Etos brezobzirne izpovedi
Izbor Voduškovih člankov in študij, ki ga je pripravil Drago Bajt, zajema tekste (dva izmed njih sta iz rokopisne zapuščine), nastale v letih od 1926 do 1961. Tretjino knjige zavzema omenjeni kritični esej Ivan Cankar; z njim se je Vodušek lotil »največjega slovenskega pisatelja«. In to precej – pa ne samo za tisti čas – nekonvencionalno, s poudarkom na pisateljevem življenjskem problemu, ki ga povezuje predvsem z vprašanjem Cankarjevega umetništva, tujinstva in (posebno materinske!) erotike, in nato, v izpeljavi, z vsebinskimi sklopi, kot so figura ponesrečenega umetnika – izgubljenega študenta, spolna morala, zagonetna hkratnost kompleksov manjvrednosti in večvrednosti, družbeni angažma, osebno in nadosebno hrepenenje, anarhizem in krščanstvo, zanos in depresija. Voduškova analiza je sicer – »zaradi nujnosti, ki leže izven razlagalčevih moči«, kot pojasnjuje v zadnjem odstavku spisa o Cankarju – ostala nedokončana, vendar z dovolj nastavki, da si bralec lahko ustvari predstavo o Voduškovem kritičnem razumevanju celotnega Cankarjevega opusa. Pa tudi poznejše slovenske literature, kolikor ostaja znotraj horizonta, ki ga je v grobem začrtal Cankar. To stališče je avtor Odčaranega sveta sicer pojasnil že v polemičnem spisu K problemu sodobnosti v naši literaturi (1931), in sicer s sodbo, naperjeno na generacijo iz leta 1900: ta – Cankarjeva – generacija je »subjektivistična, zaklenjena v svoj notranji svet«, za svoje priznava samo tisto, kar je »v njej lepega in dobrega«; to je, z eno besedo, svet lepe duše, ki razpada na dve polovici, grdo zunanjost in lepo (avtorjevo) notranjost. Tisto, kar kot naloga stoji pred naslednjo – Voduškovo – generacijo, pa je razločevanje od predhodne, in sicer gre »za zavestno borbo s samim seboj, in ta borba je etičnega značaja«. Ena izmed posledic takšnega etosa je odčaranost sveta, bodisi na ravni literature, kulture ali družbe nasploh. Odčaranost: to pri Vodušku pomeni neusmiljeno razkrinkavanje takšnih ali drugačnih iluzij, pa naj gre za svet politike, družbe, religije ali, ne nazadnje, umetnosti. Naravno stanje stvari je stanje konfliktnosti, če uporabim še eno izmed besed mladega Voduška, konfliktnosti, ki pa se ne dogaja med »zunaj« in »znotraj«, ampak je del identitete modernega subjekta. Od tod tudi Voduškova zahteva, na primer v spisu Ali so to literarni problemi? (1929), v katerem polemizira z Josipom Vidmarjem, po drugačnem razglabljanju o literaturi: namesto »praznega in apriorističnega shematiziranja« se sam zavzema za »konkretne in psihološke metode« – takšne, kakršne je potem sam razvil v svoji razpravi o Cankarju. Ko Vodušek v enem izmed svojih spisov iz tega obdobja govori recimo o nevarnosti »kulta umetnosti«, razpravlja o bolestnem umetniškem narcisizmu (v tem kontekstu bi bilo treba brati tudi eno izmed njegovih najbolj znanih pesmi – Nezadovoljni Narcis) in, ponovno, o Cankarju.
