Gastronomska vprašanja v času vojne
Kuhati zgodovino (Ako sa varia dejiny). Režija Peter Kerekes. Avstrija/ Slovaška/ Češka, 2009, 88 min. Ljubljana, Kinodvor
11. 01. 2012
So kruljenje praznih želodcev, napenjanje vetrov ali zadah po česnu res lahko usodno spreminjali potek velikih bitk na evropskih tleh v 20. stoletju? O tem, da je hrana za človeka nadvse pomembna, seveda ni nobenega dvoma. In še toliko bolj je za vojaka, ki mora, kot eden ključnih delov vojne mašinerije, delovati brezhibno. Kontinuiran dotok »goriva« je torej nujen, in to ve vsak vojaški strateg. A da bi zrezek in sarma vsak po svoje vplivala na potek bitke, pa se vendarle zdi močno pretirano. Tega se seveda zaveda tudi madžarski dokumentarist Peter Kerekes, ki v svojem delu Kuhati zgodovino kuharjev, ki so delovali na bojnem polju, ne predstavlja kot zamolčanih vojaških strategov, pač pa preko njihovih spominov duhovito in domiselno prikaže, kako so bojne okoliščine vplivale na njihovo pripravo hrane.
»Kuhati zgodovino ni prelomno delo sodobnega dokumentarizma, a prav tako ni mogoče spregledati, da nam prinaša svež pogled na nekatere znane teme, ki ga začini z nekonvencionalnim formalnim pristopom. «
Pravzaprav nam Kerekes to svojo intenco razkrije takoj, že na samem začetku, v Prologu, ko poslušamo izpoved mladega ruskega vojaka, enega izmed kuharjev, ki nam jasno pove, da ruska okupacija Čečenije še zdaleč ni bila podprta z gastronomskim čaranjem. Prej nasprotno: vseskozi so se soočali z monotonim jedilnikom, na katerem je kraljevala ovsena kaša. Telečji šašlik, s katerim je razveselil svojo četo, pa se je na jedilniku znašel le zaradi tega, ker so se Rusi v Čečeniji vedli kot klasični zavojevalci, ki osvojeno deželo plenijo brez pomislekov in sramu. Torej, vojne okoliščine so tiste, ki določajo jedilnik. In to sporočilo nam posreduje prav vsaka teh intimnih izpovedi, ki jih je Kerekes zbiral med kuharji, ki so se udeležili nekaterih ključnih vojnih konfliktov v Evropi od 2. svetovne vojne pa do danes. Poglejmo na primer izpoved judovskega peka, ki je zaprtim nacistom, čakajočim na začetek nürnberškega procesa, spekel prav poseben kruh – z dodatkom arzenika. Res je sicer, da je s tem 300 izmed 1000 esesovcev vnaprej obsodil na smrt, a takrat je bila velika bitka že končana, Nemci pa so bili v njej poraženci. Zanimiva je tudi izpoved hrvaškega kuharja (pa tudi ostalih balkanskih gastronomskih mojstrov, iz katerih veje oster nacionalizem in latentno sovraštvo do drugih narodov nekdanje Jugoslavije), ki v osemdesetih letih kuharskih veščin ni hotel učiti »njihovih« vojakov, srbskih vojaških kuharjev, njegovih kolegov v tedanji Jugoslovanski ljudski armadi. Zato so jedli le njihove »restovane džigerice«, ne pa tudi naših »dinstanih jetric« (pravzaprav gre za isto jed). Že prav presunljiva pa je izpoved nemškega kuharja, ki s hladno brezčutnostjo pripoveduje o tem, kako je neki deklici na smrtni postelji odrekel sladkor samo zato, ker je moral kot dober vojak »spoštovati ukaze«, ti pa so prepovedovali, da bi imel stike s civilisti. Ta izpoved nas opozori na vso srhljivost »sledenja ukazom«, racionalizacije, s katero so nemški vojaki poskušali opravičiti svoja dejanja, hkrati pa tudi na tisti neznosni občutek krivde, ki ga nemški vojaki še danes nosijo s seboj.
In prav v tem je čar Kerekesovega dela, da nam namreč te intimne izpovedi ne nizajo le novih faktov o že znanih trenutkih iz zgodovine, pač pa nam prinašajo tisto, kar uradne zgodovine običajno izpustijo: občutenja preprostih ljudi ob prelomnih zgodovinskih trenutkih in čustva, ki so se jim ob njih porodila (brez cenzure, od žalosti in radosti do pekoče krivde in teptajočega sovraštva). Temu je podrejena tudi organizacija materiala (od arbitrarnega izbora vojnih konfliktov in vojaških posredovanj, ki bodo omenjena v filmu, do arhivskega materiala, pri katerem je bil kriterij izbora več kot očitno le stopnjevanje določene atmosfere, ne pa dopolnjevanje z informacijami), ki ga je Kerekes vključil v svoje delo, ter rekonstrukcija nekaterih dogodkov. Predvsem pri slednjih je Kerekes pokazal veliko duhovitosti in domišljije, saj ponudijo nekaj najsijajnejših trenutkov filma: na primer doživeto pripovedovanje nemškega kuharja o bežanju pred ruskim tankom ali pa vizualno atraktivna rekonstrukcija postopkov Titovega uradnega okuševalca hrane. Kuhati zgodovino ni prelomno delo sodobnega dokumentarizma, a prav tako ni mogoče spregledati, da nam prinaša svež pogled na nekatere znane teme, ki ga začini z nekonvencionalnim formalnim pristopom ter nas ob tem spomni, da se izgradnja vsake nacionalne identitete prične prav pri hrani.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
