Ikona česa je Afganistanska deklica
Foto: Steve McCurry
Steve McCurry: Življenje v slikah (South – south east, A life in pictures). Fotografska razstava. Ljubljanski grad, Galerija »S« in Zgornji lapidarij, do 25. 6. 2012
11. 06. 2012
Ime Steve McCurry večini ne pove veliko, povsem drugače pa je, če dodamo, da gre za avtorja znamenite fotografije Afganistanska deklica, menda največkrat reproduciranega posnetka na svetu. McCurry je torej znan, proslavljen fotograf, a ob njegovem opusu se odpira kar nekaj vprašanj.
Fotograf je Američan, biva v New Yorku, je tudi član agencije Magnum Photos, nagrad pa je dobil že toliko, da jih gotovo ne zna našteti niti sam. Objavlja v pomembnih, po vsem svetu navzočih revijah, ob tem pa tudi veliko razstavlja. Na Ljubljanskem gradu je na ogled obsežen pregled njegovih del, za katerega pravi, da je nanj uvrstil najboljša.
Prva fotografija na razstavi je iz povsem drugih meridianov kot vse ostale v tistem prostoru. Na njej je prizor z majhnim reševalcem sredi monumentalnih ruševin newyorškega Svetovnega trgovinskega centra, eden iz McCurryjeve serije, posvečene »herojstvu in plemenitosti prebivalcev New Yorka«. Fotograf že s tem pokaže, da je pravi Američan. Pravoveren.
Razstava se nadaljuje povsem drugače. Že na bežen pogled je jasno, da ima avtor rad pisane, živahne fotografije (vse so seveda barvne) in slikovite prizore. Zasujejo nas podobe »domorodcev« z različnih koordinat »juga – jugovzhoda«, kot jih locira prvi del angleškega naslova razstave, ki se v slovenščini nevtralno glasi Življenje v slikah. Vidimo tibetanske menihe, indijske pastirje, japonske gejše …, razkošno barvne portretirance z najrazličnejšimi pisanimi pokrivali, frizurami, oblačili, nakitom … Bolj kot so predstavniki različnih ljudstev za zahodno oko neobičajni, slikoviti, bolj pritegnejo fotografovo pozornost. Pokaže nam za naše pojme po dekliško napravljenega in naličenega mladeniča iz nigerijskega plemena, indijskega otroka z modro pobarvano kožo, napravljenega kot božanstvo Šiva, rdečelasega in rdečebradega starešino enega od radžastanskih ljudstev, mjanmarske ženske z visokimi nizi kovinskih obročev, ki jim neverjetno raztegnejo vrat … Še afganistanski otrok – vojak, na katerega naletimo vmes, je v oblačilih živahnih barv, na prostem počivajoči rudar, prav tako iz Afganistana, pa ima (po navodilu fotografa?) prižgano svetilko na čeladi, da je posnetek sicer »temnejšega« motiva barvitejši.
»Posebno podpoglavje tovrstne aktivistične, v vojno-politične namene avtomatizirane reporterske fotografije, je vprašanje specifičnega načina prikazovanja »eksotičnih« žensk.«
Na McCurryjevih posnetkih le redko uzremo banalno vsakdanjost, če pa že, je ta prikazana izjemno živopisno. Zdi se, da so mu precej ljubši različni verski prazniki, festivali, slovesnosti, ob katerih si domačini nadenejo značilne oprave in se tako pokažejo v vsej svoji »eksotičnosti«.
Ob portretih so fotografu očitno blizu tudi širši plani, pri katerih figure vkomponira v krajino, ki pa mora biti primerno veličastna. Indijske ženske na polju na primer ovekoveči pred ozadjem s slikovito arhitekturo, mjanmarske menihe pred v skalo vklesano pagodo, celo afganistanski prebivalci ruševin so – osvetljeni s toplo lučjo ognja in sredi od zahajajočega sonca oranžno obarvanih ostankov mesta – videti manj ubogi, kot so v resnici.
Razstava spomni na nekatere fotografske opuse iz zgodnejšega obdobja medija, katerih avtorji so se odpravljali na bolj ali manj »avanturistična« potovanja, da bi potem svojim gledalcem kazali neverjetne prizore iz daljnih, večini smrtnikov nedosegljivih krajev. Fotograf kot avanturistični junak torej, ob tem pa kot pričevalec o širnem svetu, v katerega naj bi imel privilegiran vpogled, saj si ga slehernik večinoma oblikuje na podlagi medijskih podob. In svet po McCurryju je videti približno tak, kot je bil v času njegovih predhodnikov: širen, pisan, predvsem pa lep. Konflikti in človeške tragedije večjih razsežnosti, ki jih zahodnjaki praviloma še vedno umeščajo na McCurryjev »jug – jugovzhod« in se tudi zares dogajajo v ozadju, se kar nekako izgubijo v vsem tem fotografskem čaščenju bohotne raznolikosti širnega sveta.
