Iz socializma v potrošniški raj
Foto: Darko Sintič
Kruha in iger. Režija Klemen Dvornik. Slovenija, 2011, 94 min. Ljubljana, Kolosej
24. 02. 2012
Čeprav velja komedija za najbolj razširjeni žanr v zgodovini filma, pa je njen položaj v kontekstu zgodovine slovenskega filma prej nasproten: pojavlja se le poredko, pa še takrat ne najbolj prepričljivo. Skorajda bi lahko rekli, da velja za »ogroženi« žanr. A prav zdaj v domače kinodvorane prihaja celovečerni prvenec Klemna Dvornika, ki žanru komedije tudi znotraj slovenske filmske produkcije zbuja upe na lepši jutri.
»Dvornik je slovensko filmsko komedijo dvignil na novo, mednarodno primerljivo raven ter hkrati ustvaril eno družbeno najbolj senzibilnih del zadnjih nekaj let.«
Zdi se, da lahko v kontekstu domače filmske produkcije identificiramo dva poglavitna razloga, zaradi katerih se je ta sicer večinski žanr pri nas znašel v vlogi manjšinskega. Prvi je nedvomno pregovorna obremenjenost slovenskih cineastov z nujo »umetniškega presežka« njihovih del, zaradi česar se je »populistični« žanr komedije a priori znašel na stranskem tiru. Drugi, a morda še pomembnejši razlog pa je dejstvo, da je komedija kljub drugačnemu splošnemu prepričanju produkcijsko in ustvarjalno nadvse zahteven žanr. Oba razloga najdeta svojo potrditev že v okoliščinah, ki so pripeljale do rojstva komedije znotraj domače filmske produkcije. Spomnimo se: v takrat komaj razvijajočo se slovensko kinematografijo je žanr komedije prinesel češki prišlek, František Čap, ki je bil ob prihodu že formiran avtor z dolgoletnimi izkušnjami. Pritrjuje pa jim tudi poosamosvojitveni razvoj domače kinematografije, znotraj katere se je s prihodom novih generacij cineastov, neobremenjenih z dediščino preteklosti in oboroženih z izkušnjami iz amaterske in gverilske produkcije, žanr komedije počasi začel znova uveljavljati.
Čeprav nam je že zadnje desetletje slovenskega filma ponudilo nekaj zanimivih izletov v ta žanr, pa smo šele z Dvornikovim igranim celovečernim prvencem Kruha in iger dobili komedijo, ki jo brez sramu lahko primerjamo z največjimi dosežki tega žanra. Delo, ki nam predstavi zgodbo o Novakovih iz Titovega Velenja in njihovem sodelovanju na televizijskem kvizu v prestolnici, v studiih nacionalne televizije, ter nas z njo prestavi v čas sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, je na produkcijski ravni namreč povsem primerljivo s povprečno hollywoodsko komedijo, medtem ko se na idejno-ustvarjalni ravni suvereno vključi v tradicijo evropske socialne komedije in se približa njenim najžlahtnejšim primerom.
Dvornik nas namreč z zgodbo o Novakovih, ki so povsem običajna, štiričlanska delavska družina v času socializma, opozori na tisti prelomni družbeni trenutek, ko se začne neki vrednostni sistem umikati novemu, ko začno obstoječe vrednote nadomeščati nove, in nam pri tem z neverjetno, v slovenskem filmu le redko videno avtentičnostjo predstavi razmišljanje malega človeka, ujetega v ta prelomni čas. To je Dvorniku in njegovi izjemni ustvarjalni ekipi nenazadnje uspelo tudi zaradi tega, ker se je zavestno odrekel ekscesnemu karikiranju likov, tako značilnem za slovensko filmsko komedijo, ter se raje odločil za množico tipiziranih, a še kako pristnih in posrečeni stranskih likov, prijateljev in naključnih znancev, ki Novakove spremljajo med njihovo televizijsko avanturo. V tem pogledu je večino dela seveda opravila že scenaristična ekipa filma (Jaša Sketelj, Matjaž Sketelj in Barbara Zemljič), Dvornikova zasluga pa je v tem, da je z osupljivo suverenostjo in z izjemnim občutkom za hierarhijo med temi liki ustvaril živahen, a tudi kompakten mozaik, v katerem prav noben lik ne ostane pozabljen, zgodba pa nikoli ne zaide v slepo ulico. Mozaik, ki zajame vso raznolikost družbene podobe malega človeka in njegovega razmišljanja.
S svojo ustvarjalno ekipo je Dvornik več kot izjemno delo opravil tudi na produkcijski ravni, še posebej če vemo, da gre za film, ki je nastal v omejenih pogojih televizijske produkcije. Brez zadržkov namreč lahko rečemo, da poustvaritev osemdesetih let v slovenskem filmu še nikoli ni bila tako prepričljiva, pa čeprav so se skoraj povsem odrekli tipični socialistični ikonografiji.
Dvornikov prvenec je slovensko filmsko komedijo dvignil na novo, mednarodno primerljivo raven ter hkrati ustvaril eno družbeno najbolj senzibilnih del zadnjih nekaj let.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
