Bauhaus v Zagrebu
Gradnja novega življenja
10. 06. 2015
Bauhaus je bil ena najboljših stvari, kar jih je spravilo skupaj 20. stoletje, ena tistih, ki vsake toliko za silo povrnejo vero v človeštvo. Zagrebška razstava izpostavlja delovanje nekaj bauhausovcev iz našega dela Evrope.
Bauhaus (1919–1933) je bil formalno visoka šola za arhitekturo, dizajn in vizualne umetnosti, v resnici pa precej več. Bil je nov, širši pogled na svet in bivanje v njem, nov način snovanja, proizvajanja, druženja, tako rekoč celovita gradnja novega življenja, od njegovih temeljev naprej. In ti niso bili le materialni, železobetonski, ampak vsaj toliko tudi duhovni, v najširšem smislu, od politike do ezoterike. Četudi so se nekateri poudarki v usmeritvi šole v mandatih njenih direktorjev (Walter Gropius, Hannes Meyer, Ludwig Mies van der Rohe) nekoliko razlikovali, je bil Bauhaus v vseh smislih revolucionarna šola. Ne le da je bila izrazito levo usmerjena, ampak so bili revolucionarni tudi njeni programi, študijski pristopi, poskusi povezovanja šolanja in vsakdanjega življenja. Bistveni pa so bili seveda ljudje, ki so na njej delovali; tako tisti, ki so predavali, vodili delavnice, kot oni, ki so se tja prihajali učit.
Na začetku zagrebške razstave je na ogled učinkovito oblikovana brošura s pozivom: »Mladi, pridite na Bauhaus!«, s kakršnimi so v Weimar in pozneje Dessau privabljali mladeniče in mladenke (na Bauhausu jih je bilo v začetku več kot pol), željne ustvarjanja v novem duhu. Na šoli jih je pričakal profesorski kader, ki je sodil in še vedno sodi v elito umetniških iskalcev prejšnjega stoletja. Vasilij Kandinski, Paul Klee, Walter Gropius, László Moholy-Nagy, Johannes Itten … niso bili le prodorni avtorji, ampak tudi pedagogi s svojskimi pristopi, ki so na svojih področjih premikali meje, odpirali nove dimenzije in perspektive. Pouk na Bauhausu je večinoma potekal v obliki delavnic in različnih drugih interakcij med teorijo in prakso, pri katerih je prihajalo do stalnega pretoka idej in raznolikih spodbud. Zamisli so ves čas preizkušali v praksi in učni proces se ni pravzaprav nikoli prekinil, saj so študentje (ko je šola v Dessauu po Gropiusovih načrtih zgradila svoj reprezentativni kompleks) in profesorji v šolskem okolju tudi stanovali. Tamkajšnje družabno življenje, s slikovitimi prireditvami in zabavami, je legendarno, pripadniki te unikatne skupnosti za ustvarjanje »novih struktur prihodnosti« pa so se soočali tudi s precej manj prijetnimi nalogami. Takšnimi, povezanimi s preživetjem, na primer, saj so za Bauhaus, čeprav je bil državna šola, oblasti odredile šolnine. Mnogo ustvarjalne mladeži je bilo brez trdnega finančnega zaledja, zato so jim na šoli pomagali na različne formalne in neformalne načine. Med drugim so študentje pridelovali zelenjavo za lastno prehrano, še pomembnejša pa je bila proizvodnja v šolskih delavnicah. V njih so, na podlagi lastnih standardov oblikovanja in uporabnosti, tako in tako snovali in izdelovali različne vsakdanje predmete, zdaj pa so jih začeli tudi prodajati, s čimer so v praksi preizkusili njihovo uporabnost in zaželenost, dobivali povratne informacije uporabnikov.
Avgust Černigoj: Arhitekturna študija, 1928
Kako celovito so na šoli zastavili preoblikovanje vsakdanjih bivalnih pogojev, na razstavi nazorno prikaže demonstracijski film. Najprej gledalcu sugestivno predstavi slabe bivalne pogoje v površno načrtovanih in zanemarjenih mestnih »stanovanjskih kasarnah«, nato pa ponudi alternativo, moderno funkcionalistično arhitekturo s svetlimi prostori, smiselno opremo in ozelenjenim okoljem. Kamera se sprehaja iz prostora v prostor, demonstratorke pa prikazujejo uporabnost opreme v vsakem od njih. Mnoge rešitve, plod dela profesorjev in študentov, so še danes del vsakdanjika slehernikov.
Zagrebška razstava, vrhunec triletnega mednarodnega projekta, pri katerem sodeluje tudi naš Loški muzej iz Škofje Loke, nas v pritličnem delu uvede v duha Bauhausa, v njegovo značilno estetiko. Vidimo simulacijo delavnice, ustvarjalnega vzdušja, nekaj dokumentarnega, fotografskega gradiva, kosov pohištva, manjših del Kandinskega, Kleeja, Moholy-Nagya. Ena od fotografij s tega dela razstave pritegne na poseben način, postavi videno v takratni neizprosni družbeni kontekst. Na njej je žalostna mlada ženska, ki, dan pred zaprtjem dessauskega Bauhausa (1932), sameva v šolski kantini. Ime ji je Otti Berger in gledalec jo znova sreča v nadaljevanju razstave.