Zapisano pride še posebej do izraza ob delih velikih formatov, na katerih se slikovitost stopnjuje. Vidimo slikovite prizore s čolnarjem na mjanmarskem jezeru, z ribiči s Šrilanke, v sarije zavitimi radžastanskimi ženskami, s Tadž Mahalom v vodnem odsevu, zarjavelo lokomotivo pred njim, z dolgo karavano v puščavi … Vso to slikovitost in pisanost na razstavi spremlja prijetna, umirjena glasba, ob kateri gledalec s pogledom drsi čez prizore, med katerimi so mnogi prav razglednični …
Potem pa pride do tistih s padcem prve stolpnice WTC pa gorečih kuvajtskih naftnih polj po iraškem umiku in ugotovi nekaj podobnega, kot je v svoji zadnji knjigi, ob nekih drugih fotografijah, zapisala že Susan Sontag, da so ti prav tako slikoviti, veličastni, barviti, da so ovekovečeni na isti način, del istega koda, ki z estetiko »prekriva« resnična družbena, geopolitična in ostala vprašanja.
Na kratko: svet, kot ga kaže McCurryjev razstavljeni opus, je prav tak, kot si ga predstavlja povprečen zahodnjak, še posebno Američan. Razdeljen je na več ločenih svetov, prvega in najboljšega – torej zahodnega – ter ostale, z njihovimi poenostavljeno dojetimi posebnostmi. Na »jugu« in »jugovzhodu« živijo slikovita, eksotična ljudstva, ki si jih je sicer zanimivo ogledati, a predvsem na fotografijah, saj se jim ni dobro preveč približati. So namreč tudi tuja, nerazumljiva, drugačna, občasno pa tudi nevarna, o čemer priča dejstvo, da se ves čas zapletajo v različne konflikte in spopade.
In Afganistanska deklica, ta »moderna ikona«, McCurryjeva najbolj znana portretiranka, ki nas gleda tudi s plakatov in zloženke za ljubljansko razstavo? Značilno je, da je bila dolgo brez imena, kar je pravilo pri fotografiranju »eksotov«, zgolj Afganistanska deklica, begunka v pakistanskem Pešavarju. V zelo specifično spisanem besedilu, ki na razstavi spremlja fotografijo, lahko preberemo še, da je »simbol moči kljub stiski«, »simbol hudega obdobja in nemirnega ljudstva«, da je »zbudila sočutje vsega sveta« in, pozor!, da je »jasna, močna zelena barva njenih oči zgradila most med njenim svetom in Zahodom«. Torej, je sicer pripadnica daljnega, »nemirnega ljudstva«, a je s pravo barvo oči zmogla preseči ta hendikep in svoj svet povezati z Zahodom.
To je storila leta 1984, v času zadnjih srditih medblokovskih spopadov. Spomnimo se: Afganistan, Sovjeti podpirajo uradno stran, Američani upornike (nekateri med njimi so danes njihovi tamkajšnji sovražniki), potem Sovjeti vojaško posredujejo, Američani upornike še močneje podprejo … in takrat pogleda proti Zahodu Afganistanska deklica, objavljena najprej na naslovnici National Geographica, pozneje še marsikje. V Pakistan (takrat trdno zaveznico ZDA) je zbežala pred krvoločnimi Sovjeti, proti Zahodu se zazira z nemo prošnjo po pomoči. Tisti, ki ste kdaj spremljali orkestrirane medijske kampanje ob pripravah na katero od ameriških vojn (National Geographic, Discovery, Time, Newsweek … in, seveda, CNN), zdaj seveda berete staro zgodbo, a je vedno znova aktualna.
Njeno nadaljevanje smo videli na primer pred letom ali dvema, ob objavi »fotografije leta«, Afganistanke z odrezanim nosom (za »visoko moralne« zahodne medije nenavadno nazorna podoba) Jodija Bieberja, na naslovnici Tima. Sporočilo je bilo takrat še bolj nedvoumno, da ga ne bi kdo narobe razumel, je bilo na tisti naslovnici zapisano kar ob fotografijo. »To se bo zgodilo, če zapustimo Afganistan,« je pisalo, kajti medtem je »nemirno ljudstvo« doživljalo že novo poglavje svoje usode, saj zdaj v njegovi deželi delajo red Američani in Britanci, malo pa tudi Slovenci in ostali.
Posebno podpoglavje tovrstne aktivistične, v vojno-politične namene avtomatizirane reporterske fotografije, je vprašanje specifičnega načina prikazovanja »eksotičnih« žensk. Te seveda hlepijo po pomoči zahodnih dedcev, saj jih njihovi tako in tako le trpinčijo, zapirajo v hiše, oblačijo v burke … In ženske se spodobi uslišati.
Nadaljevanje sentimentalke o Afganistanski deklici je znano, McCurryja so (v letu ameriškega posredovanja v Afganistanu), znova poslali v Pakistan, kjer naj bi jo spet našel in fotografiral (baje se je pojavilo kar precej interesentk za to vlogo), zgodba in njen čustveni naboj sta se obnovila in tokrat je portretiranka, zdaj že zrela ženska, celo dobila ime. Je pa med tem obiskom daljne dežele fotograf naletel še na novo deklico, Dekle z zelenim šalom, ki se jo bo lahko odpravil iskat čez nekaj let, med kakšno novo afganistansko vojno.
A pred tem čakajo našega fotografa prijetnejši opravki. Kot je povedal za enega tukajšnjih medijev, je največja čast, ki ga je doletela letos, priložnost, da fotografira za Pirellijev koledar, znan po izbranih nagicah. Kot lahko vidimo na razstavi, je za to nalogo malo že vadil v Nepalu, kjer je med ritualnim očiščenjem v reki ujel mlado vernico v mokrih, oprijetih oblačilih in lepo izpostavil njeno zadnjico. Malo je sicer res krvav pod kožo, a je vseeno profesionalec od glave do peta.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
