Danes je dovoljeno pivo, jutri je nov dan
1991: Neizstreljeni naboj. Scenarij Damijan Šinigoj, režija Jure Pervanje. Produkcija TVS, TV Slovenija, 15. 6. 2011, 90 min.
24. 06. 2011
Teritorialci s pivom v roki so najbrž podoba, ki se predrami v spominu na osamosvojitveno vojno marsikoga, ki je bil ob razglasitvi samostojnosti dovolj star, da se je zavedal obojega – resnosti in pogosto tudi smešnih plati situacije. Nekako tako je s filmom Neizstreljeni naboj (pozor, nikar ne zamešajte z istoimenskim romanom, čeprav je scenarij za film napisal prav njegov avtor, Damijan Šinigoj): privošči si norčevanje iz desetdnevne vojne, ki je mnogi nimajo za ravno komičen pripetljaj v slovenski zgodovini, proti koncu pa gledalce melodramatično opomni, da se takšne zadeve lahko iztečejo v malone grško tragedijo.
»Teritorialci s pivom v roki so najbrž podoba, ki se predrami v spominu na osamosvojitveno vojno marsikoga, ki je bil ob razglasitvi samostojnosti dovolj star, da se je zavedal obojega – resnosti in pogosto tudi smešnih plati situacije.«
Tudi film se začne s pivom; žal ne na račun prestrašenih državljanov, ki so v znak spoštovanja do braniteljev domovine teritorialcem med desetdnevno vojno malone potiskali pločevinke piva v roke, temveč si ga plačujejo mladci sami. Kljub temu pivo teče v velikanskih količinah, kot priložnosti pritiče: fantje si bodo namreč kmalu nadeli vojaško suknjo, in to ne katerekoli, temveč uniforme JLA, po prepričanju mnogih zadnje zaresne vojske v teh krajih. Naj malo trpi, bo vsaj dec ratal, pripomni oče enega od glavnih junakov, ko na svečani zaprisegi zaskrbljena mama izrazi dvom, kako bo potekala sinova vojaščina v politično razgretih časih. Borut in Marko, po prikazanem sodeč srednješolska prijatelja, sta pravzaprav imela srečo: oba so razvrstili v vojašnico nekje ob slovensko-italijanski meji (kar je, po mnenju poznavalcev, milo rečeno za lase privlečeno, a saj je film navsezadnje fikcija – čeprav z letnico 1991 v naslovu namiguje na vsaj nekoliko zgodovinsko verodostojen prikaz dogajanja iz tistega časa …). Ampak film je film in tako se Meta, vrstnica, ki si jo fanta nekako podajata in zaradi katere se zdi, da bi se zgodba utegnila sprevreči v klasično zgodbo o odraščanju in mladostniških ljubeznih, v kasarno lahko pripelje na obisk z rdečim jugom. H komu od obeh, ni čisto jasno, a kmalu tudi ni več pomembno, kajti v črnih oblakih, ki so se zbirali na obzorju in jih je mladina v svojih zgodah in nezgodah uspešno ignorirala, se naposled razdivja nevihta in trešči – naravnost v Slovenijo.
Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan, reče Milan Kučan, še ne povsem sivolas, na dokumentarnem posnetku, vključenem v film. In prav zaradi takih vložkov se film, ki je s svojo zgodbo precejšen konstrukt in ima bolj malo zveze z resničnim dogajanjem, vse preveč nagiblje v dokumentaristično zvrst; to morda sploh ne bi bila tako slaba odločitev, ogled dokumentarca o osamosvojitveni vojni bi bil primeren tudi za vse tiste mlade Slovence, ki so se rodili šele po osamosvojitvi in jim je bilo v Neizstreljenem naboju menda marsikaj nejasno … In to kljub podnapisom, kadar nastopajoči govorijo srbohrvaško, ki so za današnjo mladino seveda nujni.
Filmu gre očitati tudi, da poleg nejasne odločitve, ali bo komedija, inciacijska drama prehoda v zrelost ali resen film o tragičnih posledicah vsake vojne, zaplet snuje odločno predolgo in preveč v prazno; zares se začne šele po razglasitvi samostojnosti (datumi bi res pomagali …). Sad ćemo da se bijemo, janezi, reče nekdo od nabornikov in Borut razsrjeno odvrne Se pa bomo! in vrže jabolčni ogrizek v vrata. Zastavnik nabornike sredi noči skliče v pozor, in to zgolj zato, da jim pove, da ni šale – kazen za dezertiranje med vojno je ustrelitev, v mirnem času pa pet let zapora. Povodov za smeh je kljub temu dovolj: izvabljajo ga stereotipno orisani liki, denimo Albanec, ki postrani služi s pobiranjem športnih stav, tudi od desetnika; pa pripetljaj s tablami, na katerih piše Republika Slovenija in ki so jih pripadniki Teritorialne obrambe pritrdili z vijaki številka 11, jugoslovanska vojska pa ima na voljo samo izvijač številka 10; prebežniki s Kosova, ki jih naborniki mirne duše spuščajo čez mejo k Italijanom, da le smejo pretipati njihove v rute ovite ženske in če jim vodje povorke izročijo kako steklenico skenderbega. Borut Marka nagovarja, da bi jo popihala, Marko okleva in pokliče mamo, ki mu svetuje skoraj enako: »Sine, odloči se, kot misliš, da je prav, le dvakrat premisli. Zbeži!«
Medtem se na drugi strani krepijo vrste teritorialcev: prav vsi si želijo mednje, saj bi v nasprotnem primeru tvegali posmeh prijateljev. Na dvorišču vojašnice se gnete vsakovrstnih pojav, od možakov v volnenih partizanskih plaščih, ob katerih poročnik cinično pripomni, če jim ne bo v tem malce prevroče, do mladeniča sumljivega videza, ki si pot med teritorialce odpre s prostodušnim priznanjem, da ima doma pištolo – čeprav je skoraj očitno, da je prej ni rabil za obrambo domovine … Tudi pomenkovanje Boruta in Marka se prej kot resno posvetovanje o tem, ali bi kazalo odnesti glavo, še preden poči, zdi zbadanje dveh stripovskih junakov tipa Mirko i Slavko ali, bolj znano mlajšim generacijam, kovanje zarote zoper Nemce v tevenanizanki ‘Allo, ‘allo. Naj bo primerjava takšna ali drugačna, dialogi v Neizstreljenem naboju so na trenutke posrečeno duhoviti in zato štrlijo ven iz slovenskega filmskega povprečja.
Humorni prizori se izmenjavajo s posnetki vojakov, ki sedajo v tanke in se pripravljajo na spopad, gromovita glasba, skoraj kot iz kakšne Coppolove Apokalipse zdaj (Ježa valkir), pa gledalca utrjuje v prepričanju, da – zdaj ni več čas ne za sanje ne za pivo. Vse do bridkega konca, ki pa glede na do tedaj videno učinkuje preresno in nenaravno. Pa še en spodrsljaj pade v oči: spremeniti bi morali tudi naslov, saj je naboj v filmu izstreljen …
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
