Cena človeka
Človeški kapital (Il capitale umano). Režija Paolo Virzi. Italija, Francija, 2013, 111 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kinodvor, Kolosej, Planet Tuš in mestni kinematografi po Sloveniji
10. 04. 2015
Režiserja Paola Virzija italijanski gledalci poznajo predvsem kot avtorja komedij, s filmom Človeški kapital, zasnovanem na istoimenskem romanu Stephena Amidona, pa je posnel svoj najbolj temačen film doslej. V njem ni lika, ki bi bil brez masla na glavi, svet, ki ga izriše, pa je brezdušna kepa kapitala, lakomnosti in hlepenja po statusu. Dogajanje je iz ameriškega Connecticuta prestavljeno v bogato severnoitalijansko provinco Lombardijo, kjer se povsem avtentično zlije z lokalnim okoljem. Med »socialno Evropo«, ki je podivjani grabežljivosti nekoč znala postaviti barikade, in liberalnokapitalistično Ameriko v sodobnem globaliziranem svetu, ni več nobene bistvene razlike.
Virzi začne na koncu (dobesedno in metaforično) – s čudovitim, sugestivnim posnetkom praznih, z umazanimi prti in konfeti prekritih miz po koncu zabave, podanim s ptičje perspektive. Ko se kamera spusti na tla, sledi enemu izmed natakarjev, ki s kolesom odbrzi proti domu. Na poti ga s ceste izrine velik črn avto in kolesar hudo zdelan pristane v obcestnem jarku. Žrtev je tu, kdo pa utegne biti storilec?
»Kritičen, napet, inovativno ufilman in odlično odigran film.«
Po tem kratkem prologu Virzi zavrti čas nazaj in pogleda v ozadje dogodka, to pa tako, da isto dogajanje pokaže s perspektive treh različnih, posredno ali neposredno vpletenih likov. Najprej je tu Dino, mali človek, tragikomični pajac, patološki povzpetnik po družbeni lestvici, ki je pripravljen storiti vse, da bi se pridružil premožnim pri bogato obloženi mizi – tudi če to pomeni zakockati svoje celotno premoženje in izkoristiti hčerino zvezo s sinom lokalnega magnata Giovannija Bernaschija. V drugi tretjini na dogajanje zremo skozi oči Carle Bernaschi, nekdanje igralke, zdaj pa le še zdolgočasene, nevrotične bogataške žene, ki si poskuša rešiti dušo s tem, da moža nagovori v obnovo propadajočega mestnega gledališča. Tretji del pripada Sereni, Dinovi hčerki, ki jo bolj kot razvajeni Bernaschijev sin, ki fascinira njenega očeta, zanima fant z družbenega roba, mračnjaški umetnik Luca, s katerim se skrivaj sestaja.
Vse tri perspektive gredo po stopinjah zločina in vsak del prispeva pomembne informacije h končni razrešitvi. Incident s kolesarjem pa je zgolj kresilo, ki zaneti kompleksno, v hladne, zamolkle barve in ironično glasbo zavito kriminalno dramo, v katero Virzi zamaskira mozaik sodobne družbe zbezljanega kapitalizma, pohlepa in osiromašenega duha, kjer je človeško življenje le še ena izmed ekonomskih transakcij. Kritičen, napet, inovativno ufilman in odlično odigran film.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
