Izpoved posvojenca
Medena koža (Couleur de peau: Miel). R. Jung in Laurent Boileau. Belgija, Francija, 2012, 75 min. Ljubljana, Kinodvor
27. 11. 2014
Medena koža je animirana avtobiografija belgijskega striparja Junga, posneta v sorežiji z Laurentom Boileaujem na podlagi Jungovega predhodno objavljenega stripa, ki se začne kot povsem navaden dokumentarec.
Jung po skoraj štirih desetletjih emigracije prvič odpotuje v Južno Korejo, deželo, kjer je preživel prva leta svojega življenja, a mu ni niti malo domača, med ljudi, ki so mu na las podobni, a so hkrati tako zelo drugačni, v jezik, ki je njegov materni, a ga ne razume več. Potovanje na kraj njegovega začetka v Jungu sproži revizijo otroštva in ga popelje na introspektiven sprehod po poteh njegovega razklanega notranjega sveta. Spomine na svoja zgodnja leta v sklenjenem časovnem loku izriše skozi animirane podobe: najprej ga vidimo kot zapuščenega dečka, ki ga na ulici najde policist in ga odpelje v sirotišnico, nato spremljamo njegovo posvojitev v svetlopolto in svetlolaso belgijsko družino, sledijo leta otroške brezskrbnosti in lumparij in nazadnje še čas najstniškega uporništva, ki s sabo prinese vrsto vprašanj in težko premostljivih notranjih dilem.
»Medena koža s svojo iskreno neposrednostjo in dinamičnim, žanrsko neulovljivim načinom naracije ponuja dragocen vpogled v doživljajski svet posvojenega otroka.«
Medena koža iz naslova je oznaka, prepisana iz posvojitvenih papirjev, in jedrnat zunanji označevalec dečkove notranje drame – fant ni ne črn ne bel, ampak nekaj vmes. Ne ve, kam spada, komu pripada in kje so temeljni kamni njegove identitete. Zgodba, ki jo pripoveduje, je močno subjektivizirana, podana izključno z gledišča v tujo kulturo posvojenega dečka. Izostanek spominov na biološko mamo nadomeščajo sanjske, metaforične podobe, izrisane v bolj sploščeni, dvodimenzionalni sliki, v animirane sekvence pa se tu in tam vrinejo še kratki inserti na super osmičko posnetih domačih videov, ki kažejo Junga v družinskem okolju, in filmu podelijo avtentičnost, ki gledalca še tesneje poveže z avtorjem/protagonistom.
Kljub zelo intimni perspektivi film postopoma preraste okvir osebne zgodbe in se nadgradi v parabolo o težaškem vzpostavljanju identitete pri posvojenih otrocih, še zlasti tistih, ki so posvojeni v družine druge rase. Jung sebe prikaže kot problematičnega malčka in še bolj problematičnega najstnika. Jeza, občutek praznine in izkoreninjenosti, negotovost, dvomi o sprejetosti in ljubljenosti s strani staršev in okolice, vse te v otroštvu nakazane težave se v puberteti le še okrepijo in se iz nagajive pobalinskosti razvijejo v samodestruktivnost.
Jungu uspe preseči svojo notranjo ambivalenco in zašiti vrzeli svoje identitete, a ob tem tudi pokaže, da mnogim v njegovi bližini to ni uspelo. Medena koža s svojo iskreno neposrednostjo in dinamičnim, žanrsko neulovljivim načinom naracije ponuja zelo dragocen vpogled v doživljajski svet posvojenega otroka. In ker so posvojenci v obdobju adolescence statistično zelo ranljiva, k deviantnosti in psihičnim težavam močno nagnjena skupina, najbrž ne bo odveč zapisati, da je ogled filma za posvojitelje skoraj obvezen, za vse ljubitelje dobre animacije za odrasle pa toplo priporočen.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
