Shepardove mene
Foto: Tone Stojko
ODER: Sam Shepard: Lunine mene. Prevod Tina Mahkota, režija Boris Cavazza. Mala drama, SNG Drama Ljubljana. Premiera 5. 11. 2010, 80 min.
17. 11. 2010
Ni treba daleč iskati razloga za uvrstitev najnovejše igre enega najbolj znanih sodobnih ameriških dramatikov Sama Sheparda, Lunine mene (Ages of the Moon), na repertoar: prvič, besedilo je čisto novo, krstna izvedba je bila lani v Dublinu, na začetku letošnjega leta je bila uprizorjena v New Yorku – in že to bi lahko pomenilo dovoljšen alibi za uprizoritev v Mali drami; in drugič, igra ponuja lepo priložnost igralcema v najzrelejši dobi, to pa v dramatiki ni prav pogosto. In če sta ta dva igralca tako vrhunska, kot sta Boris Cavazza in Ivo Ban, potem je uspe-šnost postavitve predvidoma že tudi vnaprej zagotovljena.Pa vendar se Lunine mene niso izkazale za najbolj posrečen izbor. Znotraj izjemno številčno bogatega opusa Sama Sheparda, ki ga širše občinstvo sicer pozna bolj kot filmskega scenarista, režiserja in igralca, pomeni to besedilo le enega precej manj vznemirljivih odvodov, zgolj še eno variacijo na eno izmed ponavljajočih se Shepardovih tem, ki pa je tako po izvedbeni kot po idejni plati precej šibka.
»Kljub prepoznavnim elementom Shepardove pisave (ali morda prav zaradi njih?) deluje besedilo kot celota tenko, neprepričljivo, kdaj pa kdaj skoraj banalno. «
Gre za prikaz srečanja dveh ostarelih prijateljev, Amesa in Byrona, ki se nista videla dolga leta in zdaj po drobcih, tipaje, poskusita ponovno vzpostaviti nekdanji odnos, ki je bil nekoč očitno povsem sproščen, globok, iskren. Byron se je odzval na Amesov klic na pomoč in prepotoval pol celine, da bi svojemu prijatelju pomagal preboleti šok ob tem, ko ga je žena postavila pred vrata, ker je naključno odkrila eno od njegovih, zdi se, številnih postranskih seksualnih afer. Igra se dogaja na verandi Amesove koče nekje zelo bogu za hrbtom, kjer Ames svojo bolečino daleč od ljudi in v popolni samoti že nekaj časa neuspešno poskuša utopiti v alkoholu. Od poldneva do zgodnjega jutra naslednjega dne, ko skupaj pričakata lunin mrk, spremljamo njun dialog, ki poteka s številnimi zastranitvami, le tu pa tam se dotakne glavne teme, Amesovega zakonskega brodoloma, sicer pa vijuga in se izgublja v neštetih meandrih njunih fragmentarnih spominjanj in se zatika ob drobnih in nepomembnih, pa tudi precej večjih in hujših nesporazumih. Tovrstne napetosti Shepard večinoma prevesi v humorno sprostitev, saj lahko njuno izmenično trmasto vztrajanje pri svojem prav v končni fazi izpade le še smešno. Pa vendar ti nesporazumi nazadnje kulminirajo v za lase privlečeni Amesovi fiksaciji, da je lahko utemeljeno sumničav do Byrona zaradi nekega davnega dogodka, ki ga interpretirata vsak po svoje – in v posledičnem izbruhu ljubosumja, ki se konča s – sicer v svoji jalovosti in absurdnosti tudi smešnim – fizičnim obračunom.
Kljub prepoznavnim elementom Shepardove pisave (ali morda prav zaradi njih?) deluje besedilo kot celota tenko, neprepričljivo, kdaj pa kdaj skoraj banalno. Ta vtis preseže le v učinkovitem katarzičnem zaključku, s hipnim uvidom v majhnost, nepomembnost, enkratnost človekove eksistence na tem planetu, ko prijatelja končno porušita vse prepreke med sabo in se skupaj složno zazreta v lunin mrk.
Pri tem sta Boris Cavazza in Ivo Ban res idealen izbor, čeprav oživitev teh dveh likov niti ne zahteva velikega razpona registra; gre predvsem za precizen tajming, za na-tančno razčlenitev nihanj v razpoloženju. Ames (Cavazza) je tisti, ki je bolj intuitiven, širok, tudi eruptiven, hitro ga zanese s poti, njegovo govorjenje je bolj razbito, raztrgano, so te luknje v spominu in koncentraciji posledica let ali pijače? Pa vendar vseskozi slutimo njegovo izgubljenost, nebogljenost, kot bi mu kdo spodmaknil tla pod nogami in se zato zaman skuša uloviti, znajti v tej novi življenjski situaciji. Byron (Ban) je bolj vztrajen, ozek, dosleden, tu in tam skoraj pikolovski, kot bi hotel priti do dna Amesovim mukam, pri tem pa ni tudi prav nič diplomatski ali prizanesljiv; nekajkrat zaslutimo, da nekaj prikriva, in ta slutnja se razjasni v nenavadni zaključni pripovedi o smrti njegove žene.
A če odštejemo predvidljivi užitek, ki ga dajeta skoraj enoinpolurno opazovanje vrhunske igre in sporadičen smeh ob idiosinkrazijah obeh likov, žal ostane bore malo.
Pogledi, november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
