Ob petintridesetletnici prve Azrine longplejke
Greta Garbo v Houtenu
18. 08. 2015
teško vrijeme za matore prijatelju moj / na zidovima naši tragovi / mi kružimo kao psi / djevojke se ne obaziru za nama / njihove kose bude sjetu / dug je put do vječnosti / i mi ga prelazimo šutke i u miru. Branimir Johnny Štulić, »Teško vrijeme«
I
Je ta usoda, mogoče prostovoljna odločitev, podobna odločitvi Grete Garbo, ali pa samo v nekaterih grobih obrisih in sencah spominja na tisto, kar imenujemo sindrom Grete Garbo? Gre za rahlo pretiravanje, ali pa za veliko pretiravanje, za nekakšen palimpsesten pripis; izdelovanje mitologije na (ali pa čez) že izdelani(o) mitologiji(o)? Če pomislim, gre vsekakor za pretiravanje, saj je zgodba mojega junaka precej bolj podobna zgodbi J. D. Salingerja kot pa zgodbi Grete Garbo. Toda ali ne spada Salingerjeva zgodba prav tako pod okrilje prej omenjenega sindroma, mar ni tudi on nekakšna Greta Garbo?
Poglejmo: ali lahko povlečem kakšne vzporednice med Cornishem v New Hampshiru v ZDA in Houtenom na Nizozemskem? Gre za dve manjši provincialni mesti. Tu je brez dvoma nekakšna podobnost. Prvi je kraj, kamor se je v izolacijo umaknil pisatelj Varuha v rži, drugi pa kraj, kamor se je v prostovoljno izolacijo umaknil (se priženil) Branimir Johnny Štulić, avtor zajetnega števila komadov, ki so našli svoje mesto na vrhu pop-rockovskega parnasa neke države, ki je dobila status in pomen Atlantide, in oseba, ki po nekakšnem sklopu ali pa igri asociacij nemudoma skoči iz teme in priplava na površje, če pomislimo ali pa spregovorimo o nekem segmentu časa, v katerem smo odraščali in se formirali, v katerem se je zgodil tisti premik, ki se mu v angleščini tako lepo reče – coming of age; to pa so bila za mojo generacijo osemdeseta leta prejšnjega stoletja in tisočletja.
Ta primerjava mi je prišla na pamet, ko sem gledal dokumentarce o enem in drugem, o Salingerju in Štuliću, rdeča nit v njih pa je bila želja, predvsem novinarjev, v Salingerjevem primeru pa tudi velikega števila oboževalcev, ki so mu trkali na okna in vrata in se skrivali po grmovju okrog njegove hiše, da bi prišli do objekta svojega oboževanja. Zakaj? Mogoče zato, da bi se za hip naselili v svetlobi, ki naj bi jo objekt metal okrog sebe, ali pa da bi ga kaj vprašali, da bi jim razkril kakšno veliko resnico, izdal skrivnost, dal navodilo za uporabo življenja.
Obstaja pa seveda med Salingerjevo in Štulićevo izolacijo tudi kopica razlik. Najbolj očitna je ta, da so prebivalci Cornisha vsi po vrsti vedeli, da v njihovem kraju živi »stvarnik« Holdna Caulfielda, bili so ponosni in počaščeni, da se je v njihovo skupnost zatekla takšna osebnost, med njimi in njim pa je veljal tudi tihi dogovor, da ga varujejo, da ščitijo njegovo zasebnost in njegovo odločitev za izolacijo. Spraševalcem in radovednežem in romarjem niso hoteli izdati naslova, na katerem je živel, in če je jedel v restavraciji, je vedno dobil mizo v prostoru, ki je bil ločen od običajnega prostora, v katerem so obedovali ostali gostje.
V izseku iz dokumentarca Živa legenda, Johnny Štulić pa novinar zaman ustavlja mimoidoče na ulicah Houtena in jim kaže Štulićevo fotografijo; ljudje le skomigajo z rameni in zmajujejo z glavami. Nihče ga ni videl. Nihče ga ne pozna.
