Bismarckova kahla, Mapplethorpov rep in druge fotozagate
Drnovšku je bilo kaj takega k sreči prihranjeno, ni pa bilo Ottu von Bismarcku, »železnemu« nemškemu kanclerju, dominantnemu krojaču evropske politike svojega časa, najprej resničnemu, pozneje pa simbolnemu poroku nemške moči in občutka varnosti in pomembnosti sredi nemirne celine. »Vélikemu mrtvecu« torej, do katerega je velika večina njegovih sonarodnjakov gojila globoko spoštovanje in katerega smrt (1898) naj bi, v skladu z navadami tistega časa, bila na ravni podob zaznamovana nadvse pietetno in spoštljivo, z različnimi risarskimi izdelki na primer, na katerih bi se spokojno počivajoče telo plemenitega starca, očeta naroda, družilo z lovorjevimi venci, palmovimi listi, kronami, strumnimi častnimi stražami, neugasljivimi plameni sveč, cvetjem in preostalimi znamenji slave, vladarstva, svetništva ter spoštovanja njegovih vdanih objokovalcev. Pa sta se našla in znašla dva škrica (eden od njiju je bil celo dvorni fotograf), s podkupnino prišla do še toplega presvetlega trupla, ga ovekovečila v vsej njegovi banalni človeškosti in za nameček zadevo še ponujala naokoli. In to celo uspešno, le da dr. Baltzu, lastniku Nemške založniške hiše, fotografij ni uspelo objaviti, saj mu je namero preprečil konkurent, ki je pokojnikovo družino odvrnil od dogovora s fotografoma. Pionirja paparaci fotografije (Max Priester in Willy Wilcke) sta tako ostala brez velikega kupa denarja, Nemci in preostali pa brez priložnosti za nespoštljivo voajerstvo in za trpko, za nekatere bogokletno spoznanje, da smo pred obličjem smrti vsi majhni, klavrni, enaki … Bismarckovo usahlo, prevezano glavo, razkopano posteljo in kahlo ob njej so si lahko ogledali šele dobrega pol stoletja pozneje, ko je fotografijo, katere kopija je očitno preživela sodno zaukazano uničenje, objavila revija Frankfurter illustrierte. A takrat, po strahotah druge svetovne, katere katastrofo je po mnenju številnih pomagal pripravljati tudi Bismarckov militarizem, je imela drugačen odmev in drugačno družbeno vlogo, verjetno katarzično.
Fotografija je le ena izmed tako ali drugače spornih in vznemirljivih z razstave Kontroverzno – pravica, etika in fotografija, ki si jo lahko tisti, ki ste že dopolnili štirinajst let (mlajšim je vstop prepovedan), še do dvajsetega junija ogledate v dunajski Kunsthaus, nastanjeni v arhitekturno in barvno razgibani Hundertwasserjevi hiši. V tem razstavišču zadnje čase posvečajo precejšnjo pozornost fotografiji, aktualno razstavo pa so jim poslali iz Švice, kjer je bila prvotno postavljena v Musée de L'Elysée v Lozani.
Fotografije z razstave so vznemirjale ali še vznemirjajo iz zelo različnih vzrokov in pravzaprav niso povzročiteljice »kontroverz«, ampak odsev takšnega dogajanja v svetu, sredi katerega so nastale. Četudi seveda fotografija že tako rekoč od svojih začetkov ni zgolj objektiven odsev, nepristranska odslikava stvarnosti, katere podobo naj bi predstavljala, ampak lahko z videzi tudi manipulira, jih celo samovoljno konstruira.
Kanclerjevemu zadnjemu portretu so večinoma očitali, da je celo preveč »resničen«, vprašanje o avtentičnosti v nekaterih drugih primerih pa je usmerjeno v povsem nasprotno smer. Podprto je z dvomom, ali določena fotografija res predstavlja tisti bressonovski »odločilni trenutek«, tisti hipec, ki ga je lahko ujel le fotograf, ki se je ob čisto pravem trenutku znašel na najbolj pravem kraju, da je torej vrhunska manifestacija tistega »odtisa realnosti«, ki se zdi številnim za fotografijo odločilen. Padli republikanec, ali Padli lojalist, ali Španski lojalist … (fotografije pogosto poznamo pod različnimi imeni) znamenitega vojnega fotoreporterja Roberta Cape, najbolj znan posnetek iz španske državljanske vojne, na katerem vidimo vznak padajočega republikanskega vojaka, ki naj bi ga ravnokar zadela frankistična krogla, je lep primer zgodovinsko pomembne fotografije, ki je bila v svojem času uporabljena v podporo »pravični stvari«. Španski republikanci so se zavedali pomena fotografije kot sredstva za trkanje na krmežljavo vest svetovne javnosti, Capa je bil najbrž njihov simpatizer, njegov posnetek pa je za nameček dovolj močan, da ga ni bilo mogoče spregledati. Tako se seveda ni mogel izogniti boju za interpretacijo, ki se pogosto pojavi v takšnih primerih. Nasprotniki so fotografiji očitali, da posnetek ni pristen, da je nastal med manevri, na katerih so se republikanci Capi za šalo metali po tleh, on pa je najboljši rezultat tega poziranja pozneje prodal kot »najdramatičnejšo vojno fotografijo v zgodovini«. Fotograf svoje resnice o nastanku posnetka dolgo ni razkril, to je dvome še pogrelo, pozneje pa sicer zatrdil, da je fotografija pristna, a bilo je že prepozno in Padli republikanec (1936) je tako postal »kontroverza«, glede katere se zagovorniki in nasprotniki občasno še vedno oglašajo z dokazi in protidokazi.
