Groza in gravž
15. 04. 2015
S festivalom Kurja polt, katerega druga izdaja bo v Ljubljani potekala od 16. do 19. aprila, smo dobili že tretji domači poklon žanru grozljivke. Pozornost, ki jo je pri nas deležen ta žanr, je vsekakor veliko presenečenje, saj se poraja vtis, da je grozljivka med Slovenci eden najbolj priljubljenih žanrov.
Pa je to res? In če je, kakšni so razlogi za to? Smo Slovenci res andrenalinski »friki« ali pa le radi gledamo, kako so kaznovani tisti, ki kršijo nenapisane družbene in moralne norme?
Po ljutomerskem Grossmannu – ta se sicer opredeljuje za festival fantastičnega oziroma vsakršnega žanrskega filma, a ikonografija (zombi parade, plesi vampirjev, pohodi pošasti ...) in vodilna ideologija (stvori, ki pijejo kri ljudem, in občinstvo, ki pije kri prleške zemlje, vino) nedvoumno pričata o njegovi primarni zavezanosti žanru grozljivke –, ki postaja obvezna regionalna postaja za ljubitelje žanra, ter Kinodvorovi Noči grozljivk, maratonu groze in gravža, ki se s pogosto razprodanimi predstavami odvija na »noč čarovnic«, smo v lanskem toplem septembru dobili še en festivalsko obarvan dogodek, ki se poklanja filmom, ob katerih nam ledeni kri. In prav za nobenega med njimi ne moremo reči, da bi bil le efemerne narave. Prej nasprotno: dejstvo, da se nam bo Grossmann letos predstavil že enajstič, da bomo letos maratonsko odsedeli že osmo izdajo Noči, ne nazadnje pa tudi to, da je Kurja polt ne le zmogla tisti najtežji »drugič«, temveč se ob njem celo »masti in redi«, brez dvoma priča o tem, da je med domačimi obiskovalci kina lakota po žanru groze realna.
A če o realnosti ne gre dvomiti, pa je vendarle na mestu, da se vprašamo, ali se Slovenci res tako zelo radi izpostavljamo torturi pripovedovalca, ki v nas prebuja tiste najgloblje zakopane, primarne strahove, oziroma smo tako naklonjeni zgodbam o mračnih, tabuiranih plateh življenja (umori, smrt, oživljenje mrtvih, posmrtno življenje ...), tem svojskim svarilnim moralkam, da grozljivki namenjamo status enega najbolj priljubljenih žanrov ter s tem vsaj zamajemo, če že ne rušimo utečena razmerja med filmskimi žanri v kontekstu zahodne popularne kulture. Statistična poigravanja s številkami, ki priljubljenost posameznega žanra določajo skozi razmerje med številom del v njem, ki so deležna kinodistribucije, številom platen, na katerih so ta prikazana, ter njihovim končnim blagajniškim izkupičkom, na prvo mesto pričakovano postavljajo komedijo, tej pa sledita pustolovski film in romantična komedija. Blizu je še drama, pri vseh ostalih žanrih pa indeks priljubljenosti drastično pade. Mesto grozljivke je sicer v zlati sredini, toda indeks priljubljenosti je v primerjavi s prvimi štirimi žanri občutno nižji.
Je torej priljubljenost grozljivke pri nas stvar posebnosti, da ne rečem bizarnosti nacionalnega karakterja? Na primer tega, da radi sledimo zgodbam, ki utrjujejo tradicionalistične družbene norme in moralo, vsakogar, ki se zoper njih prekrši ali kako drugače izstopa iz uniformnosti »kolektiva«, pa neusmiljeno in brezkompromisno kaznujejo? Da so nam svarila, podkrepljena z grožnjo, bližja kot katarzični smeh? Čeprav je skušnjava, da bi se poigrali z utemeljevanjem pritrdilnega odgovora kar velika, pa prav tako ne moremo spregledati nekaterih dejstev, ki nam jih razkrije obravnava žanra grozljivke v širšem družbeno-kulturnem kontekstu in ki močno zrelativizirajo tezo, da je vsaj za domače razmere presenetljivo močna številčna zastopanost dogodkov, posvečenih žanru grozljivke, predvsem odraz priljubljenosti tega žanra pri nas. Ta priljubljenost bi se brez dvoma izrazila tudi skozi povečano produkcijo v žanru, a po presenetljivem nizu grozljivk iz devetdesetih let – Morana (1993) Aleša Verbiča, Rabljeva freska (1995) Antona Tomašiča, pogojno tudi Brezno (1998) Igorja Šmida in Temni angeli usode (1999) Saše Podgorška – je nato produkcija v tem žanru skoraj povsem zamrla in tako naj bi šele letos dobili novo slovensko filmsko grozljivko, Idilo Tomaža Gorkiča.