»Azra je najbolje delovala v postavi Štulić–Hrnjak–Leiner, kitara–bas–bobni, delovala je kot dobro naoljen stroj, kot strašna rockovska »pošast« (vadili so do nezavesti, po pet, šest ur dnevno).«
Štulić namreč v nasprotju s Salingerjem ne živi v svoji matični državi (ta več ne obstaja), ampak v drugi državi, v drugi kulturi, ki ni imela pojma, temu bi lahko rekli tudi prekletstvo malih kultur (Jugoslavija je bila za današnje razmere razdrobljenosti sicer velika kultura, a kot kultura je bila, tudi za časa enotne države, prav tako razdrobljena, zelo težko bi namreč govorili o jugoslovanski umetnosti, kot smo lahko govorili o jugoslovanski košarki), da nekje obstaja oziroma je obstajal nekakšen novi val, ki se po kakovosti in raznolikosti lahko postavi ob bok novovalovski glasbi, ki je na koncu sedemdesetih in v prvih letih osemdesetih prihajala iz angloameriškega glasbenega bazena.
Uradno, ali pa vsaj v naši mitologiji, naj bi bil jugoslovanski (?!) novi val na svetovnem prvenstvu novih valov nosilec bronaste medalje. Od kod sta prihajala nosilca zlate in srebrne oziroma kdo je bil za ti žlahtni kovini predestiniran, pa je bilo vnaprej znano in vsem jasno že vse od časov Elvisa in Beatlov.
II
Vedno sem imel rad enciklopedije in spiske in lestvice, sploh tiste, ki so »pokrivali« mojo zdaj že desetletja dolgo ljubezen do popularne glasbe. Z eno takšnih lestvic nas je marca osrečila hrvaška različica znamenite ameriške revije Rolling Stone.
Naslov specialne številke je bil: 100 najboljših albumov od leta 1955 do 2015. Diskografija vseh držav bivše Jugoslavije, ali s kratico: EX-YU. Tudi barva ovitka se je skladala z namenom: vlekla je na zamolklo zlato. Podobno lestvico, kot je bila tista v reviji, sem videl že na spletu. V grobem so bila tudi mesta, ki so jih zasedali izvajalci in albumi na obeh lestvicah, precej podobna.
Skoraj nemogoče je najti lestvico ali spisek, s katerim bi se v popolnosti strinjali, in tudi ta dva nista bila nobena izjema. Impulz, ki nas ob srečanju s takšnimi lestvicami preplavi, je primerjanje osebne mitologije (osebne lestvice, če jo seveda imamo) s tisto, ki ji zaradi objave v medijih pripada status uradne. S to uradnostjo pa postane nekakšna višja instanca, ki naj bi jo odlikovala tudi višja oblika kredibilnosti.
Prva misel, ki me je spreletela v tistem hipu, ko sem začel obračati strani in so začele moje oči drseti po imenih in naslovih, je bila tale: očitno se je »prava« glasba v bivši državi začela z novim valom, kajti najvišja mesta so zasedali ravno bendi, na katere se lepi ta etiketa. Skoraj vse, kar se je dogajalo do leta 1980, je bilo potemtakem le priprava. Ali to drži? Ne vem. Nisem čisto prepričan. Jasno pa je, da je progresivni rock največja žrtev časa. A kam za vraga so se izgubili Odpotovanja, Cocktail, Rođenje in Dolgcajt? Zgodovinski spomin je včasih res zoprna stvar. Mislim, njegovo pomanjkanje.