Voduškov literarni program je potemtakem program razločevanja: »Če hoče in mora človek današnje mlade generacije izraziti vse dobro in slabo, ki je v njem in v svetu, mu ne more služiti niti goli naturalizem, omejen samo na čutnost, niti vizionarni simbolizem, ki uteleša v simbole samo dobre in lepe težnje svoje notranjosti.« V prozi, denimo, to pomeni nasprotovanje otopelemu in samozadostnemu simbolizmu in lirizmu – to pa ni mogoče brez »bolečine razuma«, se pravi brez neusmiljene analitičnosti, ki je zdravilo proti samoprevaram. Ni naključje, da Vodušek ob tem navaja tuje zglede, med drugim Prousta, Gida, Joycea, V. Woolf, Dos Passosa, se pravi same – iz današnje perspektive – klasike moderne proze. To je pravzaprav programska zahteva po modernizaciji slovenske literature, in ni naključje, da je Vodušek leta 1957, v svojem retrospektivnem zapisu o Baudelairu – enem svojih najljubših – in sklicujoč se nanj, obenem pa govoreč o svoji lastni generaciji in, navsezadnje, o svoji lastni pesniški poti, ki se je leto pred tem končala s pomenljivo naslovljeno pesmijo Odisejski motiv, ugotavljal, da je prava umetnost le tista, »ki sredi vseh zunanjih in notranjih nasprotij« išče »odrešitev v brezobzirni izpovedi. Vsaka velika umetnost, pa naj se zdi za površnega gledalca še tako temna in brez življenjskega upanja, očiščuje in pomaga življenju s svojo nadpovprečno, v dno segajočo odkritostjo […]« Ob teh besedah zrelega Voduška o življenju in življenjskem upanju, ki se jih da razumeti tudi kot zagovor tedaj porajajoče se mlade poezije Zajca, Strniše in Tauferja, avtorjev tako imenovanega temnega modernizma, se je treba vrniti k njegovi mladostni Poslanici. Objavljena je bila leta 1926 v mladokatoliški reviji Križ na gori, zdaj, v izbranih člankih in študijah, pa je smiselno postavljena na začetek četrtega, »družbeno-političnega« razdelka. Ena ključnih besed tega manifesta, ki na retorični ravni dialogizira z Nietzschejem oziroma z Zaratustrovimi govori, je (individualno) življenje. Ko mladi Vodušek presoja psihologijo Slovenca, ugotavlja, da se ta »ceni le po drugih. Moji ljubi, ja, kaj bi bilo s klerikalcem, če ne bi bilo liberalcev, in narobe. […] Oboji se merijo eden po drugem. Oboji nočejo biti taki kakor drugi. Nihče pa noče biti sam.« Od tod, v poglavju o politiki, tudi splošna sodba o slovenski politiki. Zanjo ugotavlja, da je puhla in votla, temelji le na sovraštvu: »Slovenski oficialni narodni duh se redi iz ranjenega samoljubja, hrani se z demagogijo, zato ta slovenski duh ni moč, ampak je slabost!« Alternativa tej slabosti je vitalistično slovenstvo, ki bo temeljilo na »neomajni podlagi novega silnega slovenskega človeka«, to mora biti moč, samozavest človeka, ki bo »čutil v sebi sokove svojega življenja«. Podobno naravnan je tudi Voduškov spis Etika in politična miselnost Slovencev (1927), prav tako iz tega obdobja in objavljen v isti reviji. V njem jasno govori o »idealu lastne državne oblike«, in sicer ob – še danes aktualni – predpostavki, da bo ta ideal postal realnost tedaj, ko bodo Slovenci spoznali, da bodo le to, kar bodo sami naredili iz sebe in s sabo, ne prek drugih ali z njihovo prijazno humanitarno pomočjo: »Kdor to občuti in ničesar ne stori, ga mora sramota ubiti. Lahko sicer ostanemo mrtvi, hladni in pred sramoto varni, ampak potem se nazivajmo odkritosrčno z imenom, ki ga zaslužimo.«
Sredi tridesetih let je Vodušek, tokrat – ne po naključju – v levičarski Sodobnosti, objavil razpravo Mladinski problem (1934). To je prav tako tekst razločevanja, vendar ne več samo generacijsko-nazorskega, temveč tudi že – v razgretem desetletju pred svetovno katastrofo – političnega. Vodušku ne gre le za znotrajkatoliško diferenciacijo oziroma za konstruktivno kritiko – kot desetletje prej –, ampak za problematizacijo Cerkve na Slovenskem nasploh. Očita ji »popolno pozunanjenost«, istovetenje s stranko, predvsem pa nekritičen odnos do kapitalizma: »Zdi se nam razumljivo, da Cerkev brezpogojno obsoja boljševizem zaradi njegove osnovne brezbožne usmerjenosti, nerazumljivo in po katoliških nravnih naukih neoprostljivo pa je stališče Cerkve in vesoljne katoliške javnosti do kapitalizma.