Po Festivalu slovenskega filma v Portorožu
Daleč od idile
23. 09. 2015
V portoroškem Avditoriju so v soboto, 19. septembra, na predvečer zaključnega dne 18. festivala slovenskega filma, slovesno podelili nagrade vesna za leto 2015. Ob odločitvah strokovne žirije se je tudi tokrat slišalo nemalo pomislekov in izrazov začudenja.
Zaradi nedvoumnega optimizma, s katerim je bil zaznamovan nastop direktorja Festivala slovenskega filma (FSF) Igorja Prassla na predfestivalski tiskovni konferenci, je bilo nekako pričakovati, da strokovna komisija ne bo imela prav težkega dela. No, vsaj tak je bil občutek, pa čeprav je Prassel s posameznimi izjavami temelje tega optimizma že sam zamajal. Mimogrede je namreč omenil, da bo kratki film znova »reševal« festivalski program, saj je tovrstna produkcija več kot očitno prevladovala. Karkoli že, dejstvo je, da so izjavo slišali tudi člani strokovne komisije – Varja Močnik, Polona Petek, Gregor Božič, Siniša Gačić, Simon Pintar – in da je ta očitno (vsaj posredno) vplivala na njihove odločitve.
Šibka konkurenca (večkrat) razlog za nagrado
V skladu s 25. členom Pravilnika o FSF je imela strokovna žirija nalogo, da v različnih kategorijah podeli 12 nagrad vesna, ob tem pa ji je pravilnik omogočal še podelitev najmanj štirih in največ osmih (izmed desetih) nagrad iz »drugega bobna«, kar so člani žirije tudi izkoristili.
Tako je nagrado za najboljši eksperimentalni film prejela Kompozicija Matije Mančka, delo, za katerega je avtor tako sliko kot tudi zvok ustvarjal ob fizični manipulaciji s filmskim trakom. Uporabil je namreč tehniko t. i. praskanja, ki se pri nas sicer ne pojavlja prav pogosto, zato pa ima v svetu že dolgo tradicijo. Ob letošnji presenetljivo številčni konkurenci v tej, pri nas pogosto zapostavljeni kategoriji filmov se zato zdi odločitev žirije morda malce prenagljena in hkrati vse preveč predvidljiva.
Nekako samoumevna pa je videti podelitev vesne za najboljši animirani film delu Cipercoper Jerneja Žmitka in veterana domače produkcije animiranega filma Borisa Dolenca. Letos je bila namreč na področju animiranega filma konkurenca osupljivo skopa, zato se žirija skorajda ni mogla odločiti drugače, saj je bilo njuno delo tako z vidika likovne podobe kot tudi na ravni zgodbe med trojico sodelujočih preprosto izstopajoče.
»V letu, ko prevladuje žanrska produkcija, se zdi prav, da vesno za najboljši film prejme žanru zavezano delo. Pa vendar se ne moremo znebiti občutka, da Idila ni tisto največ in najboljše, kar je imela letos na polju žanra pokazati domača produkcija.«
V očeh žirije je bil tak očitno tudi svojski preplet filmske animacije in dokumentarizma, ki nam ga ponudi kratki portret 12-letnega Luke, fantiča z mišično distrofijo, delo Mateja Peljhana z naslovom Mali princ, saj mu je podelila vesno za posebne dosežke. Film je brez dvoma zanimiv, a razen tega, da nam ponudi resda ne prav pogosto videno, toda hkrati tudi nič kaj izvirno kombinacijo animacije in dokumentarnega filma, ne prinaša ustvarjalnega presežka. Zato je podelitev vesne za posebne dosežke presenetljiva in nepričakovana (neprijetno, če pomislimo, da so pri podelitvi nagrad nekatera celovečerna dela skoraj povsem spregledali).
Vesno za scenografijo je prejel Gregor Nartnik za delo pri grozljivki Idila. Če upoštevamo dejstvo, da je pri nas produkcija v tem žanru tako skromna, da nam ni ponudila niti toliko del, kolikor je prstov na eni (nepohabljeni) roki, je Nartnikova vizija prostorov in pripomočkov za izpeljavo domače žganjekuhe, prilagojene bizarnostim žanra, naravnost briljantna. A žal je z vidika scenografije to edini dosežek Idile. No, žiriji se je to očitno zdelo dovolj.
