Iz »govna« ustvariti zlato
03. 03. 2015
Nekaj je nesporno: Petdeset odtenkov sive si je v osupljivo kratkem času pridobilo status prave popkulturne senzacije ter enega najbolj svojskih fenomenov sodobne množične kulture. A če je začetek neproblematičen in je okrog njega dosežen širši konsenz, pa je nadaljevanje poti v družbi tega dela ena sama drama. In to ne glede na smer, v katero krenemo.
Že takoj se začnemo spraševati, ali nismo s tem, ko smo se tudi sami odločili za komentar na to razvpito delo, le podlegli kolektivni blodnji narcisoidne narave, ki nas hrani s fantazmo, da naše mnenje nekaj šteje, da je naš komentar na to delo relevanten? Težko je namreč spregledati, da se danes javni medijski prostor utaplja v morju komentatorskih zapisov na to delo, ki so si kljub razlikam v podrobnostih bolj ali manj enaki (skoraj vse bi lahko označili za mnenjske komentarje). Zakaj bi torej potrebovali še enega? Ali se s tem nismo le naivno ujeli v dobro podmazano kolesje promocijske mašinerije, ki stoji za tem filmom, pa čeprav naj bi bil naš komentar izrazito kritično naravnan?
Do prepričanja o upravičenosti tovrstnih pomislekov nas pripelje tudi spoznanje, da Petdeset odtenkov sive povsem očitno predstavlja eno tistih del, ki jim do živega ne pridejo niti najbolj ostra kritiška peresa. Še več, če so bili za prenekatero hollywoodsko programirano uspešnico lahko usodni že posamezni primerki neizprosnih kritik v osrednjih ameriških medijih, pa se ob Petdesetih odtenkih sive zdi, da se s kopičenjem teh le priliva olje na ogenj njenega uspeha. Slika je skoraj identična tudi pri nas, saj se ne glede na skoraj soglasno negativno kritiško oceno prav zaradi Petdesetih odtenkov sive ljudje znova vračajo v kinodvorane.
Kljub tehtnosti pomislekov, ki problematizirajo odločitev za pisanje novega komentarja na to delo, pa se vendarle zdi, da je ta odločitev lahko tudi utemeljena in celo zaželena. In sicer takrat, ko se komentar vzdrži vrednostne presoje, ko se izogne pasti, da bi bil še eden v množici tistih, ki potencialnega gledalca opozarjajo pred domnevnimi slabostmi in redkimi kvalitetami dela, in ko se od presoje tega, ali Petdeset odtenkov sive gledalca resnično »zrajca« ali ne, raje usmeri k kontekstualizaciji filmskega dela.
Že iz tega, kar smo zapisali do zdaj, je več kot razvidno, da Petdeset odtenkov sive v kontekstu sodobne hollywoodske produkcije predstavlja resnično svojski fenomen, delo, ki je v določenem pogledu celo edinstveno in po svoje kar čudežno. Rekli bi namreč lahko, da je po skoraj stoletje dolgem nizu ne povsem prepričljivih in največkrat le pogojno uspešnih poskusov hollywoodskim producentom, tem alkimistom moderne dobe, prav v tem delu končno uspelo udejanjiti tisto, o čemer sanjamo vsi: iz »govna« ustvariti zlato.
Pa ne le zaradi tega, ker se večina kritiških komentarjev presenetljivo soglasno strinja v tem, da je film Petdeset odtenkov sive »eno navadno sranje«, množice pa se ne glede na to še naprej stekajo v kinodvorane in tako filmu le še utrjujejo naslov enega najbolj dobičkonosnih produktov v zgodovini Hollywooda. Petdeset odtenkov sive že s prav neznosno lahkostjo uresniči temeljno ideološko premiso hollywoodske filmske industrije: s čim manjšim vložkom ustvariti največji možni dobiček. Štirideset milijonov težki proračun je za današnje razmere izrazito, skoraj naivno skromen, še posebej, če že v izhodišču staviš na franšizo (v konkretnem primeru trilogijo), usoda katere je življenjsko odvisna od uspeha njenega prvega dela. Prav nič bolj ambiciozna ni bila niti sestava igralske ekipe, ki je vse prej kot zvezdniška. In, ne nazadnje, ženska delovna sila, ki predstavlja ogrodje ustvarjalne ekipe filma (režiserka, scenaristka, dve izmed treh producentov, osrednji lik oziroma glavna igralka), je tudi v Hollywoodu še vedno cenejša od moške. Končno pa so tu še tisti, ki so udejanjenje alkimistične formule, ki pravi, da je iz »sranja« mogoče zvariti tudi zlato, prepoznali tudi v bolj konvencionalnih okvirih. Veliko je namreč komentatorjev, ki menijo, da je ustvarjalcem v procesu priredbe knjižnega dela za filmsko platno uspelo omiliti cenenosti in banalnosti iz prvega. Skratka, da jim je iz izrazitega šunda uspelo ustvariti povsem korekten hollywoodski izdelek, ki brez podcenjevanja gledalcev meri na najširše občinstvo.