Res je sicer, da je izpad tovrstnih filmskih izdelkov mogoče pripisati tudi skromnosti domače filmske produkcije, katere neizbežna posledica je tudi manjša (žanrska) raznovrstnost. A grozljivka se ne zdi nič kaj bolj domača niti v polju literarne produkcije, kjer podobnih utemeljitev manka ne moremo uporabiti. No, eden posrednih razlogov za skromnejšo žanrsko literarno produkcijo je lahko že ta, da v teh primerih govorimo o t. i. trivialni literaturi, ki jo je malce vzvišena domača intelektualna elita dolgo vnaprej zavračala. A vseeno, v primeru grozljivke vendarle govorimo o žanru, ki ima resnično dolgo tradicijo in je ena najstarejših zvrstnih oblik, ki se je oblikovala že znotraj oralne tradicije ljudskega pripovedništva, nič manj živa pa ni niti v sodobnosti, predvsem v t. i. modernih urbanih mitih. Tako ne preseneča, da je hkrati tudi ena najbolj raznovrstnih žanrskih oblik, ki se je tekom svojega »življenja« udejanjila v skoraj nepreglednem nizu podžanrov. Če sledimo preobrazbam »pošasti« skozi različna obdobja, vznikne cela vrsta žanrskih variacij: vampirji, volkodlaki, zombiji, psihotični morilci, »zlobna dekleta«, ljudje, ki si zadajajo telesne samopohabe, »stvari«, ki prihajajo iz svetov onkraj, zlovešči virus, predstavniki izkoriščevalske, zatiralske in neodgovorne elite, ki rada tvega ... Zato je skromnost tovrstne produkcije pri nas, tako v preteklosti kot danes, težko spregledati, še težje pa se zdi ubraniti tezo o izstopajoči priljubljenosti tega žanra.
Zdi se, da gre razloge za povečano zanimanje za grozljivko pri nas v zadnjem desetletju iskati v prepletenem razmerju med nedvoumno prisotno željo po izdelkih tega žanra in vse preveč uniformno, enolično in gotovo tudi konservativno programsko politiko domačih distributerjev, saj je v njihovi ponudbi grozljivka eden bolj zapostavljenih žanrov. Tako nam prav primer grozljivke znova potrdi tezo, da se prav prek tovrstnih, festivalsko obarvanih dogodkov, izvaja alternativno obliko kinodistribucije. V tem nam pritrdi tudi Maša Peče, pobudnica festivala Kurja polt: »Cilj festivala je prispevati k rehabilitaciji žanra in umestitvi pogrešanih na repertoar domačih kinodvoran. Omogočiti starim mojstrom in sodobnim virtuozom pot do velikega platna in profesionalne projekcije. Ljubiteljem filma in filmske grozljivke ogled sveže produkcije v kinu in izkušnjo kultov, klasik in kuriozitet žanrske zgodovine na vse bolj redko doživetem filmskem traku.« A ne le to, grozljivki prav zaradi njene očitne pripadnosti »trivialnemu« pogosto ne priznajo vseh njenih dosežkov. Tako je festival usmerjen tudi k »razpiranju nepredušnih definicij med izbrano bero čistokrvnih grozljivk, predstavitvi žanrskih odpadnikov, filmov nelagodja, ki uhajajo iz strogih žanrskih okvirjev«. Grozljivka je namreč žanr, kjer so »avtorji pogosto potiskali meje dovoljenega, stopali na čelu rušenja estetskih in družbenih tabujev, orali ledino formalnega izrazja in tehničnih inovacij. In vendar je grozljivka bila in ostaja povečini izvzeta iz 'obče veljavnih' filmskih kanonov.«
Da pri Kurji polti s tem mislijo resno, ne nazadnje dokazujejo tudi z retrospektivo, ki nam bo predstavila dela enega najvplivnejših mojstrov žanra, Italijana Maria Bavo, ki je italijanski žanrski film dvignil na novo raven, mu dal pridih avtorstva, ter s širjenjem definicij žanra zaplodil cel niz novih žanrskih oblik, od t. i. gialla, specifično italijanske kriminalke, prek prenosa oznake »pulp fiction« v domeno filma, pa vse do zaploditve »slasherja«.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