Vesna za najboljši ton oziroma za oblikovalca zvoka je šla pričakovano v roke Julija Zornika, saj je svoj pečat pustil pri številnih delih letošnje letine, od Pevčevega dokumentarca Dom do koprodukcijskih del, kot sta Zenit Daliborja Matanića in Kosec Zvonimirja Jurića. Žirija se je odločila, da mu vesno podeli prav za njegov prispevek k zadnjemu omenjenemu filmu, kjer je njegovo delo resnično izvrstno. A tako je tudi drugod, kar je razlog, da je tudi pri koprodukcijskih projektih Zornik eden najbolj zaželenih sodelavcev s slovenske strani.
Jurićev Kosec, eno zanimivejših del lanskega leta s področja nekdanje skupne države, je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, kar je prav tako presenetilo mnoge. Nobenega dvoma sicer ni, da je Jurićevo delo nadvse izviren in iskriv izdelek, svojski križanec med srhljivko in carverjevskim prepletom kratkih zgodb. A vendarle se zdi Matanićev Zenit vsaj v določenih pogledih kompleksnejše, zahtevnejše in relevantnejše delo, o čemer ne nazadnje priča tudi nagrada žirije na festivalu v Cannesu.
Vesno za najboljši dokumentarni film je pričakovano (bil je edini tekmujoči celovečerni dokumentarec), a tudi zasluženo prejel Dom Metoda Pevca. Pevec je po enoletnem bivanju v nekdanjem Vegradovem samskem domu ustvaril emotivno silovit portret njegovih današnjih stanovalcev, ki posrečeno združi usode izžetih in izigranih nekdanjih delavec Vegrada, mladostnikov iz disfunkcionalnih družinskih okolij in drugih družbenih obstrancev. H klasični dokumentaristični tehniki »govorečih glav« je Pevec pristopil inventivno in na trenutke skoraj subverzivno, zato smo prepričani, da bi ob manjših (še možnih) popravkih njegovo delo lahko imelo tudi nadvse uspešno mednarodno kariero. Zgodbe njegovih »likov« so s svojo neposrednostjo, univerzalnostjo in srčnostjo – ob katerih so marsikateremu gledalcu iz portoroškega Avditorija stopile solze v oči – že ganile domače občinstvo, ki je Pevcu namenilo tudi nagrado občinstva za najboljši film. A prepričale so tudi marsikaterega novinarja, saj je bilo Pevčevo delo pri kritikih presenetljivo dobro sprejeto.
Dom
Vsaka žirija ima »svojega malarja«
Stopova nagrada za igralko ali igralca leta je letos romala v roke Mojce Fatur, ki je Stopovo žirijo (Mateja Valentinčič, Jure Longyka, Gorazd Trušnovec) prepričala z vlogo Maje v Knificovem drugem celovečernem filmu, delu Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo. Čeprav je njen nastop izzval izrazito nasprotne reakcije, pa bi moralo dejstvo, da je s tem likom prepričala tudi festivalsko strokovno žirijo, ki ji je podelila vesno najboljšo žensko vlogo, odgnati vse dvome okrog njenega igralskega dosežka. Čeprav so letos na platnu prikazali kar nekaj novih moških obrazov, pa je vesno za najboljšo moško vlogo prejel »stari«, že dolgo znani obraz – Ivo Barišič. S svojo umirjeno in zadržano, a vseeno izrazito ekspresivno igro v kratkem filmu Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta je bil nesporni zmagovalec. Veliko več pomislekov se je porodilo ob podelitvi vesen za žensko (no, za tole morda za spoznanje manj) in moško stransko vlogo, saj se je porajal občutek, da igralca iz Idile Tomaža Gorkiča, Jurij Drevenšek v vlogi Vintlra ter Nika Rozman v vlogi Mie, le nista bila tako suverena in prepričljiva.