In kako se je na tej lestvici odrezal prebivalec nizozemskega mesta Houten? To vprašanje seveda avtomatično pomeni nekakšen enačaj, ki pa ni zrasel na mojem zelniku, ampak si ga je izmislil Štulić sam. Ne glasi se sicer »Gospa Bovary, to sem jaz«, ampak: »Azra, to sem jaz.«
Med prvimi desetimi longplejkami, in to je, glede na število vinilov v ovitku, rečeno precej pogojno in bi morala biti matematika v resnici drugačna, ima Azra tri plošče: na tretjem mestu je Sunčana strana ulice (dve longplejki v enem ovitku), na šestem mestu je Ravno do dna (trojni album v živo), na devetem mestu pa je njihov prvenec Azra. Skratka, vsega skupaj za šest plošč materiala oziroma material na šestih ploščah, ki so vse izšle v letu in pol! In kakšna je bila Štulićeva interpretacija lestvice? Štulićevska: »Imam tri med desetimi, kar avtomatično pomeni, da sem skupni zmagovalec.«
III
Obstajajo bendi in posamezniki, na katere smo sentimentalno navezani. Ta sentimentalna navezanost pa je ponavadi določena s tem, da so komadi ali pa celotne plošče omenjenih povezane z našimi življenji, da so nekakšni obcestni kamni, podobe nekega časa, podobe dogodkov, ki so se že preselili v spomin in med prikazni, in podobe ljudi iz tega točno določenega časa. Seveda je to samo dodatna prtljaga in tisto, kar je najbolj odločilno, ostaja kakovost (zaporedje akordov, melodična linija, besedila); zlata zrna, ki so ostala na situ po izpiranju časa.
Obstajajo pa drugi bendi in posamezniki, ki smo jih poslušali in registrirali, se zavedali njihove prisotnosti in se mogoče zavedali tudi, kako dobro glasbo delajo in igrajo, a se jim nekako ni uspelo zaplesti v naša življenja. Razlika med odnosom do prvih oziroma drugih je predvsem v temperaturi; odnos do drugih je hladnejši, hkrati s tem pa mogoče tudi bolj racionalen in objektivnejši. Bolj se osredotočamo na glasbo kot pa na pritikline, ki se nanjo vežejo.
Ko se je zgodila eksplozija, najprej panka (predvsem v Ljubljani in na Reki) in potem novega vala (v Zagrebu in Beogradu), sem bil »glasbeno« popolnoma drugje; odplačeval sem dolg druženja s starejšimi friki, hkrati pa tudi dolg, ki sta ga zase terjali provinca in z njo povezana izoliranost. (Čisto mogoče je, da so te moje teze le slepilo in da je za vse skupaj odgovorna predvsem osebna senzibilnost.) Svet je bil v tistih časih precej oddaljen od pojma globalne vasi, kjer je mogoče z nekaj kliki priti pravzaprav do vse glasbe, ki obstaja ali je kdaj obstajala.
Informacije so se širile ustno, prek radijskih valov in redkih glasbenih revij, v resnici je bila samo ena – beograjski Džuboks. A mene se ta takratna sedanjost, ki je je bilo v Džuboksu veliko, ni dotaknila, bil sem globoko zasidran v glasbi iz šestdesetih in z začetka sedemdesetih oziroma v glasbi, ki naj bi pomenila neko višjo in resnejšo glasbeno formo, v jazzu, ki ga je produciral znameniti nemški producent Manfred Eicher.
Bil sem pravi poštarski konj, prisegal sem na angleški psihedelični folk, na skupine, kot sta Incredible String Band in Pentangle, ali pa na virtuoznost ameriške zasedbe Oregon, da o transcendentalni lepoti Jarrettovega Kölnskega koncerta sploh ne izgubljam besed. In seveda sem mislil, da sem Beatle prerasel, a nisem imel niti najmanjšega pojma, kako sem se motil; Beatlov ni mogoče nikoli prerasti.
Štulić in Azra v mojem glasbenem vesolju ne spadata v prvo kategorijo bendov, med bende, na katere sem sentimentalno navezan. Od novovalovskih bendov tja spadajo le Idoli in njihov Mini LP – VIS Idoli, ki zame predstavlja soundtrack davnega poletja leta 1981. Azra spada v tisto drugo kategorijo, med glasbo, ki se je vrtela, ki je bila tam, v zraku, prisotna, a z njo nisem imel nekih velikih srečanj, ki bi se jih spominjal, kot se spominjam srečanj z neko drugo in drugačno glasbo.
Toda približki vseeno ostajajo in lahko jih naštejem. Poslušanje Sunčane strane ulice pri sošolcu ob dopoldnevih in zraven sanjarjenje, da živim v večjem mestu, kjer vozijo tramvaji, potem poletno srečevanje evforičnih oboževalcev benda, ki so se leta 1981 skupaj z njim selili vzdolž jadranske obale, da ne bi zamudili kakšnega koncerta, in pa vožnja v belem golfu čez gorečo Korčulo, točno pred tridesetimi leti, ko je iz zvočnikov odmevala kaseta Ravno do dna.
