Film Tess po Hardyjevem romanu Čista ženska
Filmsko življenje Romana Polanskega
Namreč, vsaj toliko, kolikor je Polanski polnil strani časopisov zaradi svojih filmov, jih je polnil – predvsem v času, ko je bival v ZDA – tudi s svojim zasebnim življenjem. Mediji mu vsekakor niso prizanašali. Po brutalnem umoru njegove visoko noseče žene, ameriške igralke Sharon Tate, na njunem domu v Kaliforniji leta 1969, ki ga je zagrešila Mansonova versko fanatična sekta, so ga histerično napadli, da je gotovo sokriv umora. Samo njegov film Rosemaryjin otrok poglejte, pa vam bo vse jasno, so kričali. Aretacija zaradi spolne zlorabe mladoletnice leta 1977, katero je sicer priznal, pa proti njemu ni sprožila le medijskega linča, ampak pravo misijo maščevanja sodnika Laurencea J. Rittenbanda, ki se je trudil postati slavnejši od Polanskega in je skoraj leto dni trajajoče sojenje spremenil v medijsko cirkuško nadaljevanko. Kar je sledilo, je znano: ne glede na to, da so se odvetniki Polanskega in žrtve Samanthe Geimer ter tožilec pogodili za pogojno kazen, ki naj bi jo Polanski odslužil že s priporom in hospitaliziranjem v psihiatrični ustanovi, se sodnik z njo ni strinjal, ampak je razmišljal celo o tem, da Polanskega spravi v zapor za pol stoletja. Režiser, ki je sicer ves čas sodeloval s sodiščem, sojenje pa je vse bolj dojemal kot zaroto (to je tudi tema filma Marine Zenovich), se je zato odločil, da pobegne iz ZDA. Več kot tri desetletja je tako moral paziti, da ni potoval v države, ki bi ga lahko izročile Američanom. Vse do jeseni 2009, ko je bil kot prejemnik nagrade za življenjsko delo povabljen na filmski festival v Zürichu, a je namesto pod sojem luči na odru festivalske dvorane spet pristal pod sojem medijskih luči – v priporu, saj so ga na letališču aretirali. Polanski tega ni pričakoval, saj ni slutil, da bi ga lahko ZDA izročili prav Švicarji: že dolgo poročen s francosko igralko Emmanuelle Seigner in kot oče dveh mladoletnih otrok je namreč pogosto prihajal v svojo hišo v švicarskem Gstaadu. No, po osmih mesecih so švicarski sodni mlini odločili, da režiserja izpustijo in ga ne izročijo.
Oba dogodka, tako umor prve žene kot sodni proces, ki se vleče za Polanskim vse do danes, sta seveda močno zaznamovala režiserjevo življenje. A to življenje je bilo izrazito in usodno zaznamovano že pred tem: od njegovega ranega otroštva, ko so se z družino tik pred 2. svetovno vojno iz Pariza preselili v Varšavo, potem pa v Krakov, kjer so se kot poljska judovska družina hitro znašli v getu. Mama je že ob prihodu v Auschwitz umrla v plinski celici, oče in sestra pa sta taborišča preživela, medtem ko je Polanski, ki je imel ob začetku vojne komaj 6 let, uspel na očetov ukaz iz geta pobegniti in so zanj do očetove vrnitve skrbeli sorodniki. »Tisti dan sem se vrnil v geto in videl svojega očeta v vrsti za deportacijo. Zagledal me je in siknil: 'Izgini'.«
Prav dogodki iz tega najrosnejšega obdobja režiserjevega življenja so našli svoj odmev v njegovem gotovo največkrat nagrajevanem in slavljenem filmu Pianist iz leta 2002 – drobci konkretnih otroških spominov, podloženi s posnetki iz filma in s snemanja filma, so tudi najbolj sugestibilen in subtilen del dokumentarca, gledalcu pa razkrivajo marsikateri »premolk« tega filma. A kar je bistvenejše: razkrivajo tudi, kako velik vpliv je imelo ne le na njegovo formiranje, ampak na vse njegove filme prav izkustvo grozljivega otroštva, travma, s katero se (tudi ali celo predvsem v filmih) spopada že vse svoje življenje. Pa spet: kolikor je bilo njegovo zgodnje otroštvo zanj strašljivi čas vojne, ki je ni razumel, in obdobje, v katerem je izgubil mamo, ki jo je čakal še leta po koncu vojne ter zato očetu globoko v sebi ni nikoli odpustil, da se je znova poročil, pa se zdi, da je to za odraslega, skoraj osemdeset let starega Polanskega tudi spomin na čas prvinske nedolžnosti otroka. Na čas, ko je bil – absolutno nedolžen.
Dokumentarcu bi bilo sicer mogoče očitati, da se v delu, ki se dotakne režiserjeve spolne zlorabe, neko izogne vprašanjem, kot so, zakaj je to pravzaprav storil, kako danes to razume, kaj ob tem občuti … (film celo nekako sugerira, da sta intenzivnost trpljenja danes seveda že odrasle žrtve in njegovo trpljenje zaradi neregularnega sojenja in medijskega linča, ki ga zasleduje vse do današnji dni, izenačeni). A iskrenost, strast, iskrivost in lucidnost, s katero Polanski odzvanja na vprašanja o svojem življenju in razumevanju sveta, predvsem pa reminiscence na otroštvo, ki ga naredijo boleče krhkega, kažejo predvsem na občutljivega umetnika, čigar življenje je bilo tako silovito, kot so siloviti tudi njegovi filmi.
Roman Polanski: filmska biografija je dokumentarec tiste vrste, ki sodi na program vsake dobre javne televizije. Z zgodbo o enem izmed največjih evropskih filmskih avtorjev je primerno edukativen, tistim, ki od gibljivih slik pričakujejo več, pa seveda ostane režiserjev veliki opus. Ta ima v zadnjih letih spet nekaj vrhuncev (letos smo pri nas videli njegovo ekranizacijo Masakra), v Cannesu pa bodo letos prikazali še restavrirano različico po romanu Thomasa Hardyja Čista ženska posnetega filma Tess iz leta 1979, v katerem je v glavni vlogi nastopila še rosno mlada Nastassja Kinski. Ob tej priložnosti naj bi se režiser po dolgem času spet pojavil v javnosti.