Drevo življenja v vesolju
Prometej. Režija Ridley Scott. ZDA, 2012. Kolosej in Planet Tuš po Sloveniji, 124 min.
27. 06. 2012
Najbrž ni filma, ki bi bil v letošnji sezoni bolj nestrpno pričakovan od Scottovega Prometeja. Le predstavljam si lahko, kako so se od silnega navdušenja zatresli strastni oboževalci sage Osmi potnik, ko so izvedeli, da se obeta njena predzgodba.
Ridley Scott je ponovno namešal zanj značilno emulzijo znanstvene fantastike in grozljivke (ali bolje – gnusljivke) ter estetike, ki ji uspe izgledati tehnološko napredno in retro hkrati, kljub temu pa večine svojih gledalcev ni uspel navdušiti tako kot z Osmim potnikom (1979) in Iztrebljevalcem (1982).
»Prometej vsej svoji naivnosti navkljub ni čisto puhel film, predvsem pa je zelo lep – na svoj gnusen način.«
O pomanjkljivostih filma je bilo povedanega že veliko – predvsem to, da je zgodba trapasta, dramaturško razrahljana in da jo vodijo liki, ki jim kronično primanjkuje zdrave pameti. Vse to je res in zgodba pravzaprav pleza naprej prav preko posledic bedastih odločitev svojih protagonistov, res pa je tudi, da je film videti fantastično in da se v takšnih primerih včasih splača odmisliti narativne nebuloze in se preprosto prepustiti čudovito melanholičnemu vizualnemu razkošju filma.
V Prometeju po mojem mnenju sploh ne gre toliko za to, da bi si Scott tako zelo želel odgovoriti na vprašanja, ki so ostala odprta v Osmem potniku (glede na konec filma gre najbrž bolj za to, da si poskuša nastaviti dobro odskočno desko za prihodnja nadaljevanja), ampak predvsem za njegov metafizični pogled v nebo, za neke vrste obračun z lastno minljivostjo in smislom človeške eksistence.
Scott tu počne nekaj podobnega kot Terrence Malick v Drevesu življenja, le da k metafiziki pač pristopa drugače, na sebi lasten način; tudi on se poskuša pripeti na lovke stvarstva, se umestiti v širši kontekst in tako potolažiti lastno mimobežnost. Najbrž je tesnoba pred praznino skupna vsem ljudem (vsaj tistim na zahodni strani sveta) in s staranjem le še bolj stopi v ospredje – saj poznate tiste verske spreobrnjence, ki začnejo omenjati boga šele takrat, ko jim moči toliko upadejo, da se zavejo svoje ničnosti. Podatek, da jih Malick šteje 68, Scott pa 74, tu ni čisto brez pomena.
Prometej si daje opraviti predvsem s skrivnostjo stvarjenja in odnosom stvarnik–ustvarjeni. Relaciji bog/stvarnik–človek in starš–otrok, ki ju je obdelal že Malick, je tu dodana še relacija človek–robot. Tri oblike stvarjenja se v filmu ves čas zrcalijo druga v drugi in skozi to preslikavanje poskušajo pomagati odgovoriti na vprašanja, ki intrigirajo človeštvo že od samega začetka: kdo smo, zakaj smo tu, kam gremo in komu se imamo zahvaliti za to nenavadno potovanje. Prometej vsej svoji naivnosti navkljub ni čisto puhel film. Predvsem pa je zelo lep (na svoj gnusen način), in Michael Fassbender je v vlogi dandijevskega robota Davida, edinega zares zanimivega lika v filmu, ponovno vrhunski.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