« Iz te kritike, ki pomeni prelom z »uradnim« katolištvom – spodbudila je tudi nekaj polemičnih odzivov, med drugim Aleša Ušeničnika in Franceta Vodnika –, se Vodušku proti koncu spisa zasnuje krščanskosocialistična podoba »novega sveta«: to bo svet novega etosa onstran »političnega katolicizma in liberalizma«, v katerem ne bo več razkola »med ideologijo in resničnostjo, med besedo in dejanjem«. S tem stališčem, predvsem s kritiko kapitalizma in fašizma, se je Vodušek močno približal Kocbeku, ki je leta 1937 objavil svoje znamenito Premišljevanje o Španiji, leto zatem pa začel izdajati revijo Dejanje. Vodušek je Mladinskemu problemu napisal nadaljevanje, v katerem je odgovoril kritikom, svoje stališče je še zaostril, obenem pa, v prvi osebi množine, poudaril, da gre večini, o kateri (in v imenu katere) govori, za to, da »aktivno pomaga pri spremembi današnjega življenja, ki ga občuti kot nepravilno in neznosno«. In zadnji, najbolj znani Voduškov stavek iz te polemike (v podtonu meri na svojega polemičnega sogovornika Franceta Vodnika): »Za nas je življenje s svojimi nerešenimi političnimi in socialnimi vprašanji, ki nas težijo dan na dan, važnejše kakor literarna in tudi kakor resnična mistika.« Iz tega miselnega območja in njegovih koordinat nemara izvirajo tudi gesla o aktivnem liku slovenstva ali pa o preobrazbi slovenskega narodnega značaja, ki so nekaj let pozneje našla svoje mesto v temeljnih točkah programa Osvobodilne fronte.
Z Voduškovim razmišljanjem o mladinskem problemu se izbor njegovih izbranih člankov in študij konča. Predzadnji, najobsežnejši sklop sicer sestavljajo jezikoslovne razprave, razen prve so vse iz obdobja po drugi svetovni vojni, njihova tehtnost pa danes po večini ni nič manjša. Na tem mestu se da omeniti le to, da so tudi te razprave nekajkrat kritično-polemične, predvsem do slovenskih tradicionalističnih slovničarjev in jezikoslovcev, njihovega purizma na eni strani in slovanofilskega arhaiziranja na drugi, ki preprečujeta, da bi se slovenščina preoblikovala v sodoben, socialnemu okolju in razplastenosti prilagojen, se pravi, socialno in psihološko diferenciran, predvsem pa živ in funkcionalen jezik modernega občestva.
Vodušek po drugi svetovni vojni javno pravzaprav ni več deloval. Vsaj ne na predvojni ravni, ko je kot publicist in angažiran intelektualec zahteval in etično utemeljeval razjasnjevanje literarno-estetskih, generacijskih in, navsezadnje, ideološko-kulturnih vprašanj in dilem. Kakšen je bil odnos avtorja predvojnega Odčaranega sveta do povojnega novega sveta, do njegovih projekcij in grobe realnosti, iz Voduškovih člankov in študij ne bomo zvedeli. Figure Adama, Prometeja in Odiseja, kakor jih srečamo v njegovih povojnih pesniških tekstih, ki so eden vrhuncev moderne slovenske poezije, morda ponujajo nekaj enigmatičnih namigov v tej smeri. Razlaga, da gre za premik od predvojne odčaranosti prek kratkotrajne medvojne očaranosti k povojni razočaranosti, bi bila seveda tendenciozna in v nasprotju s polivalentnostjo literarne (pa čeprav »klasične«) modernosti, za katero se je Vodušek, v zadnjem obdobju svojega življenja predvsem prevajalec Goethejevega Fausta in Baudelaira, zavzemal in v njenem risu ustvarjal.
Preobrazba etosa, ki je stala za tem povojnim Voduškovim molkom, njegovim odmikom v zgolj svet pesništva, jezikoslovja in prevajanja, ostaja skrivnost: kot da bi »literarna vprašanja«, če parafraziram oziroma zaobrnem kategorični imperativ predvojnega Voduška, postala pomembnejša od »nerešenih političnih in socialnih vprašanjih, ki nas težijo dan na dan«. Razen če pesnik Odčaranega sveta ni menil, da so ta vprašanja po drugi svetovni vojni dokončno razrešena. A to bi bil za enega največjih skeptikov med Slovenci 20. stoletja le prehud iluzionizem, predaleč stran od etosa brezobzirne izpovedi, ki ga je zahteval od sebe in od drugih.
(Objavljeno v Pogledih, št. 7, 30. junija 2010.)