Vesna za najboljšo fotografijo je šla pričakovano v roke mladega Marka Brdarja, ki je letos znova pokazal ves svoj razkošni talent. Čudi le to, da se je žirija odločila nagraditi ga za delo pri manjšinski koprodukciji Zenit, ne pa pri domačem celovečercu Utrip ljubezni, kjer njegovo delo ni bilo nič manj impresivno. Slednjega bi pri podelitvi nagrade lahko vsaj omenila, kar je v takih primerih (dveh sodelujočih delih) drugje prej kot ne običajno. Vesno za najboljšo filmsko glasbo je prejel Niko Novak za svoj mini prispevek h kratkemu filmu Ljubezen na strehi sveta Jana Cvitkoviča, kar sicer ni sporna odločitev (Novakov glasbeni vložek je resnično odličen), je pa vsaj polemična in presenetljiva, saj je vsaj tako dobro in ob tem tudi veliko zahtevnejše, ambicioznejše in obsežnejše delo opravil tudi Blaž Celarec za izvrstno mladinsko glasbeno komedijo Utrip ljubezni Borisa Petkoviča, ki pa je bila skoraj povsem spregledana, kar je resnično težko razumeti.
Ne dojeti preprostega dejstva
Nič lažje ni razumeti odločitev žirije, da vesni za najboljši scenarij in najboljšo režijo podeli prispevku za kratki film. Seveda, tudi to je mogoče. In še zdaleč ne govorimo o precedensu. A takrat, ko so na primer vesno za najboljši film podelili Podgorškovemu srednjemetražnemu plesnemu filmu Vrtoglavi ptič, je ta med filmi tistega leta resnično izstopal. Sošolki Darka Sinka, tudi scenarista, ki sta mu prinesli vesno za scenarij, ter Cvitkovičeva Ljubezen na strehi sveta, ki mu je prinesla vesno za najboljšo režijo, sta sicer lepa in domiselna filma, a med vsemi tekmujočimi še zdaleč ne izstopata. Njuna konkurenca med celovečernimi deli pa jima je vsaj enakovredna v prav vseh pogledih. Zato se zdi preprosto noro, da člani žirije niso sposobni dojeti preprostega dejstva, da miš z nobene strani in pod nobenim kotom ni videti kot slon, kaj šele da bi se v njega spremenila. Pisanje scenarija za celovečerno delo oziroma režija celovečerca je preprosto zahtevnejši in kompleksnejši projekt, ki v vseh pogledih zahteva več znanja, drznosti in osebnega angažmaja. Zato brez podcenjujočega odnosa do kratke forme menim, da je taka odločitev žirije ne samo napačna in osupljiva, pač pa morda celo ponižujoča do vseh, ki ustvarjajo na filmskem področju. Cvitkovičev Ljubezen na strehi sveta, ta kratki, na eni ideji osnovan film, je brez dvoma odličen kratkometražec in si verjetno res zasluži vesno za najboljši kratki film. Pa vendarle si Cvitkovič zanj nikakor ne zasluži vesne za najboljšo režijo, pa čeprav ga kot avtorja in osebo še tako cenim in spoštujem.
In čisto za konec: ne najbolj posrečena, manj sporna, a povsem legitimna pa je odločitev, da se vesno za najboljši film podeli grozljivki Idila, nizkoproračunski, skoraj gverilski, a zato nič manj profesionalni produkciji Tomaža Gorkiča. V letu, ko prevladuje žanrska produkcija, se zdi nekako prav, da najpomembnejšo vesno, tisto za najboljši film, prejme žanru zavezano delo. Pa vendar se ne moremo znebiti občutka, da Idila ni tisto največ in najboljše, kar je imela letos na polju žanra pokazati domača filmska produkcija. V tej perspektivi je veliko lažje strinjati se z odločitvijo žirije kritikov (res je, morda tudi zato, ker sem sam sodeloval v njej), ki je svojo nagrado podelila noir filmu Psi brazčasja. Ne samo zaradi prej omenjenih razlogov ali pa na primer zato, ker je eden prvih filmov (če ne prav zares prvi) tega žanra pri nas. Film nas še bolj prepriča s svojim inventivnim pristopom k pripovednim konvencijam žanra in z domiselnim vpetjem njegovega imaginarija v družbeno realnost okolja, ki Velenje spremeni v domače Mesto greha.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