Zares pa je bilo moje poznavanje Azre takrat precej površno, bolj kot balade so se mi vtisnili v spomin hitrejši komadi (danes je ravno obratno); »Krvava Meri« in »Iggy Pop« s prve plošče, »Poljska u mome srcu«, »Fa-fa-fa« in »Nemoj po glavi d.p.« z druge. Ker sem vizualen tip, se bolj kot glasbe spominjam naslovnic albumov, verjetno še najbolj Štulićevega profila s poznega albuma Zadovoljština, ko se je po imidžu začel vračati k svojim hipijevskim koreninam in ni več nosil očal Ray Ban. Ni bil več tako podoben Travisu iz Taksista.
IV
Ali sem zato, ker na Azro nisem sentimentalno navezan, kaj bistvenega zamudil? Si lahko zdaj, ko se grem nekakšen napol znanstveni eksperiment, preizkušanje glasbe z »neskončne oddaljenosti«, ko se me ne more več dotakniti na način, kot se me je ali pa bi se me lahko dotaknila v formativnih letih, natančneje odgovorim na to vprašanje? Zakaj se pomena nekaterih stvari (največkrat gre za umetnost) resnično zavem šele čez leta in desetletja, ko pa se jih, v nasprotju z mano, drugi zavedo in jih spoznajo z bistveno manjšo časovno zamudo ali pa sploh brez nje?
Ko je Azra snemala prve velike plošče, sem imel šestnajst let, Štulić pa se je počasi bližal tridesetemu. Največ poslušalcev benda je bilo ravno iz moje starostne skupine, tam nekje med 15 in 17 leti. Gledano z današnje perspektive je predvsem tekstualna zrelost, ne samo v angažiranih, ampak tudi v ljubezenskih pesmih, precej presegala miselne horizonte najstniške publike, a vseeno je imela v sebi tudi nekakšen magnetizem, da so se mladinci in mladinke identificirali z njo, še bolj pa se je ta identifikacija dogajala na neki drugi, čisto energetski, čustveni ravni; na ravni prenosa strasti, brezkompromisnosti in besa. Na ravni redkega daru in prepričljivosti, ki so jima ljudje preprosto verjeli in jima z vsem prepričanjem sledili.
Govorci so Čupka (Čupko je Štulićev prvi scenski nadimek, preden je postal Johnny, preden si je to ime sposodil od stripovskega junaka Johnnya Jaguarja in preden je zapel znamenite verze »brijem bradu brkove da ličim na Pankrte«) jemali z rezervo, se iz njega rahlo norčevali, ga podcenjevali, zavijali z očmi, ko je hodil okrog in na vsakem mestu in ob vsaki priložnosti igral kitaro in pel.
Potem pa se je na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih zgodil kopernikanski obrat in Štulić je postal božanstvo, tako da so glasbeni novinarji za rock glasbo na področju bivše države izumili neko posebno šteje časa, ki se deli na čas pred Štulićem in čas po njem.
»Štulić je pisal in snemal v nekakšni frenetični vročici, dosti posnetega materiala pa je bilo še iz časa, ko se je njegov bend, ki ga v resnici ni bilo, amatersko pripravljal na snemanje.«
Druga za drugo so izšle vse tri plošče (številčno jih je bilo šest), ki so našle mesto na vrhu EX-YU rockovskega parnasa. Štulić je pisal in snemal v nekakšni frenetični vročici, dosti posnetega materiala pa je bilo še iz časa, ko se je njegov bend, ki ga v resnici ni bilo, amatersko pripravljal na snemanje.
Jemal je najboljše iz obeh svetov, od obeh bendov, ki ju je občudoval. Njegova osnovna matrica je bila liverpoolska četverica, od tod zahteva, naj vsi v bendu pojejo, druga matrica, ki pride do izraza predvsem s kriki in kitaro, ki dobesedno para zrak, z dodajanjem novovalovskih prvin (reggae in podobno) in predvsem na čisto energetski ravni, pa je angleški pank bend The Clash, ki je v letih svojega delovanja, podobno kot Azra, opravil transformacijo iz čistega pank benda prek postpank benda do novovalovskega benda na koncu. Azra sicer nikoli ni bila čisti pank bend. Vsaj jaz je ne doživljam tako.