Avgust Černigoj: Skica za scenografijo, okoli 1926
Tam je najprej na ogled raznorodni, značilni likovni material iz zbirke Marie-Luise Betlheim, prijateljice nekaterih bauhausovcev iz zgodnjega, weimarskega obdobja, ki je v Zagrebu že od leta 1927 in je čudežno preživel svetovno vojno. Iz razstavljenega, kot sicer iz celotne postavitve, vejejo odprtost, igrivost, inovativnost, zavezanost človeštvu in hkrati naklonjenost moderni tehniki, ki naj pripomore k njegovi novi renesansi (pozneje se je izkazalo, da ni nujno tako).
Med v nadaljevanju predstavljenimi avtorji se je na Bauhaus prvi, v pomladanskem semestru 1924, podal naš Avgust Černigoj. Predstavljen je z nekaj reprezentativnimi deli iz dvajsetih (mnoga so iz Narodnega muzeja Beograd), ponatisi grafik, rekonstrukcijami modelov iz lesonita, ki ga znova pokažejo kot nadvse intrigantnega ustvarjalca, ki je povsem ponotranjil in avtentično interpretiral zahteve novega časa v umetnosti. V skrajšani izdaji kataloga (celovitega organizatorji še pripravljajo) Peter Krečič tudi navaja nekaj Černigojevih neposrednih spominov na bivanje na Bauhausu, za katerega Tržačan pravi, da je v Nemčiji veljal za sinonim za avantgardo in socializem, zato so njegovi študentje v Weimarju težko našli sobo. Černigoj je najbolj užival v sestavljanju materialov v konstrukcije na znanem »pripravljalnem tečaju«, ki ga je obiskoval pri Moholy-Nagyu, Bauhaus pa je za njegovo nadaljnje ustvarjanje pomenil čvrst teoretski temelj. Iz Weimarja se je sicer, ves navdahnjen, odpravil v Ljubljano, kjer je s Kosovelom nameraval izvesti umetniško revolucijo …
Ivana Tomljenović Meller: Učiteljica gimnastike, Bauhaus, 1930
V MSU se srečamo z dvema, v kontekstu Bauhausa dokaj znanima ustvarjalcema. Že omenjena Otti Berger se je, kot vsi trije hrvaški študentje Bauhausa, v Nemčijo odpravila s študija na togi zagrebški likovni akademiji. Uveljavila se je predvsem kot oblikovalka tekstila, na šoli pa ostala kot profesorica. Po omenjenem zaprtju dessauskega Bauhausa, do katerega je prišlo, ko so nacisti prevzeli lokalno oblast (zgodba se je že leto pozneje ponovila z zaprtjem zadnjega, berlinskega Bauhausa), je podjetna Bergerjeva, ki je svoje tekstilne vzorce tudi podpisovala in patentirala, v Berlinu ustanovila svoj tekstilni atelje, a se je pri tem uštela, saj jo je, ker je bila judovskega rodu (kot sicer mnogi bauhausovci), kmalu doletela prepoved opravljanja poklica. Po neuspešnem iskanju dela v Angliji in vrnitvi v rodno Baranjo je ta izjemno nadarjena snovalka, ki na fotografijah prav izžareva radost spričo ustvarjalnega bivanja na Bauhausu, tragično končala v Auschwitzu.
Drugi od predstavljenih, ki je na Bauhausu pustil močnejšo sled, je Selman Selmanagić iz Bosne, ki je tam dokončal celoten študij in diplomiral na oddelku za arhitekturo. Pozneje je živel v Vzhodni Nemčiji, dolgo predaval in ustvarjal v Vzhodnem Berlinu.
Živahna fotografinja in oblikovalka Ivana Tomljenović, črna ovca iz premožne družine hrvaškega bana, arhitekt Gustav Bohutinsky, ki je v Zagrebu ustvaril referenčno arhitekturo za atelje svojega brata, kiparja, pozneje pa emigriral v ZDA, in Hubert Hoffmann, po rodu Berlinčan, ki je dolgo deloval v avstrijskem Gradcu in ustvarjal arhitekturo, prežeto z etiko, družbeno in ekološko odgovornostjo, so vsak po svoje značilni posamezniki, ki so se na različne načine vpeli v duha šole, ki jih je združila, in njen vpliv nato ponesli na različne konce. Izročilo Bauhausa so po njegovi ukinitvi v Nemčiji sicer poskusile ohranjati in širiti številne šole in skupine, ki so se njegovih izhodišč in tradicij poskušale držati na različne, a reducirane načine. Med njimi sta bili tudi na razstavi predstavljeni zagrebška skupina EXAT 51 in Smer B, oblikovalski oddelek ljubljanske Fakultete za arhitekturo (slednji, zaradi nezmožnosti dogovora med organizatorji in našim Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, v katalogu ni navzoč).
Avgust Černigoj (desno), Karmela Kosovel in Alfonz Graber, 1923
Ja, Bauhaus je po eni strani bližje, kot se zdi, mnogi njegovi dosežki nas obdajajo, a hkrati se je njegov celoviti duh žalostno porazgubil, danes ga mnogi reducirajo na estetiko, oblikovanje, arhitekturno formo, in pozabljajo na širšo družbeno dimenzijo. Nekateri tam nastali oblikovalski dosežki so postali sramotno dragi prestižni predmeti, ideja o vrhunskem oblikovanju, dostopnem vsakomur, se zdi le še utopija. Otti Berger je takrat, v tisti opusteli jedilnici, dobro vedela, za čim žaluje.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