Manj usodna, svetovnonazorsko povsem drugače podprta, je zgodba o fotografiji Roberta Doisneauja Poljub pred Hôtel de Ville (1950), verjetno najpomembnejši fotografski pričevalki o Parizu kot mestu ljubezni, o njegovem čaru, tistem nenavadnem opoju, ves čas navzočem v tamkajšnjem zraku, ki mlade pare nazaustavljivo sili, da si padajo v objeme in se spontano poljubljajo na ulicah. Avtor je bil po nastanku fotografije o njeni pristnosti modro tiho, očitno pa o njej precej časa niso podvomili niti drugi. Ljudje nekatere stvari pač radi verjamemo, jih tudi želimo verjeti, in v kaj je bilo le nekaj let po svetovni orgiji sovraštva lepše verjeti kot v ljubezen, še sploh v romantičnem Parizu. Ah! A se je pokazalo, da je bil »spontano« poljubljajoči se parček s fotografije plačan, le eden izmed številnih, ki so Doisneauju pozirali na podoben način, da je ljubezen v Parizu morda vendarle doma, a na tisti fotografiji pravzaprav ne čisto zares. Spoznanje ni imelo ravno usodnih posledic in domnevam, da povečana reprodukcija fotografije še vedno visi v kavarni, pred katero je bila posneta in kjer sem jo nekoč videl, da razglednice, na katere je natisnjena, iz mesta ob Seni še vedno pridno romajo po svetu. Le kaj bi svet brez ljubezni, ki je pravzaprav na malo kateri fotografiji videti tako spontana.
Čisto drugačna vprašanja so se na primer sprožila ob »hudičevskem« avtoportretu Roberta Mapplethorpa, ki smo ga lahko lani videli tudi na fotografovi ljubljanski predstavitvi. Ob tem seveda ni šlo toliko za vprašanje, ali je prav, da se nekateri fotografirajo z debelimi usnjenimi biči v zadnjičnih odprtinah, ampak so skupine prizadetih ameriških državljanov postavile načelno vprašanje, ali so s svojimi davčnimi dolarji dolžne financirati galerije, ki razkazujejo takšne packarije. Vprašanje se seveda ne zdi skregano z zdravo kmečko pametjo, a resnične težave se utegnejo pojaviti, ko ta začne odločati o razstavni politiki in podobnih, vse prej kot preprostih vprašanjih.
Povsem preprosto vprašanje ni niti tisto o pedofilskih nagnjenjih Lewisa Carrolla, avtorja knjig o znameniti Alici in spornih fotografij z resnično, »nedolžno razgaljeno« Alico (tudi te smo pred leti videli v Ljubljani). Z današnjega stališča s pedofilijo zbombardiranega slehernika se zdi zadeva nedvoumna, kako pa so jo videli viktorijanci? Erotično in drugače provokativnih fotografij je na razstavi še nekaj, še več je brutalnih prizorov z mrtvimi telesi ali njihovimi odrezanimi deli, nekaj posnetkov je nadvse pomenljivih (na primer slikovita eksplozija atomske bombe), v svojem času medijsko odmevnih ali zatajevanih. Ne manjkajo niti »fotografske ikone«, kot je posnetek Človeka (Buzz Aldrin) na Luni, Kordov znani »Jezus revolucije« Che Guevara, danes v toku kapitalističnega kroženja dobrin uporabljan v nič kaj revolucionarne namene, pa v simbol vietnamske vojne povzdignjena »Napalm girl/Napalmska deklica« Nicka Uta.
Na poseben način pa o naravi fotografije in (ne)hotenem voajerskem položaju gledalca fotografskih odsevov stvarnosti priča portret trinajstletnice iz Kolumbije (1985) v mlaki, v kateri je kmalu po nastanku posnetka umrla. Reševalci ji baje, kljub tridnevnemu prizadevanju, niso prišli dovolj blizu, da bi ji pomagali, oko fotoaparata se ji je približalo brez težav, za vedno ohranilo njen utrujeni, nemočni pogled, pogled človeka na pragu smrti, ujetega v »malo smrt« nečistega fotografskega pričevanja.
Pogledi, junij 2010