Dragan Kremer, beograjski glasbeni kritik in novinar, ki je bil v času Azrinega zenita njen največji apologet, a obenem tudi kritik, in je v svoja besedila konstantno »podtikal« potrebo po selekciji materiala, ki naj bi naredila začetne Azrine plošče še boljše, je šel v primerjavi Azre s Clashi tako daleč, da je vlekel natančne vzporednice med Sunčano strano ulice in legendarnim albumom London Calling. Pisal je o širjenju glasbenega izraza, o uporabi večjega števila instrumentov, o vrnitvi v šestdeseta, o angažmaju, nabitem s čustvi. Primerjal je posamične komade in vlekel vzporednice med čisto določenimi naslovi: »Spanish Bombs« in »Guns of Brixton« na eni strani, na drugi pa »Poljska u mome srcu« in »Kurvini sinovi«, ali pa »London Calling« in »041«, mogoče »Grad bez ljubavi« … in tako naprej.
Štulić je bil, prividnim pomanjkljivostim navkljub (Koja mu je očital, da ne zna peti in da je Azra irelevanten bend, kar je seveda neumnost, da ne rečem fantazmagorija, Johnny pa je svoje igranje kitare nekje primerjal s humoristično epizodo, kar tudi ne drži), popolna kombinacija avtorja, kitarista in pevca, tisti, ki je najbolj natančno ubesedil in temu primerno uglasbil (našel glasbeni izraz), čeprav je šlo po njegovih besedah za obraten proces, najprej se je zgodila glasba in potem besedila, urbano senzibilnost, stanje posameznika v nekem starostnem obdobju, a je hkrati zajel tudi neko širšo perspektivo, ki je odslikavala duha časa, ki je hkrati postavljen v neko obdobje, a še vedno vsebuje odtenke in pomene, ki ga delajo univerzalnega.
Štulić je bil tudi tako daljnoviden, da se je dobro zavedal, kateri komadi so močno vezani na čisto specifične dogodke in s tem posledično obsojeni na »izumrtje«, kateri pa imajo nadčasovno razsežnost. Izbiral je prave besede. V najboljših tekstih je bil popolnoma natančen in ekonomičen, besedila niso bila pretenciozna. Niso imela mrtvih rokavov. Bila so čutnonazorna. In Štulić je bil naš najboljši rockovski pesnik.
Omenjal sem prve plošče, dodal bi jim lahko še četrto, spet dvojni album, Filigranski pločnici iz leta 1982, ki pa se mi zdi že rahlo šepav in za spoznanje bolj napolnjen s komadi, ki bi jih lahko pogrešili, čeprav še vseeno spada med pomembne, skoraj vrhunske Azrine stvaritve. (Azrine začetne plošče nimajo pravzaprav nobenih praznih mest.) To je tudi zadnja plošča originalne zasedbe. Originalne postave kot jedra benda; kar pomeni trio, ne kvartet, ki ga je Štulić pozneje občasno aktiviral v različnih inkarnacijah. Plošči Filigranski pločnici je poseben ton in drugačno dimenzijo dajalo tudi sodelovanje Miroslava Sedaka - Benčića, ki je igral saksofone, flavto, klavir in orgle.
Azra je najbolje delovala v postavi Štulić–Hrnjak–Leiner, kitara–bas–bobni, delovala je kot dobro naoljen stroj, kot strašna rockovska »pošast« (vadili so do nezavesti, po pet, šest ur dnevno), ki je po nekem koncertu v beograjskem SKC apologeta/dvomljivca Kremerja primorala, da je svojo recenzijo zaključil s stavkom: »To sem slišal, zdaj pa lahko tudi umrem.« V živo se je trio tako trošil, da je Štulić po končanih koncertih dobesedno zlival znoj iz čevljev.
