog – in ne neutrudno ponavljanje enih in istih stavkov ali večno obnavljanje že prežvečenih epizod – drži celoto skupaj, jo povezuje, osvetljuje z različnih strani. Imamo stavke in odstavke v tujih jezikih od nemščine, francoščine, ruščine, latinščine do grščine, a nad to eruditskostjo se ne mislim pritoževati, ker se rodi iz strasti do jezikov. Sicer pa obvladovanje jezikov ne bi bilo dovolj, če bi bilo le kamuflaža, če ne bi šlo z roko v roki z lucidnimi, pretanjenimi opazkami o človekovi naravi, umovanju, potovanju in delovanju.
Katarina Marinčič
Avtorica je izbrala štiri zelo različne junake: Schliemanna, odkritelja ostankov Homerjeve Troje; Karla Maya, avtorja Vinetuja in drugih pustolovskih del; agenta protiobveščevalne službe P. (Iona Pacepo); in ne nazadnje najbolj izmišljenega, pisatelja Pavla, ki je bral njihove spomine ali biografije ter sklenil o njih napisati pričujoči roman. Zapisala sem, da je Pavel najbolj izmišljen, toda resnica je najbrž ravno obratna. Ostali trije so precej podkovani z izmišljijo, čeprav so bivali kot realne zgodovinske osebnosti, Pavel pa je pisateljica sama ali vsaj njen odsev v steklu, skozi katerega gleda med ustvarjanjem. Ta roman je najbrž edini v peterici, ki ga je vredno prebrati več kot enkrat, ker si je z njim mogoče na vse pretege beliti glavo (komur taka telovadba ni odveč). Razmišljamo lahko o usodah enega ali drugega junaka posamič ali pa o tem, zakaj jih je pisateljica strpala v isti prostorček; je to storila na silo ali zadaj nemara tičijo kakšne notranje povezave, ki jim še nismo prišli na sled? Začetki branja so lahko zmedeni, ker je premalo konteksta, ta je zelo razmajan, pa tudi s predznanjem si večina med nami ne more pomagati. Vsiljujoči se metafikcijski komentarji so me sprva odbijali. Kot sem zapisala ob Šarotarjevi Panorami, je danes pisanje o pisanju težko navdihujoče, človeka le ujezi. A Katarina Marinčič je povsem drugačen primerek. Napisala je knjigo o pisateljevanju – in ne o treh zgodovinskih osebnostih, kakor je videti na prvi pogled. Tu komentarji o pisanju niso mašilo, ampak glavna tema, ki prežema tudi odstavke, kjer morda zdrsnemo v zgodbo. To je roman o fabuliranju, dramatiziranju, izmišljevanju in prikrajanju dejstev. O radostih in mukah, ki prežemajo pisatelja med delom. O tem, kako izbira, kaj zavrača, kaj poudarja, česa ne prikriva, s čim se poigrava, čemu se hahlja sam pri sebi, zakaj mora posploševati, ne more biti konkretnejši, se mora sramovati, se v nič dajati. Pisatelj pri svojem delu ves čas lovi lastni rep, ki ga, jasno, ne ujame. Katarini Marinčič je uspelo podati temeljno pisateljevo radovednost, ko poskuša po voajersko pokukati v domove drugih ljudi, celo smukniti v njihove hlače in čevlje, zasesti njihov kraj in čas bivanja, si predstavljati, kako jih je determiniralo njihovo družinsko ozadje, in doumeti tisto notranjo žilico človeka, svobodno voljo, gibalo dejanj. Pri tem je – tako sporoča tudi Marinčičeva z izborom snovi – domala nepomembno, za koga (za katere tri) gre. »Zaželel sem si, da bi bil nekaj časa on. To sem si zaželel iz čiste radovednosti,« pravi Pavel. Povejte mi, kaj bi lahko bilo čistejši motiv za pisanje? Prav ta pisateljska, a tudi občečloveška radovednost je v romanu plastično zastopana. Roman z vsemi literarnimi postopki in njihovim ozaveščanjem, s stalnimi komentarji junaka pisatelja in junakinje gledalke nima vonja po postanem postmodernizmu. Ne cilja v razkrajanje lastnega sveta in v opozarjanje, da je vse (tudi spomini, avtobiografije) fikcija – to že vemo. Laž in nelaž sta sekundarna, čeprav zelo zabavna tema. Roman nas vabi, da v živo gledamo, kako se besede sestavljajo in se nanje nalagajo pomeni, podpomeni, in kako se sproti spet usipajo kot pesek med prsti, da se na naslednji strani lahko znova zberejo, oživljajoč mrtve osebnosti. Marinčičeva je izbrala naključne pomembne moške iz preteklosti, nedostopne in tuje, jih zvlekla za rokav v našo bližino in izpostavila našemu (ne)razumevanju. Največkrat ne vemo, kateri elementi so točno biografski in kaj vse je potvorjeno, kar nas polni z negotovostjo in spravlja v zatajevani bes. Le vztrajni se bodo pregrizli do konca. A tam bodo za nazaj ugotovili, da so vsi izsiljeni prehodi med zgodbami ter druge »nerodnosti« pravzaprav namenjeni temu, da uresničijo bralčevo večno hrepenenje, da bi pisatelju v njegovem ateljeju gledal čez ramo. Bralci smo tokrat oropani za iluzijo zgodbe, zaživimo pa v iluziji, da sami pišemo, kar se nam črno na belem prikazuje pred očmi. Kdo si ob dobri knjigi še ni zaželel, da bi jo napisal sam?
Morda bi morala povedati kaj bolj strnjenega in udarnega, npr.: Pred nami je knjiga o popotnikih, pustolovcih, Odisejih in tudi Penelopah. Ali vsaj omeniti, da so tu glavni vir navdiha nadarjeni duhovi, ki imajo moč, da se dvignejo iz bede. A vsaka taka izjava je samo parcialna. Lahko bi sklenila z oprijemljivo in preverljivo opazko: Po njihovih besedah je roman, ki mojstrsko (in dobesedno) združuje liriko, epiko in dramatiko, kar je izvrstno uspevalo že pisateljičinemu očetu Andreju Hiengu. Lahko bi končala z naslovom, ki mi tudi tokrat ni pogodu, nemara zato, ker bolj pristaja romanu Dušana Šarotarja, na zeleni platnici pa bi želela videti kaj vsebinsko morda manj točnega, a zato bolj očarljivega. Marsikaj bi še lahko, pa se bom raje obrzdala in vrnila na začetek.
Se spomnite besed o drevesih, ki so žive priče lepotam in grozotam in hranijo spomin, ki ljudem kopni? V tem se skriva poetična resnica. A Sosič ali Šarotar me s svojim delom tokrat nista uspela prepričati o tem, kar tako ali tako verjamem. Zato pa me je bolj prevzel roman Po njihovih besedah, ki že na prvi strani polemizira z omenjenima tekmecema in tudi izreka – prav nasprotno – resnico: »Gozd je prazen. Larifari, dihanje in šepet mogočnih krošenj! Drevesa ne šepetajo, nimajo duš, njihove izmišljene duše so projekcija človeških.«
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
