Civilna družba - ali jo imamo?
Kako preseči ekskluzivizem, ujet v politične delitve?
28. 01. 2011
Civilna družba je še eden od pogosto uporabljanih, a različno pojmovanih konceptov družbene teorije. Obstajajo različne dileme tako glede njene vsebine, v smislu tega, kdo in kaj vse sodi v njen okvir, kakor tudi glede opredelitve njenega razmerja do ostalih družbenih sfer, še posebej do države oziroma politike – predvsem v smislu, ali gre za z državo povezano ali od nje ločeno področje.
»Pogoj za to, da civilna družba deluje v smeri vzdrževanja in krepitve demokracije, je njena notranja pluralnost.«
Večina teoretikov je področje civilne družbe na tak ali drugačen način povezovala z demokracijo kot tipom politične ureditve, ki je značilen za zahodni svet. Vsaj od Tocquevilla naprej velja, da je razvita civilna družba dejavnik, brez katerega polno demokratično politično življenje ni mogoče. Tako jo je mogoče smatrati za enega od družbenih pogojev demokracije (social requisites of democracy), kot jih je opredelil Seymour Martin Lipset, se pravi tistih predpostavk, ki so nujne za to, da se vzpostavi demokratični politični okvir.
Pogoj za razvoj političnega pluralizma, ki predstavlja osnovo demokracije, je namreč obstoj družbenega pluralizma. Ta se nanaša na določen socialni dinamizem v smislu mnoštva organiziranih skupin z različnih področij družbenega življenja in pestrosti njihovih organizacijskih oblik. Za vzpostavitev stabilne demokracije je potreben določen samoorganizacijski potencial družbe, se pravi sposobnost njenih posameznikov in skupin, da na organiziran način delujejo v javnosti. V tem smislu opravlja civilna družba različne demokratične funkcije, kot so artikulacija družbenih interesov, informiranje državljanov, nadzor nad nosilci oblasti, krepitev kompetenc državljanov in končno tudi krepitev zaupanja in pripravljenosti na sodelovanje.
Vendar kakor je na eni strani civilna družba dejavnik razvoja določenega tipa politične ureditve, na drugi strani tudi sama za svoj razvoj potrebuje ustrezen institucionalni okvir. Pri tem imamo v mislih predvsem obstoj pravne in demokratične države. Če avtoritarna država omejuje razvoj avtonomne civilne družbe, pa za demokratično državo ne velja samo, da ni sovražna civilni družbi, ampak s svojimi institucijami, predvsem institucijami pravne države, šele omogoča njen polni razmah. Njeno družbeno mesto je namreč tu formalno določeno, pri čemer svobodo delovanja civilnodružbenih akterjev ščitijo prav mehanizmi pravne države, katere bistvo je v zaščiti posameznikov in skupin pred »zunanjimi posegi«, tudi tistimi, ki prihajajo s strani nosilcev oblasti.
Pogoj za to, da civilna družba deluje v smeri vzdrževanja in krepitve demokracije, je njena notranja pluralnost. Demokratična civilna družba je v načelu prostor, odprt različnim akterjem, katerih vrednote in cilji delovanja so si lahko marsikdaj in v marsičem v kontradikciji. Edino v določenih specifičnih okoliščinah lahko deluje na poenoten način: denimo ob raznih prelomnih zgodovinskih dogodkih, kot je bil razpad komunističnih sistemov ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, ko je dejansko prišlo do povezave različnih civilnih gibanj, ki so nastopila enotno zoper komunistično oblast. Sicer pa je to sfera, kjer resda obstaja konsenz o temeljnih vrednotah in principih, vendar je nikakor ni mogoče smatrati za enovitega akterja, ki stremi k udejanjanju točno določenih ciljev.
Zaradi visoke stopnje notranje heterogenosti civilna družba sama po sebi ne more sprejemati zavezujočih odločitev. To lahko počne le demokratična politika, saj ta uživa demokratično legitimnost. Tako so tudi iluzorne ideje o tem, da je mogoče upravljanje določenih ustanov dati neposredno v roke civilni družbi. Na takšni ideji je temeljil denimo pred kratkim na referendumu zavrnjeni zakon o nacionalni radioteleviziji (ki je pravzaprav pomenil vračanje na ureditev, kakršna je na tem področju veljala pred letom 2005). Civilna družba je namreč tako kompleksna, da pomeni vsako vnaprejšnje določanje, katere organizacije so reprezentativne, izkrivljanje stanja ter privilegiranost konkretnih družbenih skupin. Pogosto pod krinko neodvisne civilne družbe nastopajo skupine, ki zasledujejo evidentne politične interese, zato forsiranje takšnih skupin vodi v politizacijo civilne sfere.
Tovrstno teleološko in organicistično razumevanje civilne družbe je pogosto izraz ideološkega ekskluzivizma, ki razlikuje med »pravo« in »nepravo« civilno družbo, pri čemer je »prava« civilna družba tista, katere pripadniki zagovarjajo »prave« vrednote, sledijo »pravim« idejam in udejanjajo »prave« cilje. In ta ekskluzivizem je na Slovenskem zelo močno zakoreninjen. Kot takšen se izraža tudi v visoki stopnji ideologizacije civilne sfere. Ta ekskluzivizem s svojo logiko delovanja zaviralno vpliva na razvoj odprte in pluralne družbe, poleg tega pa pomaga vzdrževati idejno hegemonijo določenega političnega kroga. Zato je za preseganje blokad, ki zavirajo razvoj slovenske družbe, pomembno tudi preseganje omenjenega ekskluzivizma, ujetega v politične delitve, ki izhajajo iz več kot stoletje trajajočega kulturnega boja.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