Ostale plošče Azre, pa tudi tiste, ki so izšle pod Štulićevim imenom, niso več tako koncizne, a še vedno je na njih mogoče najti čiste bisere – »Nemir i strast«, »Plavi golub«, »Lađa bez dna«, »Meni se dušo od tebe ne rastaje« – ali pa priredbe, kot je čudovita priredba »Lily of the West«, ki ima v Štulićevi pesmarici naslov »Usne vrele trešnje«.
Takšni so rezultati ozrtja čez ramo in tako vidim stvari z razdalje, ko me zares ne morejo več pretresti in zaznamovati in določiti, kot bi me določile, če bi me ujele v formativnih letih. Zakaj me niso? Ne vem. Ne toliko zaradi senzibilnosti, ta je imela vse potenciale, pač pa zato, ker sem bil za Azro preveč sanjaški in premalo vkopan v trdna tla. V resničnost. Nisem premogel pravih senzorjev za Johnnyjevo resničnostno poezijo, in s tem ne mislim samo besed, pač pa tudi glasbo. Dobil sem jih šele čez desetletja.
Lahko pa rečem, da bi po raziskovanju mirne duše in brez odlašanja zamenjal mesta nekaterih albumov na tisti lestvici iz Rolling Stona, če bi bilo to seveda v moji moči. Pengova, ki je moja šibka točka, bom tu zamolčal. Na vrhu ne bi bili Idoli z Odbrana i poslednji dani ne Šarlo akrobata z Bistriji ili tupljivi čovek biva kad, ampak Sunčana strana ulice ali pa Ravno do dna. Odvisno od tega, kaj bi iskal: ali čisti izbruh energije, nekaj, kar predstavlja diamant sam, jedro rockovske glasbe, ali pa kaj bolj tihega, mirnega, širšega, glasbeno bogatejšega, nekaj takšnega, kot so koščki v mozaiku zgodbe o neki državi, nekem mestu in nekem življenju z vsem, kar ponuja; tako dobrim kot tudi slabim, tako sladkim kot tudi bolečim. Če pa bi moral izbrati en sam komad, bi izbral »Teško vrijeme«, živo izvedbo, tisto s koncertne plošče Ravno do dna; bes in nemoč, hrup in melanholijo v istih nekaj minutah, ob katerih me vedno oblije kurja polt.
V
J. D. Salinger je leta 2010 umrl v visoki starosti. Število romarjev v Cornish se je po tem letu verjetno zmanjšalo, če pa se že ni zmanjšalo, pa so postali nameni, ki jih vodijo tja, vsaj malo drugačni, kot so bili, ko je bil avtor Varuha v rži še živ.
Status Houtena pa ostaja enak. Še vedno bodo obstajali blogi s fantazmagoričnimi opisi fantazijskih srečanj med trepetajočimi oboževalci in Johnnyjem Štulićem in še vedno bodo novinarji brez uspeha klicali neko telefonsko številko ali pa nadlegovali nič hudega sluteče prebivalce z vprašanji o rockovskem heroju države, ki je postala podobna Atlantidi. (Občasno se bo oglasil tudi Branimir z nekakšno specifično mešanico lucidnosti in čudaštva.)
Petar Petrović alias Johnny Štulić pa bo, med prepesnjevanjem antičnih tekstov, če to še vedno počne, in med igranjem nogometa, če tudi to še vedno počne, sem in tja na YouTube naložil kakšno svojo trenutno glasbeno domislico. Zadnje pridobitve so priredbe komadov, ki so se vrteli na radijskih postajah, v kasetofonih in na gramofonih te iste Atlantide, in tudi slišijo se tako, kot da bi jih oddajala neka radijska postaja pod morjem, kjer lahko skozi okno gledaš ribe in morske zvezde: »Moderato Cantabile«, »Kuča pored mora«, »Selma«, »Loše vino«, »Moj galebe« … in spodaj se bodo pojavljali komentarji oboževalcev, vsi po vrsti v istem tonu: Johnny, ti si edini, tole je boljše od originala; ali pa: Johnny, vrni se. Kajti Johnny naj bi imel za tiste, ki ga tako vztrajno kličejo, ne samo ključ do prave glasbe, ki naj ne bi več nastajala, ampak tudi ključ za ponovno vzpostavitev edenskega stanja, za vrnitev nekih davnih mladosti.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