Pa vendar se zdi, da prav nič od tega še ne razloži fenomenalnega uspeha, ki ga je doživelo delo. Zato pa je videti, da velja razloge zanj iskati predvsem pri tistem, kar ga v kontekstu sodobne hollywoodske produkcije dela vzpostavi kot izstopajočega, drugačnega. In začuda je to nekaj tako banalnega kot žanrska opredelitev. Petdeset odtenkov sive je namreč eden resnično redkih primerov ženske eskapistične fantazije v domeni »drugačne« erotike. A čeprav se kot možna razlaga za nepričakovani uspeh filma kar sama od sebe ponuja prav ta »drugačnost«, nekonvencionalnost v zgodbi opisanih spolnih praks, torej nekakšna erotična eksotika, pa nas je pogled na strukturo občinstva v ljubljanski Komuni, kjer smo si ogledali obravnavano delo, in njegove reakcije (prevlada parov v srednjih letih je bila nedvoumna, prav tako pa tudi nekakšno nelagodje in zadrega pri moških), opozoril še na neko drugo plat te »drugačnosti«.
Ta namreč ne meri predvsem ali zgolj na nekonvencionalne spolne prakse v domeni sadomazohizma, kjer ima osrednje mesto igra vlog gospodarja in temu podrejenega sužnja, med rekviziti pa najdemo različne vrste bičev, lisic, ovratnic in vrvi. Skratka, na tako branje zgodbe, ki v njej prepozna žensko eskapistično romanco, v kateri je Anastasiji dodeljena vloga nekakšne Pepelke, skromnega, v ničemer zares posebnega in izstopajočega dekleta, ki pa pritegne pozornost vplivnega in bogatega Princa. Branje, v katerem moški še vedno nastopa kot tisti, ki se mu ženska v imenu ljubezni brezpogojno podredi in ki ohranja v začetku zastavljeno razmerje med spoloma.
Ne, drugačnost erotike v filmu Petdeset odtenkov sive določa subtilna, komaj opazna, a zato nič manj radikalna subverzivnost v interpretaciji likov in razmerij med njimi. Sprva je sicer morda res videti, kot da nas podobe filma vodijo k postopni, a neizbežni kapitulaciji Anastasije. A do te nikoli ne pride, kar je prvo veliko presenečenje. Celo nasprotno, ustvarjalke filma so liku Anastasije omogočile, da se v njunem razmerju postopno uveljavlja kot vse bolj enakopravni partner. In čeprav na neki način sprejme njegovo igro vlog, pa Christianu še zdaleč ne dopusti, da bi imel zadnjo besedo pri njenem oblikovanje. A ne le to: ko se v zaključnem prizoru s kljubovalnim odhodom, ki je nedvoumen in glasen »ne« njegovi težnji po tem, da si jo v ljubezenskem odnosu podredi, pa Anastasija postane celo osrednja junakinja filma.
O tem, kako radikalna je ta gesta za tradicionalno konservativni Hollywood, kjer se zdijo razmerja med spoloma za vekomaj zacementirana, ni treba izgubljati besed. Zadoščalo bo, če se poskušamo spomniti, kdaj smo nazadnje videli kak podoben hollywoodski izdelek, film, v katerem je ženskemu liku nedvoumno podeljena glavna vloga. Ni jih prav veliko. No, še manj pa je takih, pri katerih bi ogrodje ustvarjalne ekipe tvorile predstavnice ženskega spola.
Na neki način se celo zdi, da se je s Petdesetimi odtenki sive v srce hollywoodske filmske industrije prikradla nekakšna oblika t. i. slash produkcije, torej tiste ustvarjalnosti ameriških gospodinj, ki se osredotoča na reinterpretacijo medosebnih in seksualnih odnosov med liki klasičnih del (predvsem v žanru znanstvene fantastike).
S tem pa je nenadoma lažje razumeti tudi nepričakovani uspeh filma, saj ta tako kot prej omenjena slash produkcija nagovarja tisti segment občinstva, ki ga Holllywood redno zanemarja in ignorira.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
